Okno mesta je do zdaj, upam, drage bralke in cenjeni bralci, postala vikend rubrika, ki ji, vsaj upam, zaupate in niste jezni, če je tekst, poln štajerizmov, malo daljši, ne? Zaupate dovolj, da vam lahko najprej povem za najbolj ogaben štos, ki sem ga slišal ta teden v Mariboru? No, saj niti ni bil toliko štos, kolikor je bil odgovor. Dva starejša tipa, ki se ne drogirata, sta šla skupaj na hajzl. En se vrne fejst prej kot drugi in sem ga vprašal »Kje pa je kolega? Si ga štihno?« Odgovor? »Ne, one bonbone vun iz pisoarja žere.« Fuj tajfl.
Takšni momenti se zgodijo kar nekje vmes. Mimogrede. Ko jih ne pričakuješ. Če smo prejšnji teden že trabunjali o šank ruleti, ne? Maribor ima ta svoj melos, ki ga sicer mi štekamo in sproti zaznavamo, vendar zares ga šele ponotranjiš, če greš iz Maribora za več kot le vikend ali teden. Zato Ljubljančani tako hvalijo našo sproščenost, če že slučajno zalutajo sem. Ker jim ne gre v glavo, zakaj pri nas še vemo, kaj je runda. In zakaj na tumasta vprašanja pokasiraš še bolj tumaste odgovore.
Zvonec na kolesu
In enako je z zvoncem na biciklu. Bolj pocinglaš, bolj tvegaš, da boš nekomu, ki se elegantno šeta po kolesarski stezi, »dekl gor dvigno«. Najbolj evidentno je to na Glavnem (starem) mostu, če se voziš iz Tabora proti centru po desni. Ker gre pločnik malo skupaj, teren visi in tvoje kolo dobi pospešek. »Čuj, kaj ti si kolesar?« mi je tako v hrbet zinila neka najbrž dijakinja, ko sem ji, bemomast, ravno v petek pozvonil. Kolesaaaar. S tistim petkovskim, protivladnim štemplom. E, to je Maribor. Pa pravijo, da mladih politika ne zanima.
Maribor je, če se ga lotiš s pedali, majhno mesto visokih robnikov. Kako to vem? Letos sem za rojstni dan namreč dobil kolo in sem po Mariboru prvič po srednji šoli pedalkal. Dobil sem v dar ponija. Onega starega, skoraj ziher starejšega od mene, srednjega, ne tamalega, sploh pa ne onega retro izdaja, ki so tako dragi, da rabiš kredit.
Maribor je, če se ga lotiš s pedali, majhno mesto visokih robnikov. Kako to vem? Letos sem za rojstni dan namreč dobil kolo in sem po Mariboru prvič po srednji šoli pedalkal. Dobil sem v dar ponija. Onega starega, skoraj ziher starejšega od mene, srednjega, ne tamalega, sploh pa ne onega retro izdaja, ki so tako dragi, da rabiš kredit. Poniji so čisto fajn pecikli, ampak imajo v bistvu en sam res konkreten problem. Ne smeš se navezati nanje. Joj ne. Zakaj ne? Ker ravno, ko rata fajn, ti ga maznejo. Ali pa crkne.
Pri poniju vedno nekaj »rikne«
Maribor je s peciklom sicer kar naenkrat še bolj dostopno mesto, obenem pa, če nisi najbolj fit, ugotoviš, da center sploh ni tako raven. Gre tu in tam celo malo v breg. Štekaš tudi, zakaj smo pred sto in nekaj leti dobili resen most, ker mi nikdar ne bo jasno, kako so se natovorjeni konji spravljali prek brvi z Lenta na Gosposko gor po Dravski. Joj joj. Ali na desnem bregu, pod Lastovko in pri Orientu? Še danes: kaki slalom! No, če odštejemo tistega genija, ki je na mostu v kolesarsko stezo nabil osemkotne tlakovce in mislil, da je vse kul, ker so rdeči. Kot da bi z ritjo drgnil po makadamu.
In kakor se s ponijem rado zgodi, je začel kmalu štekat. Pač vedno nekaj rikne. Saj je rekel kolega, da so nabrali dovolj denarja, da bi ga še porihrali za servis in da dajva ga peljat. In za porihtat je bilo kmalu, no, vse.
In kakor se s ponijem rado zgodi, je začel kmalu štekat. Pač vedno nekaj rikne. Saj je rekel kolega, da so nabrali dovolj denarja, da bi ga še porihrali za servis in da dajva ga peljat. In za porihtat je bilo kmalu, no, vse. Kolega fotoreporter mi je v Ljudskem vrtu, ko sem se skoraj zaletel v pleksi zid, zinil, da so mi dali kolegi bicikl-trugo, ker je videl, da sprednja bremza ne dela, zadnje pa tovrstni poni itak nima. Stisneš pedala, sicer zviješ pol kolesa, pa dobro. In ko greš potem še do kolega in se pedala kar naenkrat zaustavijo, ko ne moreš nič, naj še tako pritiskaš… veš, da je bilo vse narobe že, ko je začel poni v pedalih pokat. Kaj pa ga nisi peljal na servis.
Ker vztrajaš. Ker poni je narejen za Maribor. Ker ima karakter. Ne da se on kuj tak. Tiščiš še dalje, ko naj ne bi več. Verjameš in upaš in v želodcu čutiš. Da bo. Nato pa se pelješ iz SNG Maribor sredi dneva, sredi tedna, sredi mesta in ti pri Astoriji, sredi Grajskega trga, tam pri Florjanu, pade dol še ketna. Ti še kar goniš. Ker ja. Ker verjameš. Ker upaš. Nič ni bolj mariborskega, ne? Da še guraš dalje, ko celo mesto na sončku kofetka! Ja! Bo! Gremo!
Padla dol še ketna
In ti kolega, ki je šel slučajno čez trg, ko že delaš čudaški ovinek, ne da bi zmogel gonit, zakriči: »Alo, ti bom pomagal!«. Vidite, to je Maribor. To. Sodoben čas lajkov je eno. Če prosiš folk, da ti pomaga, kaj pa vem, nest kavč, zmrzovalnik, celo dnevno sobo iz osmega štuka ali popravit ketno, ne boš dobil lajkov. Ni teorije. Boš pa vedel, kdo so tvoji frendi. Tisti, ki so zate tam ravno takrat, ko ti tako analogno zagusti. Ko pride nekdo in ti reče, e, daj, bova porihtala. On je deloval, da ve, za kaj se gre. Kar ni bilo težko, ker sem jaz totalni levak za te podvige. Teorijo še poznaš, ampak praksa? Pozabi. Veš ziher edino to, da boš imel roke cele pošmirane.
Ker nisva zmogla nastaviti ketne nazaj v oni posebni nastavek, sem zato šel na prvi servis, tam v Gosposki. Tip je seveda ketno dal gor miže in z mezincem. Maher. Ampak dal pa je tudi pecikl, ne pozabimo, rojstnodnevno darilo, gor na štender. In je preveril, kako se kaj suče.
Ker nisva zmogla nastaviti ketne nazaj v oni posebni nastavek, sem zato šel na prvi servis, tam v Gosposki. Tip je seveda ketno dal gor miže in z mezincem. Maher. Ampak dal pa je tudi pecikl, ne pozabimo, rojstnodnevno darilo, gor na štender. In je preveril, kako se kaj suče. E, tako kot danes Yucatan. Se ne. Nazaj sploh ni šlo, probal je malo levo in malo desno in ugotovil, da grejo pedala bolj v širino, da je torej vse adijo, fertig, narobe. Vredu. »Šla je aksa, pa ti deli, veš, hm, tega itak ne delajo več,« se pojasni poznavalsko. In se gledava.
Restavrirana verzija ponija
In mu zaupaš, ker kaj pa boš? Itak. Rog je crknil, kdaj? Pred ali za TAM-om? Nimam pojma, kje danes dobiš rezervne dele za one tamiće, male tovornjake, ki se še najdejo kdaj na cesti. Ampak očitno jih te že popravijo, če še vozijo. Kako ne bi potem popravili mojega rogića? No, serviser je bil resno zaskrbljen in kmalu sem se počutil, kot da sem v ordinaciji in da mi doktor, čohajoč se po glavi, razlaga, da res ni vse vredu. Da obstaja sicer neka nova terapija, ampak le, če dobijo prave dele, ki so redki in da… Se lahko izide, ampak da ne ve. Da bo poklical. Jutri. Pa res bo.
Nimam pojma, kje danes dobiš rezervne dele za one tamiće, male tovornjake, ki se še najdejo kdaj na cesti. Ampak očitno jih te že popravijo, če še vozijo. Kako ne bi potem popravili mojega rogića? No, serviser je bil resno zaskrbljen in kmalu sem se počutil, kot da sem v ordinaciji in da mi doktor, čohajoč se po glavi, razlaga, da res ni vse vredu.
Rečeš vredu. Kaj pa boš? In seveda ne pokliče. Pa greš tja. In je tam neki čisto drugi tip. Mlajši, agilen, aktiven. In ti razloži vse na novo. Podobno, ampak še bolj zagnano. Ker vidi kolo in ja, mi je rekel šef, kaj je narobe, štekam, ampak jaz bi to mogoče drugače. Kako drugače? Ja… Jaz bi to tudi vse menjal, veš, z enim sva celega ponija naredila na novo, restavrirala, novi deli, vse. In kolko je to koštalo? Šest sto evrov. Hahahaha. 600? Še enkrat: šest sto?!?!
Malo zaupat’ in še bolj verjet’
In začne naštevati in ti je vedno bolj slabo. Predvsem zato, ker, halo, plačuješ za lastno rojstnodnevno darilo. Pišeš kolegu, ki je naredil vse za tvoj rojstni dan, ker je z ljubeznijo rekel, da ve, da se mora kaj še porihtat in da je denar ostal, pa ti reče, ne skrbi, saj ni to edini servis.
In res je. Ni. Malo morje jih je. Servisi za kolesa niso šli cugrund kot čevlarji ali urarji. Ker se na bicikl navežeš. Šele, ko imaš svoj pecikl, na katerega si se komaj navadil, ugotoviš, koliko je servisov. Klasika.
In res je. Ni. Malo morje jih je. Servisi za kolesa niso šli cugrund kot čevlarji ali urarji. Ker se na bicikl navežeš. Šele, ko imaš svoj pecikl, na katerega si se komaj navadil, ugotoviš, koliko je servisov. Klasika.
In potem je pecikl tam stal in stal, hodiš, upaš, delajo ja, delajo ne, ampak ko na koncu tip pove, kako in kaj, ko ti ga porihta in to res porihta, da bi se kar za Vuelto prijavil, četudi si misliš, da stane malo dosti, ampak mu zaupaš in šele takrat veš, zakaj imamo v Mariboru svetovni pokal v gorskem kolesarstvu. Ker imamo res modele, ki res vejo, kako in kaj. In potem ti je vse to jasno, cel svet in Maribor. Da se moraš tu pač znajt’. Malo zaupat in še bolj verjet. Kot je rekel, kdo je že bil, Zaho ali Pandur, saj ne vem več, da če se znajdeš in uveljaviš v Mariboru, se boš kjerkoli.
Sploh s ponijem. Pa ne za 600 evrov. Cing-cing!
Odprite Ok(n)o mesta
S23 ni Nova vas. Pa kak’ ni? Ker ne.
https://maribor24.si/lokalno/maribor/s23-ni-nova-vas-pa-kak-ni-ker-ne
Šank ruleta! Ko poslanec državnega zbora nahrani kelnarjevega kužota
V Melju je vedno rdeča
https://maribor24.si/lokalno/maribor/v-melju-je-vedno-rdeca
Bil je Prundorf. So Studenci. Bo Wells?
https://maribor24.si/lokalno/okno-mesta-bil-je-prundorf-so-studenci-bo-wellsž
Ks-ks, najbolj mariborski pozdrav?
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-ks-ks-najbolj-mariborski-pozdrav
Sam (si) je ulovil tatiča
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-sam-si-je-ulovil-tatica
Jajca se v centru Maribora še mečejo iz okna
https://maribor24.si/lokalno/maribor/jajca-se-v-centru-maribora-se-mecejo-iz-oken
Sveti! Končno smo dobili luč!
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-sveti-koncno-smo-dobili-luc
Gondola za Ruše in (za)obljube Trikotne jase
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-gondola-za-ruse-in-zaobljube-trikotne-jase
