Ne vem za vas, ampak kila radiča je kar dosti. Onega. Štucarja, rdečega, zimskega, saj je nekaj od naštetega mora biti prav, ne? Ker so še neki izrazi, ko pojma nimam, pa pač samo nerodno kimam zraven. Kaj te jaz vem. Betonar, pač. Vprašati pa ne upam. Ker se branjevk nekaj kakor bojim. Mogoče bojim sicer ni primerna beseda. Nekako mitske, bajeslovne, skoraj neresnične mi delujejo. Od nekdaj. Sploh pa (to)ta. Na mali tržnici.
Saj (si) ni kriva sama. Maske so. In moja (hiper)empatija. Nisem šel in tudi nikoli ne grem stati v vrsto k oni drugi teti, ki ima, tako se zdi, saj zato pa ima daljšo vrsto, lepo opranega. Skoraj zlikanega. Grem vseeno raje k tej drugi teti. Tej nekaj kakor strašni.
Če pa je pogosto sama. Malo je glasna, malo je, ampak samo prvih parkrat, »pehtasta«, ampak v osnovi pa čisto krasna gospa. Vedno hoče uturiti k rdečemu še malo zelenega radiča, pa si vsaj tu upam reči ne. Saj me grenko ne moti, v bistvu imam kar rad, samo zeleni radič je pa reeeees grenak. Še bolj kot nasmeh Ditke Haberl.
Šestdeset dek, prosim
In tako sem jo, kaka dva tedna nazaj, res lepo poprosil, če lahko, lepo prosim, dobim šestdeset dek. Preko prsta. Pokazano s prstom. Totega. Ker ga nihče drug doma ne jé, saj res zdrži teden dni, pa vseeno. Kila radiča je, kot rečeno, res dosti.
Plus, potem vedno pozabiš kupiti fižol, bučno olje gre h koncu, česen poganja že čebulo, krompir itak razkuhaš in nato se še etnološko zagovarjaš, zakaj ne ješ jajce v solati in podobno, kar ti potem že v sredo nabije tremo za sobotni obisk tržnice.
Plus, potem vedno pozabiš kupiti fižol, bučno olje gre h koncu, česen poganja že čebulo, krompir itak razkuhaš in nato se še etnološko zagovarjaš, zakaj ne ješ jajce v solati in podobno, kar ti potem že v sredo nabije tremo za sobotni obisk tržnice.
Skratka, šestdeset dek. Lepo prosim.
»Kak sn smotana«
»Eh, kak’ s’n smotana, zaj sn že dala kilo!« je vzneseno ugotovila z obema rokama v vrečki, vrečka pa je že stala na zdelani, po videzu sodeč pošteni tehtnici.
Žalostno sem jo pogledal. Pa še premalo. Brez maske bi še mogoče videla moj skremžen obraz. Tako pa… Sem kar skupaj zlezel. Ker potem začneš sočutno seštevati bolj v srcu kakor v glavi. Saj ni taka razlika, ne? Štiri evre je kila, dobro, saj se pozna, bilo bi skoraj pol manj, pa na koncu, zakaj pa ne, saj je to radič, počasi bo šel h koncu, zunaj vreme že nevarno niha, si bom napisal v telefon, da ne bom pozabil kupiti fižola in česna, pa…
Ampak videla je vame. Zato se branjevk nekaj kakor bojim in zato so svojevrstna mitska bitja. Te gospe nikoli in nikdar ne gledajo v denarnico, čisto vselej pa vidijo v dušo.
Ampak videla je vame. Zato se branjevk nekaj kakor bojim in zato so svojevrstna mitska bitja. Te gospe nikoli in nikdar ne gledajo v denarnico, čisto vselej pa vidijo v dušo.
Še redkev!
»Em… Em…« sem cincal in pogledoval za hrbet, če za menoj še kdo čaka. Nesmiselno, ker itak veeeeedno nekdo čaka za tabo in vzdihuje čisto enako, kakor si ti vzdihoval med čakanjem, ker vedno si nekdo zaželi še malo korenja, pa ohrovta, pa čebule, pa repincl, aja ni še, pa…
»Glej…« je, ko je zagledala mojo omahujočo zadrego, nemudoma reagirala. Zgrabila je za najbrž največjo črno redkev na svetu – če bi bila goba, bi jo nesel v redakcijo, da bi prišel v cajtnge –, jo vtaknila noter v vrečko in zaklicala:
»Evo, na, ti ‘om dala coj še redkvo.«
Evo, na, ti ‘om dala coj še redkvo.
»Ooo,« sem ji v dolgem retoričnem kruljenju zaman skušal ka(ko)rkoli odvrniti. Bilo je malo lepo, malo freh in malo fajn.
V tistem hipu sta se najina pogleda zaklenila. Zazrla se je v dušo. Dosti v mojo, malo pa tudi v svojo. In krepko zinila.
»Da neoš reko, da sn svija!«
Mariborski karakter
Redkev je zadovoljno zarinila v vrečko, prepolno radiča. V bistvu je poskrbela, da bom pa zdaj moral kupiti bučno pa fižol. Že zaradi redkve. Sem vam rekel. Te gospe vidijo v dušo.
Šele nato sem pomislil, kakšna izjava je to. Da neoš reko, da sn svija. Vljudno nevljuden. Ena izjava, pa toliko karakterja. Tega, svojevrstno našega. Mariborskega. Na tržnici, kjer so tako radostno decembra navili okrog božične lučke, ki še vedno februarsko otožno žarijo.
Šele nato sem pomislil, kakšna izjava je to. Da neoš reko, da sn svija. Vljudno nevljuden. Ena izjava, pa toliko karakterja. Tega, svojevrstno našega. Mariborskega. Na tržnici, kjer so tako radostno decembra navili okrog božične lučke, ki še vedno februarsko otožno žarijo. Na tržnici, kjer vse deluje tako lično in domače. Dokler nisi ti na vrsti.
Ampak če bi radi kdaj komu pojasnili, kakšni smo Mariborčani in Mariborčanke, bo v tej resnični zgodbi najbrž povedano marsikaj. Tudi ali pa predvsem o tem, kaki smo. Malo prebrisani, malo neugodni in predvsem direktni.
P.S. Povedali so mi, da se temu radiču reče zimski. In da ga nabirajo lahko vse do aprila. Ko rata baje prekosmat. Karkoli že to pomeni.
Odprite Ok(n)o mesta
Kuj zamenjali ključavnico v par minutah
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-kuj-zamenjali-kljucavnico-v-par-minutah
Muzičarji-uličarji se ne dajo
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-muzicarji-ulicarji-se-ne-dajo
5000 paketov! Pa za zraven prosim
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-5000-paketov-pa-za-zraven-prosim
Trideset upajo čezenj le največji heroji
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-trideset-upajo-cezenj-le-najvecji-heroji
Marjana, ne morejo biti rjuhe tako blede, no!
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-marjana-ne-morejo-biti-rjuhe-tako-blede-no
»Iji pogledat, če majo sosedi vodo«
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-iji-pogledat-ce-majo-sosedi-vodo
»Ti mi samo duge daj«
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-ti-mi-samo-duge-daj
Čvrga Ljudskega vrta
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-cvrga-ljudskega-vrta
Pravi »ribači« nikoli ne ribajo z rokavicami
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-pravi-ribaci-nikoli-ne-ribajo-z-rokavicami
Strah te je? Te pa glej v sliko
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-strah-te-je-te-pa-glej-v-sliko
Za vsako rit raste »kolturna« izkušnja
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-za-vsako-rit-raste-kolturna-izkusnja
Tanja Ribič bi danes imela dva ključka
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-tanja-ribic-bi-danes-imela-dva-kljucka
147,5 kvadratov je res lahko luksuz
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-1475-kvadratov-je-lahko-res-luksuz
Vsi na klopce
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-vsi-na-klopce
V tretje pa te že narediš izpit za avto. Samo ne na Pobrežju.
»Daj, povej, ki je še kaj odprto, nooo!«
https://maribor24.si/lokalno/okno-mesta-daj-povej-ki-je-se-kaj-odprto-nooo
Poni (pa ne) za 600 evrov, cing-cing!
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-poni-pa-ne-za-600-evrov-cing-cing
S23 ni Nova vas. Pa kak’ ni? Ker ne.
https://maribor24.si/lokalno/maribor/s23-ni-nova-vas-pa-kak-ni-ker-ne
Šank ruleta! Ko poslanec državnega zbora nahrani kelnarjevega kužota
V Melju je vedno rdeča
