Še danes mi je žal. V bistvu vsako leto bolj. Pa sploh ni bila moja scena, res ne, joj ne, ampak vseeno. Fejst žal. Da nisem bil ne v enem ne drugem. Masai in Martin Krpan. Remek delo tranzicije. Pisani cajti. O, ja. Saj na vratih je še vedno napis. Taki. Neponovljiv. Tega ne moreš kar sčohat dol. Ne vrat, ne napisa, ne Melja.
Pred Krpanom, ki ga je bujen sloves resno presegal, da si imel resno strahospoštovanje, sem bil samo enkrat. Zunaj, mladoleten in mozoljast. Saj ne vem, zakaj nisem šel noter. Ker to so bili še časi, ko si v prvem letniku gimnazije v petek že opoldan dobil popust na bambus. V kafiču, ja. Tako da to ni bil razlog. Morda zato, ker me je sošolka po mesecih mojega neskončnega pecanja nagnila, naj »te pa enkrat le« grem v Yucatana, da sem potem gledal, kako se »žvali« s tipom, ki sem ga celo poznal in je bil »vredi pubec«?
Vsega je kriv EMŠO
Najbrž, če sem iskren, nisem šel not ali zaradi ure, ki je bila doma seveda vedno takrat, ko je bilo najlepše, ali pa zaradi pretople frucvodke na parkingu. Možno. Frucvodka, pogruntavščina sošolca, je bila, mimogrede, druga najslabša kombinacija. Belo namizno in ora banana kivi, oboje nujno toplo in v bizarnem razmerju zmešano v beli plastični lonček na klopci, je še vedno absolutni zmagovalec park koktejlov.
Belo namizno in ora banana kivi, oboje nujno toplo in v bizarnem razmerju zmešano v beli plastični lonček na klopci, je še vedno absolutni zmagovalec park koktejlov.
Ko sem imel drugič tako priložnost denimo na Ribičiji, nisem okleval. Prvič mi je namreč tudi ratalo samo do parkinga. Pa ne, da je tisto bila scena zame. Tudi ne. Sem pa šel. Itak. Na glavo. Pa da ne bom deloval izbirčen: s sošolci smo v srednji šoli šli od Pekarne preko Štuka do Trusta. Pa še kam. No, kar hočem reči, Ribičije tudi že lep čas ni več. Kakršna je bila, da je bila. Je bila. Če si bil, si bil. Če ne… Pač ne veš. Ampak nič zato.
Ker že sam sem z leti, sploh če si imel malo ali pa tudi fejst zapozneli EMŠO, naposlušal, pa kako, da nisi nikdar bil v Hali C. Pa da si zamudil vse od Amadeusa, Dancinga, Fontane, MKC-ja, Pristana, Sidra… V tem abecednem vrstnem redu.
In da če nisi videl Bijelega dugmeta v Ljudskem vrtu, EKV na Rotovžu ali Backstreet Boys na Teznem, potem se sploh nimaš kaj menit. O, ja. O, ne.
In da če nisi videl Bijelega dugmeta v Ljudskem vrtu, EKV na Rotovžu ali Backstreet Boys na Teznem, potem se sploh nimaš kaj menit. O, ja. O, ne. Zato to ni tekst, ki bi fural nostalgijo in jokcal, kaj vse, da se je zamudilo in kaj vse, da se še bo.
Če bi Buda živel v Mariboru
Maribor je imel in še vedno ima nenormalno zmožnost klubske, koncertne, scenske reinkarnacije. Če bi Buda živel v Mariboru, bi imel klub ali kafič. Večkrat. Ena stvar, saj noben ne točno zakaj, se pojavi, postane hit, se razraste, postane glomazna skoraj obveza, kamor »vsi« grejo in nato, kar tako, saj noben zares ne ve zakaj, nekako rikne. In nato, kar tako, čez čas, spet noben ne ve zakaj, nekje nastane nekaj drugega. In rata. In potem v tem krogu reinkarnacije tako naprej in tako dalje.
Videno, znano, doživeto. Ponavadi je dediščina takšna, da se za nazaj itak vse boljše zdi in ti potem leta kasneje kolega kaže nek video iz Krpana, lej, kako smo so ‘meli, kako nam je delalo, to so bli cajti, jurja tolarjev, prve šarkvodke in si bil kralj. Nostalgija, pač. Bolj za mladostjo kot kaj drugega.
Dva placa za vaje v eni bajti
Na vse to sem pomislil v minulem tednu, ko se je začelo razpravljati o tem, da bi se Pekarno preselilo v Melje. Zdaj, ne bom zapadel v večno nehvaležno in spolzko temo, kaj s Pekarno. Ni poanta tega teksta. Tudi tam smo baje najboljša leta zamudili vsi oni, ki ne vemo, kdo je napisal grafit »gremo na tržaško po pire«. Smo pa vsaj še ujeli Racin burger. In prebranac ali pasulj ali kaj je že bil, ki so ti ga izkušeno svetovali pubeci iz Tekochee Kru. Njam! Pa one slike gor še po stropu? Noro.
Poanta je drugje. V Melju. Ker Melje je nekako pač. Je. Tam so vse tiste impozantne firme, tam je pokopališče mariborske industrije, vsaj en njen del, iz katerega je nato vzklilo, kar je lahko.
Poanta je drugje. V Melju. Ker Melje je nekako pač. Je. Tam so vse tiste impozantne firme, tam je pokopališče mariborske industrije, vsaj en njen del, iz katerega je nato vzklilo, kar je lahko. Še danes je nenormalno impozantna ona vila pri Intesu, pa sploh ni edina. Kot so občudovanja vredni tudi gigantski silosi, za katere se je par ljudem že utrnila obvezno nora misel, da bi jih z grafiti poštrihali, samo mi je prvi mariborski grafitar lani povedal, da je to obenem tudi najbolj nenormalno draga ideja in posledično na horuk neizvedljiva. Za to bi rabil še sponzorja. Ali pa javni razpis.
V Melju sem bil, mimogrede, zdaj bo kakih vsaj pet do sedem let, na krasnih placih za vaje. Prvič, ko so tam v kleti žgali še Trash Candy s svojo prvo pevko Pijo, še davno preden je Tine spoznal, da zna svinjsko dobro pet, kar zdaj prekleto ojštro in argojevsko počne v Alo!Stari. In, drugič, kaka dva štuka višje v isti stavbi, kjer je vadila skupina Okttober.
Majhna, skrbno opremljena sobica z ličnimi lučmi iz Ikee za dva evra, kakor so mi rekli takrat, ko je prodrl njihov štikl Lep dan. In res je bil lep dan. Če kje, potem tam. Pa saj ne samo v Melju, top plac je bil oni za kitajsko na Studencih, kamor so me dol v svoj plac spustili Leonart in se režali, da kako se včasih voha dnevni meni vse do dol.
Bolj nore, boljše so
Že ko sem šel tja s Trash Candy, je Melje imelo tisti pristni šus. Kot da ni teorije, da bi nekdo žagal kjerkoli drugje kot prav tam. Samo res. Koga boš – okej, resda odvisno kje, vseeno je kar nekaj stanovanjskih objektov – te motil tam? Enako je veljalo za Studence. Isto, ko sem šel v garažo na Teznu k No Name Blues Band. Ali na Pobrežje, kjer je Luka Kreže v čast in slavo vadil s Preporodom njegovega očeta.
Zato se včasih morda samo navzven zdi, kakor da bi nekatere opcije bile v štartu zgrešene. Pa niso. Bolj so nore, boljše so. Ker samo v Mariboru se lahko en Miha Lovše spomni in naredi plac iz Stolpa 3, minimundus od placa, kjer se je redno zamujalo presežke, ki so bili itak nabasani. Najmanjši dvonadstropni (!) plac, ki je imel, mimogrede, najbolj nobel vece in vedno nafilan hladilnik s piri, ki jih marsikje nisi niti navohal.
In enako je z Valvasorjevo, kjer sem bil doli v kleti, kjer so vadili Happy Ol’ McWeasel, na še manjšem koncertu, v taki majhni sobici, v bistvu skoraj špajzi, kjer je tako žagal kultni mariborski hard core band, da nas je sezulo, kasneje pa par štokov višje še na največji razstavi Metke Krašovec in njenih študentov. Da se o GT22 sploh ne menimo. Ali o Glasu Podzemlja pod Glavnim trgom, kjer je tudi bila čisto neka odpičena scena.
Enih že ni več
Če nič drugega, je zato ideja o novem kulturnem centru in podobnem v osnovi dobrodošla. Ne iz političnega ali kulturnega zornega kota. Nič tako resnega. Čisto tak. Da se spomnimo, da Melje vseeno ni riknilo. Da je že imelo svoje relativno zlate, gotovo pa popularne cajte. Le da ponavadi visokoleteči plani (p)ostanejo zgolj to. Ideje. Teorija. Ali pa maks luknje in podobno.
Maribor v tem pogledu vedno bolje deluje od spodaj gor kot od zgoraj dol. Ko se nekaj pač zgodi, noben ne ve točno zakaj. Vsaj tako je delovalo pred korono, ko pa smo že začeli izgubljati na novo nekatere stare place, za katere si dolgo nismo mislili, da jih nekega dne ne bo več, pa noben ne ve točno zakaj. Satchmo je že izpraznjen, Doda je lani KGB odprla samo v poletni verziji, Salona uporabnih umetnosti prav tako že lep čas ni več.
Maribor v tem pogledu vedno bolje deluje od spodaj gor kot od zgoraj dol. Ko se nekaj pač zgodi, noben ne ve točno zakaj. Vsaj tako je delovalo pred korono, ko pa smo že začeli izgubljati na novo nekatere stare place, za katere si dolgo nismo mislili, da jih nekega dne ne bo več, pa noben ne ve točno zakaj. Satchmo je že izpraznjen, Doda je lani KGB odprla samo v poletni verziji, Salona uporabnih umetnosti prav tako že lep čas ni več. Zato bo po koroni, ko si vsi tako želimo spet gori, doli, naokoli, morda še več teh občutkov. Da smo kaj zamudili. In bomo skoraj furali še samo nostalgijo. Ne bomo. Upam.
Čeprav… Do tega, da nas bo nekdo s pirom polil v nabito polni luknji… Uf. Do tja je pa še daleč. Bi bilo pa luštno. Kjerkoli. Morda toliko bolj v Melju. Ne glede nato, kdo bi stvar gor postavil in s kakšnim razlogom. Samo, da spet bo.
Odprite Ok(n)o mesta
Dela prav ali ne? Ura je že ali še ni cajt?https://maribor24.si/lokalno/okno-mesta-dela-kaze-prav-ali-ne-ura-je-ze-ali-se-ni-cajt
Če je kaj lepšega od takega lulanja, naj me vrag vzame
»Rabite parking listek?« No, (tudi) to je Maribor!
https://maribor24.si/lokalno/okno-mesta-rabite-parking-listek-no-tudi-to-je-maribor
Do kam je bila najdaljša vrsta? Do pošte!
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-do-kam-je-bila-najdaljsa-vrsta-do-poste
Kaj bo sledilo? Cesta XIV. divizije?
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-kaj-bo-sledilo-cesta-xiv-divizije
En bidermajer šopek!
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-en-bidermajer-sopek
V kateri zabojnik gredo sanke?
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-v-kateri-zabojnik-gredo-sanke
Lekcija MB retorike: Makni se
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-lekcija-mb-retorike-makni-se
Tesla je delal avte, testne solze sreče in hladilnik na Pobrežju
Demšar kot čevapčiči v februarju
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-demsar-kot-cevapcici-v-februarju
»Na redkvo! Da ne’oš reko, da sn svija«
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-na-redkvo-da-neos-reko-da-sn-svija
Kuj zamenjali ključavnico v par minutah
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-kuj-zamenjali-kljucavnico-v-par-minutah
Muzičarji-uličarji se ne dajo
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-muzicarji-ulicarji-se-ne-dajo
5000 paketov! Pa za zraven prosim
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-5000-paketov-pa-za-zraven-prosim
Trideset upajo čezenj le največji heroji
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-trideset-upajo-cezenj-le-najvecji-heroji
Marjana, ne morejo biti rjuhe tako blede, no!
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-marjana-ne-morejo-biti-rjuhe-tako-blede-no
»Iji pogledat, če majo sosedi vodo«
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-iji-pogledat-ce-majo-sosedi-vodo
»Ti mi samo duge daj«
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-ti-mi-samo-duge-daj
Čvrga Ljudskega vrta
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-cvrga-ljudskega-vrta
Pravi »ribači« nikoli ne ribajo z rokavicami
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-pravi-ribaci-nikoli-ne-ribajo-z-rokavicami
Strah te je? Te pa glej v sliko
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-strah-te-je-te-pa-glej-v-sliko
Za vsako rit raste »kolturna« izkušnja
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-za-vsako-rit-raste-kolturna-izkusnja
Tanja Ribič bi danes imela dva ključka
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-tanja-ribic-bi-danes-imela-dva-kljucka
147,5 kvadratov je res lahko luksuz
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-1475-kvadratov-je-lahko-res-luksuz
Vsi na klopce
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-vsi-na-klopce
V tretje pa te že narediš izpit za avto. Samo ne na Pobrežju.
»Daj, povej, ki je še kaj odprto, nooo!«
https://maribor24.si/lokalno/okno-mesta-daj-povej-ki-je-se-kaj-odprto-nooo
Poni (pa ne) za 600 evrov, cing-cing!
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-poni-pa-ne-za-600-evrov-cing-cing
S23 ni Nova vas. Pa kak’ ni? Ker ne.
https://maribor24.si/lokalno/maribor/s23-ni-nova-vas-pa-kak-ni-ker-ne
Šank ruleta! Ko poslanec državnega zbora nahrani kelnarjevega kužota
V Melju je vedno rdeča
