Zdaj pa roko gor, kdor nima kakšne zgodbe s klopce. Ne, kdo ima – kdo je nima. Je kdo? Ni, ne? En haufn teh zgodb je. Lepih, krasnih, žejnih, življenjskih. Od vozičkanja z dojenčki prek neučakanega iskanja ljubezni in zimzelenih debat, kako je bilo včasih vse boljše, do tistega, ko še kot zaletav najstnik z glavo v grmu s promenade slišiš: »Kaj lahko, prosim, malo tišje kozlaš?«
Če ne bi sedel na sovozniškem sedežu, sploh ne bi opazil. Če bi sam vozil, ziher ne bi. Tako pa, ker je redka izkušnja in steguješ glavo sem in tja, pač vidiš vse. Sreda, tam nekje pol pet popoldan, vremensko najlepši dan v tednu, ko je jesen tako pisano šelesteča.
Čeprav so imeli pred gradnjo vseh trgovskih centrov – čakaj, kaj kateri manjka, em, ne, ja, vsi so tam, ne? – na Pobrežju na Ulici Veljka Vlahovića enega (naj)lepših obcestnih novih drevoredov, se tam še vseeno najde jesenska idila. Tista temno rdeča drevesa? Prelepo. Očitno. Če se pa kar zunaj sedi – oktobra!
In to z razlogom.
Hudo popularne tiste pri »pumpah«
Po mestu se je namreč v tem tednu, ko so se gostilne, bifeji, bari, okrepčevalnice znova zaprli, šuntavo razširil prej nasvet kot opažanje. Da so spet hudo fejst popularne – klopce. Mhm. Sicer ne čisto vse, ne vsaka, ker klopca pač ni enaka klopci, čeprav v skrajni sili pride prav celo taka, kjer kaka lata manjka. Samo da je les. Zašušljalo je po mestu, da so te dni še iber posebej popularne klopce pri onih bolj skrbno urejenih bencinskih pumpah, tankštelah po domače. Tiste so zdaj prva liga, luksus, rabiš skoraj rezervacijo. Če so pa tiste zasedene, so najboljši približek one blizu manjših trgovin. Če in ko pridete na vrsto. Ker imaš vse. No, vse. Hajzla, kakopak, ni, ampak odloki pač tega niso predvideli.
Samo da je les. Zašušljalo je po mestu, da so te dni še iber posebej popularne klopce pri onih bolj skrbno urejenih bencinskih pumpah, tankštelah po domače.
Odloki, zaprtja, policijske ure namreč ne predvidevajo bog-je-reko-znajdi-se iznajdljivosti, ki nastopi takrat, kadar bi nenadna sprememba življenjskih navad kruto zarezala v že tako krhek vsakdanjih slehernika. In tako je na Pobrežju četverica pol upoštevajoče in pol kljubovalno po svoje prakticiralo odlok in omejitve. Sredi tedna, sredi mesta: dva šestorčka, šest zelenih, šest rdečih in gremo. Saj smo to že opazili in popisali prejšnji teden, ampak očitno se je zadeva v praksi resno prijela gor in dol po mestu.
Praksa mora »štimat«!
Tako je namreč marsikje, če vreme vsaj koliko toliko sodeluje. Če pa ne, se Mariborčani pač znajdemo. Ni je ideje ali iznajdbe, ki je v našem mestu ne bi preštudirali in potem, če gre, obrnili okoli tako, da je pač bolj, em, komot. Saj je fajn, če je nekaj lepo, samo mora pa tudi v praksi štimat!
Najbolj nazoren in svež primer? Glavni trg. Poleti in na velikih arhitekturnih plahtah ter renderjih na gigantskih zaslonih so »klopi« na prenovljenem Glavnem trgu zgledale recimo temu lepo. Dokler smo bili v kratkih rokavih so sedle v celostno podobo ali kako se temu že strokovno reče. Že, že. Se je dalo prav fino zicnit.
Najbolj nazoren in svež primer? Glavni trg. Poleti in na velikih arhitekturnih plahtah ter renderjih na gigantskih zaslonih so »klopi« na prenovljenem Glavnem trgu zgledale recimo temu lepo. Dokler smo bili v kratkih rokavih so sedle v celostno podobo ali kako se temu že strokovno reče. Že, že. Se je dalo prav fino zicnit.
Samo zdaj, ko so temperature začele padati, čeprav je še vedno čisto pretoplo in smrdljivci, ose, čebele še kar lečejo po stanovanjih, pikapolonice – ki že dolgo niso več rdeče, saj to ste opazili, ne? – pa po oknih, no, zdaj so te kamnite klopi praktične le iz enega razloga: ker bolnica in zdravstveni dom nista tako daleč. Ha? Zakaj, sprašujete? Na teh »klopeh«, ki seveda niso klopi, klop je nekaj, kar ima les, lahko fašeš resnega volka. Onega, ko se ni za hecat z njim ali kak so nam že starši trabunjali, da boš ti že vido, ko se boš praskal po riti cel dan pa celo noč.
Ni klopce brez lesa!
Skratka, ni je klopce brez lesa v našem mestu. Ste smešni? In tako so se na Glavnem trgu čez sveži kamen čez noč, avtorja se še išče, položile »bosanke«, kakor se baje po domače reče tem rumenim opažnim ploščam. Ker sicer kaj? Naj klop samo gledamo? Pobožamo? Slikamo?
Eh. Dokler ne bo Starbucksa, bomo v Mariboru kavo popili sede! Samo ne tako, da bomo potem fasali volka.
Ker saj že dolgo tudi pri nas razumemo, kaj pomeni »take away«, čeprav bi še vedno najraje prevedli kava za nikamor. Ampak saj pa te nismo v neki giga prestolnici, da bi se nam mudilo na podzemno. Eh. Dokler ne bo Starbucksa, bomo v Mariboru kavo popili sede! Samo ne tako, da bomo potem fasali volka. Kot da ni dovolj da že novi koronavirus, za katerega tudi čakamo, da mu bomo enkrat rekli stari. Klopca mora meti nekaj lesa. Pika, fertig, zdravo.
Še Branko Šturbej se je »klopcal«
Zato pa ni čudno, da so si še erasmusovci, ki so do zdaj vse nedelje nafilali tiste redke odprte gostilne v centru tako, da so kelnarji baje stregli tudi v rikverc, nosili pice na klopce v parku ali pa rinili z vrečkami s pripravljeno hrano kar gor na Piramido. Ker klopca s tistim preozkim o-jem je nekaj, kar morajo izkusit tudi oni. Naj povejo, kaj je to mariborska klopca gori doli po Evropi. Dobro bi samo bilo, če bi študentarija pospravila za sabo, ker na to pa smo alergični.
Sicer pa… Saj se še spomnimo klopc v parkih, ne? Nenazadnje, še Branko Šturbej se je v Kavarni Astoria (1989), tisti hudo redki stvari, ki se ji reče mariborski film, stiskal v mestnem parku na klopci z Natašo Ralijan in ji sladko nakladal, kaj in kako. Kolikor se spomnim filma, mu je v bistvu na koncu celo ratalo. Tako da… »Klopcanje« ima efekt.
Sicer pa… Saj se še spomnimo klopc v parkih, ne? Nenazadnje, še Branko Šturbej se je v Kavarni Astoria (1989), tisti hudo redki stvari, ki se ji reče mariborski film, stiskal v mestnem parku na klopci z Natašo Ralijan in ji sladko nakladal, kaj in kako. Kolikor se spomnim filma, mu je v bistvu na koncu celo ratalo. Tako da… »Klopcanje« ima efekt.
Ker v tem je bistvo mariborskih klopc. So zlata rezerva. Vedno so tam. Tudi zdaj kljub vsem omejitvam in predpisom. V zmagi al porazu, v soncu ali mrazu, kakor pravi navijaška pesem. Vsaka mlada mamica baje ve, da ni boljšega, kot zaguncati dojenčka, ki po tristo letih zaspi, medtem ko sama končno sedi in je vsaj malo mir. Vsak pubec ve, da če je deklino spravil do klopce, te že ni za brezveze. In deklina bojda čuti enako. Vsaki družbi pa je jasno, da je baje najboljši štart v večer, ko je še vse bilo, kakor je od nekdaj bilo, ravno na klopcah. Zdaj ni več, kot je bilo, ker ne sme biti, upoštevajmo ukrepe, seveda. Ampak v bistvu pa tudi je, kot je bilo. Ker klopc pa ne damo. A-a. Ni šans. Kar veliko pove o tisti žlahtni mariborski trpežnosti. Fajtanju, po domače.
Odprite Ok(n)o mesta»Daj, povej, ki je še kaj odprto, nooo!«
https://maribor24.si/lokalno/okno-mesta-daj-povej-ki-je-se-kaj-odprto-nooo
Poni (pa ne) za 600 evrov, cing-cing!
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-poni-pa-ne-za-600-evrov-cing-cing
S23 ni Nova vas. Pa kak’ ni? Ker ne.
https://maribor24.si/lokalno/maribor/s23-ni-nova-vas-pa-kak-ni-ker-ne
Šank ruleta! Ko poslanec državnega zbora nahrani kelnarjevega kužota
V Melju je vedno rdeča
https://maribor24.si/lokalno/maribor/v-melju-je-vedno-rdeca
Bil je Prundorf. So Studenci. Bo Wells?
https://maribor24.si/lokalno/okno-mesta-bil-je-prundorf-so-studenci-bo-wellsž
Ks-ks, najbolj mariborski pozdrav?
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-ks-ks-najbolj-mariborski-pozdrav
