Tole je bil resničen pogovor. Mlad komaj dva dni. In ne, ni iz sobote, ko smo očitno skoraj vsi šli po božično jelko. Mimogrede, se je tudi vam, no, ne nujno letos, ampak ziher pa tudi že v prejšnjih letih zgodilo, da ste kar naenkrat na oko kot pravi maheri s Pohorja vedeli, katera jelka je s Kavkaza in katera z Norveške? Pa čeprav sta obe najbrž smreki? Ne?
No, potem pa ena bolj domača. Resnična. Bližja. Taka… Naša.
Male trgovine so, kot vsi vemo in še raje povemo, svojevrstni biseri. Ni jih veliko, so pa še. Dežurne včasih, skoraj pozabljene danes. In večinoma so itak že davno del večjih verig, v bistvu pa so minimundus novih časov, ki itak že dolgo niso več novi. Male trgovine, ki so nekoč ponosno nosile napis »samopostrežna«. Male trgovine, ki naj ne bi pisale velikih zgodb. Pa jih pišejo. Za nas. In o nas. Velike zgodbe malega človeka, kakor poje skupina Mi2.
Ti. Mi. Samo. Daj.
Gospa je glasno zahropla na blagajni majhne trgovinice na levem bregu. Katere, kje? Em… Bomo tako rekli. Dokaj blizu glavne železniške postaje. Nabavljeno je zlagala v svojo platneno vrečko, počasi in s stilom. Ne prehitro, ne prepočasi.
Prodajalka, svetlolasa gospa, ki vselej deluje resno, da se je skoraj bojiš, pa je potem vedno prijazna, je bila, če nič drugega, vesela, da ni rabila nobenemu spet in spet razlagati, da nas je v trgovini že itak preveč. Vsaj za teh par minut. To je namreč ena tistih trgovin, ki so premajhne, ne morejo si privoščiti, da bi plačale varnostnike, ki bi šteli kupce in delali red.
Prodajalka, svetlolasa gospa, ki vselej deluje resno, da se je skoraj bojiš, pa je potem vedno prijazna, je bila, če nič drugega, vesela, da ni rabila nobenemu spet in spet razlagati, da nas je v trgovini že itak preveč. Vsaj za teh par minut. To je namreč ena tistih trgovin, ki so premajhne, ne morejo si privoščiti, da bi plačale varnostnike, ki bi šteli kupce in delali red. Trgovine, ki so v takem becirku pač najbližje, no, edine. In se ti pač ne da laziti drugam. In zato te potem skoraj prizadene, ko ti prodajalka, za katero imaš občutek, da veš, kako ji je ime, pa ga vedno znova pozabiš, zdaj surovo maha, češ, ne lazi mi not, vuni počaki, preveč nas je že.
Gospa na blagajni je, na tej točki se je zgodba začela, očitno naročila še cigarete. Ravno one, ki jih nimajo ravno za tem šalterjem. Seveda ne. Enem od seveda le dveh šalterjev. Je še kaj večja klasika? Ko gre prodajalka še na drugi šalter gledat, če imajo morda tam te-pa-te čike?
In je šla.
Da lahko čim bolj dolgo
»Eh, pusti no, nea rabiš tja lazit. Daj mi pač ene duge!« je gospa samo odmahnila prodajalki. Ono, ko ne veš, ali je to rekla samo iz vljudnosti ali zato, ker je resno mislila.
»Saj že grem, ni mi težko, kire si rekla?« je rade volje vprašala prodajalka.
»Ne, pa daj no, kr ene duge mi daj.«
»Dobro, dobro. Kire pa ti dam?«
»Bilokire, noooo, samo daj.«
»Okej. Bo…jo… em… bojo te-pa-te duge vreji?«
»Ja, tote, one, ove, saj sn ti rekla, bilokire. Samo da so duge! Tak ja. Toti bojo vreji!«
»E, izvoliš. Heh. Duge, ne? Da lahko čim bolj dugo vlečeš, a?« je zletelo prodajalki. Ono, mastno prijazno in prijazno mastno.
Žvajzneš, kaj pa boš
Nista se zakrohotali. Ni bilo potrebe. V tla sta (s)pogledali in se režali kot najbrž že dolgo ne. Nekam tja pod masko. Se je pa zato starejši gospod za menoj zarežal. Sploh ga nisem opazil, okej, morda zavohal. Ampak kako je zahropel! Tudi on je imel enega tistih glasov, ki so vse redkejši. Tisti žlahtno zakajeni. Kot da bi imel resno kariero rock ali pop pevca. Seveda ni zdržal, da ne bi nato, ko se je odkrehal, zinil. Eh. Niti sekunde. Ko se tako kosmat štos dveh starejših dam tako nastavi na volej? Žvajzneš, kaj pa boš drugega.
»Hoho, hoho, da rada dolgo vleče, a?« si je res še gladil brke, one na Rudolfa Maistra.
»Hoho, hoho, da rada dolgo vleče, a?« si je res še gladil brke, one na Rudolfa Maistra.
»Ja, glej, to nisn jaz rekla, tak je ona rekla!« se je prestopicala gospa, ki je naročila čike. Ne, preden vprašate, niti malo ji ni bilo nerodno. Kje pa.
»Hoho, hoho!« se je dalje režal gospod za mano. Kot da ni mogel verjeti, kaj je pravkar slišal. Saj… Bi vi? In nato je samo ponavljal, kako in kaj je slišal. V eno.
Kaj se ti režiš?
Na tej točki kmalu nisem niti sam več zdržal. Daleč najmlajši v tej nenadejani debati. Vsi so bili v že zelo zrelih letih, skupaj stari tja proti 150, tako, preko prsta.
»Kaj se te ti režiš? Ha?« ni ravno rekel gospod za mano, me je pa premeril, ko je videl, da se režim. Nisem vedel, kaj bi. Ono, ko ugotoviš, da to ni tv serija, stand up, skeč. Da je dejansko tu in zdaj. Ni to Netflix. Nisi gledalec, ampak (so)udeleženec. In v Mariboru se v taki situaciji pač ne moreš narediti mutavega.
»Kaj se te ti režiš? Ha?« ni ravno rekel gospod za mano, me je pa premeril, ko je videl, da se režim. Nisem vedel, kaj bi. Ono, ko ugotoviš, da to ni tv serija, stand up, skeč. Da je dejansko tu in zdaj. Ni to Netflix. Nisi gledalec, ampak (so)udeleženec. In v Mariboru se v taki situaciji pač ne moreš narediti mutavega.
»Em… Se vidi, da je petek!« sem uspel pripomniti, da bi bil čim bolj spoštljiv, hkrati pa ne premalo masten glede na tok kosmate debate. Ne bi se bilo spodobilo.
»Petek? Kiri petek? Ha?« je takoj vprašala ona prva gospa in že snemala ovoj s kar obeh škatlic cigaret.
»Ja, trinajsti očitno ne, ker tole je kar posrečena in srečna debata,« sem izpadel kot zadnji bebo na petek, 18. decembra 2020. Videlo se je, takoj, da nisem zadel pravega tona. Pač. Premlad. Ne more ti ratat, ker niti nimaš EMŠO-ta, da bi ti. Zato sem raje začel zlagati stvari na tisti trak, ki je tako majhen, da v bistvu nima niti smisla, da je tekoči. Mimogrede, ziher ste se že kdaj vprašali, zakaj naredijo tekoči trak tam, kjer ni dovolj dolžine? Ste se vprašali? Niste? Nič hudega. In tako sem mirno zložil in plačal in pospravil, ko sta gospa pred mano in gospod za mano nadaljevala debato. In jaz vmes. Mhm.
Se vi’imo!
Šele tedaj mi je postalo jasno. Da sta me potrolala. Oba. Po moje je pri štosu sodelovala zraven še prodajalka. Vsi trije. Grupno. Kot da bi bilo vse napisano še preden sem vstopil v trgovino. Večina tujih vicev se začne, ko nekdo stopi v bife. V Mariboru očitno vstopiš v trgovino. In postaneš del vica.
»Čuj, kaj te prideš pol?« je vprašal gospod za mano.
»Če si kupo pire, pol sn tam,« je rekla gospa in že izbrala prvi čik, ki ga bo spušila.
»Sn kupo, veš da sn.«
»Kolko pa? Gajbo upam, da te že?«
»No, gajbo…« se je nekaj kakor izmikal gospod.
»Kaj zaj cincaš. Kaj si kupo?«
»Em… Dva sikspeka, dva ja.«
»Dva? Samo? No, ajd, recimo da bo šlo. Se vi’imo!«
Stavek, za katerega si mislil, da je že izumrl. Pa ni. Ne more. Ne tu. Ne pri nas. Nikoli. Se vi’imo!
Odprite Ok(n)o mesta
V tretje pa te že narediš izpit za avto. Samo ne na Pobrežju.
»Daj, povej, ki je še kaj odprto, nooo!«
https://maribor24.si/lokalno/okno-mesta-daj-povej-ki-je-se-kaj-odprto-nooo
Poni (pa ne) za 600 evrov, cing-cing!
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-poni-pa-ne-za-600-evrov-cing-cing
S23 ni Nova vas. Pa kak’ ni? Ker ne.
https://maribor24.si/lokalno/maribor/s23-ni-nova-vas-pa-kak-ni-ker-ne
Šank ruleta! Ko poslanec državnega zbora nahrani kelnarjevega kužota
V Melju je vedno rdeča
https://maribor24.si/lokalno/maribor/v-melju-je-vedno-rdeca
