Za nauk zgodbe bo za začetek tole prišlo kar prav. Pa čeprav je povezano s korono. Ste se morda vprašali, no, ni nujno, da ste se, pa vseeno: kako so na Slovaškem uspeli prepričati tooooliko ljudi, čez tri milijone, da so se množično in predvsem prostovoljno testirali na novi koronavirus? Kako? Zvito!
Kdor je bil na testu negativen, je lahko šel v službo – in zdravo. Kakopak. Kdor je bil pozitiven, je ostal doma in dobil nadomestilo, pomoč, podporo, skratka vse, če je le upošteval vse ukrepe. Tisti dripci, ki se sploh niso šli testirat, pa niso smeli ne v službo niti niso upravičeni do pomoči. Bi šli na test ali ne? Najbrž bi, ne?
Saj vem, spominja malo na ono vojaško, ko nahruljeni poveljnik zdelani enoti določi ti, ti pa ti ste se ravnokar javili za prostovoljce.
Prostovoljna Greta
No, nekako sorodno se počutiš, ko v eni roki držiš vrečke za smeti, v drugi pa ključek od kante za smeti. Kot prostovoljna, a redna Greta Thunberg. Vse bolj pogosta praksa odklepanja in zaklepanja smeti se od bloka do bloka sicer razlikuje: ponekod so zaklenjeni zgolj zabojniki za smeti, po domače kante, saj so postavljeni na ulici; če gre za serijo takih zabojnikov, pa zdaj že kar postavijo »smetarnico«. Zgradijo ograjen prostor, kakor se že da videti v mestu.
Vse bolj pogosta praksa odklepanja in zaklepanja smeti se od bloka do bloka sicer razlikuje: ponekod so zaklenjeni zgolj zabojniki za smeti, po domače kante, saj so postavljeni na ulici; če gre za serijo takih zabojnikov, pa zdaj že kar postavijo »smetarnico«.
So pa jasno tudi bloki, ki tako ali tako imajo prostor za smeti nekje zraven kurilnice, drvarnice, kotlovnice že urejen, zato je že itak vse pod ključem in so tega bolj (na)vajeni. Ampak za tiste med nami, kjer imamo še en dodaten ključ, je zaklepanje smeti nekaj novega.
Zelo novega.
Prvi ključek, prvi teden
Nedolgo nazaj sem se pri v.d. tašče pogovarjal ravno o – smeteh. Češ, kako je možno, je tekla debata, da imajo v stanovanjskem kompleksu na desnem bregu 15, 20, 40 evrov po glavi ali na gospodinjstvo, priznam, nisem povsem pozorno poslušal, ipak pogovor o smeteh ni najbolj mega tema, na levem pri Dravi pa da plačujejo precej manj. Zelo manj.
Ono, da si favš manj, da si skoraj jezen, ker ti je seveda mar za v.d. tašče. In da ni čudno, kako je bila prav to tema zadnjega sveta stanovalcev, kjer so se skoraj vsi strinjali, da je račun za odvoz smeti preprosto prevelik, čeprav imajo zunaj na prostem samo rumene, modre in bele kante. Seveda je račun velik, če so zabojniki, pardon, kante, na prostem, da lahko vanje meče – kdor in kar hoče. Dokler je zastonj, je očitno pač čaga, ko gre za smeti.
Seveda je račun velik, če so zabojniki, pardon, kante, na prostem, da lahko vanje meče – kdor in kar hoče. Dokler je zastonj, je očitno pač čaga, ko gre za smeti.
Podobno je bilo tudi na tej strani, v centru mesta, kjer so vse kante zunaj na ulici (potem so pa tu še specialne kante na Glavnem trgu). In je prišel dan, ko je prišel ključek. Izkušnja, ki se je končala v, em, enem dnevu, mogoče tednu? Ključavnica je riknila, gagnila, crknila. Kaj pa je bila, kot so prikimavali sosedi, tako frdamano labava.
Ljudje že tako ali tako marsikaj počnemo z različnim občutkom, ko gre za ključavnice, pa še toliko bolj vsak suče po svoje. Ni dveh, ki bi enako sukala. En potisne pregloboko, drugi pregrobo, tretji premehko. Pa se idi. Ni čudno, da je riknila, gagnila, crknila. Zato smo menjali. Na dobro staro številčnico. In ključek.
A250
Saj se še spomnite onih bicikl ključavnic, ne? No, ali pa, za tiste bolj mobilne med vami, kovčkov, ki imajo po moje vsi kodo 250? Ono, ko sučeš in sučeš pa vedno fališ eno cifro? No, številčnica na naši kanti je bila tako napredna, da ni imela samo cifer. Ne, ne. Pro nivo, liga prvakov ključavnic! Še črke smo dobili zraven! A250 ali nekaj takega. Okej, saj ni bila cela abeceda ravno, pa vseeno. Na kanti za smeti. Najprej številka, potem še ključek. Dvojno varovalo, kot da jemlješ kredit na e-banki.
In je delalo. Je. Dokler ni. In smo šli nazaj na dobri stari ključ. Pustite črke in številke. Samo ključek. Vse to v, kaj, nekaj tednih, mogoče par mesecih?
In je delalo. Je. Dokler ni. In smo šli nazaj na dobri stari ključ. Pustite črke in številke. Samo ključek. Vse to v, kaj, nekaj tednih, mogoče par mesecih? Že jaz si težko zapomnim, kakšna je bila procedura prejšnji torek, ko sem nazadnje nesel smeti, kaj šele malo starejši, ki so na vse skupaj itak gledali kot pač veliko traparijo, dokler se ni pogledalo na nižji račun ali, še bolj, dokler niso izginile vse tiste vreče, ki so se priguzile ob polno kanto nekje okrog četrtka, ko je bil smetnjak že poln. Praznijo ga ob ponedeljkih, pa je bilo že v sredo vse zabasano. Nekaj smo – v množini, čeprav se, kot vedno, bori le peščica stanovalcev – morali ukreniti.
In potem te, kot v primeru v.d. tašče, po takih sestankih še pisno referendumsko vprašajo, kako velik zabojnik bi: 800 ali 1200 litrski. Razen če bratranec ne dela na Snagi, nimaš pojma. Merit ravno ne boš šel, ne? Že s hudo manjšimi merami se zaštihtaš, ko recimo kupuješ vrečke za koš za smeti, pa si nikakor, ni šans, ne zapomniš, ali je 20, 40 ali 30 litrov. Pa kupiš vedno narobe, vsaj prvih par mesecev. Si skoraj pohvaljen, če si kupil vsaj zelene in ne vijoličnih. Vsaj barva je ta prava, draga.
Ločujmo solidarno in barvito
Na koncu se je potem na tisti prvi lokaciji sestavilo salomonsko rešitev. Črna mešana na žaru kanta in en rjavi bio sta bila na ključ (vsaj za one, ki ne zlomijo ključavnice), enega bio očitno častimo očitno celi ulici, onega za embalažo pa že od začetka nis(m)o zaklenili. Itak ima dobrodušno luknjo gori, tako kot kanta za steklo (beli) in papir (en moder, en stari rdeč). Ja, še se najdejo tudi rdeče za papir, ker ločevanje odpadkov ni farbenblind početje. Če že ločujemo, ločujmo solidarno in barvito, ne?
Potem pa je tu praksa naslednjega domovanja, kjer smo prav te dni dočakali nov zeleni boks, smetarnico ali kako se pač temu reče, kamor so iz celotne ulice, torej petih vhodov, preselili dva mešano-na-žaru črna in dve bio rjavi kanti.
Najprej se je na prepametno jaz-vse-najboljše-vem oko zdelo, da bo placa za vse kante premalo, še pes bi težko zadovoljno lajal noter. Ampak videz je varal, placa je več kot zadosti (mimogrede, za tiste, ki ste že gledali Borata 2, bo asoacij neprimerno preveč in obenem bodo preveč neprimerne) in počutiš se prav nekako, kaj pa vem, skandinavsko, gretasto, ko greš zdaj tja in odkleneš, odvržeš in zakleneš.
Najprej se je na prepametno jaz-vse-najboljše-vem oko zdelo, da bo placa za vse kante premalo, še pes bi težko zadovoljno lajal noter. Ampak videz je varal, placa je več kot zadosti (mimogrede, za tiste, ki ste že gledali Borata 2, bo asoacij neprimerno preveč in obenem bodo preveč neprimerne) in počutiš se prav nekako, kaj pa vem, skandinavsko, gretasto, ko greš zdaj tja in odkleneš, odvržeš in zakleneš. Čeprav seveda bojda ključavnica že šteka: ko sem šel prvič, je ena gospa že z obema rokama tresla celi boks, ker ključ ni šel ven, nato pa bila favš, ko je meni šel ključ gldako not pa ven, in samo vprašanje časa spet je, kdaj bo ključavica riknila, crknila, gagnila.
Špela in Božo
Ob vsem tem se seveda spomniš na presežek Đurota v vlogi Bož(ot)a, ko mu je Tanja Ribič, torej Špela, v zdaj že skoraj vse bolj pozabljenem filmu Kajmak in marmelada (2003) jezna zabrisala ključe v kanto. Edine njegove ključe. Potem ko mora za dovoljenje vprašati tečnega soseda, če lahko skozi njegovo stanovanje gre dol po ključe, odpre kanto, zarine glavo noter in ravno takrat pridejo pobirati smeti.
Ob vsem tem se seveda spomniš na presežek Đurota v vlogi Bož(ot)a, ko mu je Tanja Ribič, torej Špela, v zdaj že skoraj vse bolj pozabljenem filmu Kajmak in marmelada (2003) jezna zabrisala ključe v kanto. Edine njegove ključe. Potem ko mora za dovoljenje vprašati tečnega soseda.
»No, a lahko zdaj mi?« ga vpraša en od dvojca, ki pobira smeti. Razumeta se takoj, pogleda se zakleneta, oba nekaj kakor gosta v Sloveniji, kjer sta sicer že lep čas doma. »Oprostite, samo minuto, nekaj sem… Ključe iščem,« sramežljivo z »napačnimi« naglasi odvrne Đuro. Seveda je bil šef-voznik tipičen Slovenec, ipak je to Đurovo furanje stereotipov, kjer se čefurji z jugoti hodijo ponoči streljat, Slovenci pa čez da delamo samomore, in se mu je zmračilo, ko je videl Đurotovo neobrito jugofaco v kanti.
»Pa dobro, ne me jebat, a ni nič druzga za preživet, no?« je navalil nanj, »kva bi zdele en nemški turist reku, če bi te vidu, kako ti kle po smeteh rofkaš?« In, Đuro, mojstrsko lucidno pisne: »E, pa, ne vem, e, kaj bi nemški turist delal kle na Prulama.« In je že dobil bačn in oznako, da je klošar.
Vsi smo nemški turisti
Štos je seveda preprost in na prvo žogo, ampak finta je ravno v tem, da bi danes Tanja Ribič, torej Špela, rabila dva ključa. Prvega, da bi sploh odklenila kanto in nato šele onega od stanovanja, da bi mu vse skupaj jezno zabrisala not in jo pobrisala k mami, dokler se Božo ne zresni.
No, ali to ali pa smo zdaj vsi mi nemški turisti. Smeti pač zaklepamo in odklepamo. Zakaj? Ker se to pač bolj splača. Nam, okolju, vsem. To počnemo zato, da imamo najprej plac, da dejansko smeti poberejo, jebiga, ni lahko delat tega, potem pa še pobirat zbrana dela gor in dol po ulici… Pozimi še ajde gre, poleti, ko piksne tune zavohaš na daleč, pa ne. Zaklepamo pa tudi ali predvsem zato, ker se bolj splača. Manj smeti, manj zabojnikov, nižja položnica.
Dejansko gre za kolektivno odločitev t.i. skupnosti sveta stanovalcev, ki so svoj svet v malem, ampak še delujejo. Vsaj to. Nikomur najbrž ni v interesu, da bi (pre)plačeval za smeti. In se najde kolektivna volja, celo nekaj, kar diši po soglasju. V Sloveniji, v Mariboru, tu in zdaj. Čudo, a?
Alec Baldwin, Skandinavija in kazni
Nasploh pa je prav ločevanje smeti in naš odnos do njih nekaj, kar pride prav v širšem razmisleku, kako spreminjamo naše navade. Kajti če se spomnimo na Slovake iz začetka, kako so uspeli »prepričati« ljudi v »prostovoljno« testiranje, se spomnim na podkast Aleca Baldwina – igralca ja, dober spraševalec je, v glavnem o popkulturi, a ga zanimajo tudi urbanizem in take reči –, ko je spraševal o ločevanju odpadkov.
Ameriški mojster za odpadke v New Yorku ali kje – in ne, ni bil mafijec, niso to Sopranovi – je razlagal, kako so ga debelo gledali nekje v Skandinaviji, Danska ali Švedska ali nekaj, ko je vprašal, kolikšne so kazni, da je narod začel vestno ločevati odpadke. Kazni? Kake kazni? Kaj bi pa to pomagalo?
Ameriški mojster za odpadke v New Yorku ali kje – in ne, ni bil mafijec, niso to Sopranovi – je razlagal, kako so ga debelo gledali nekje v Skandinaviji, Danska ali Švedska ali nekaj, ko je vprašal, kolikšne so kazni, da je narod začel vestno ločevati odpadke. Kazni? Kake kazni? Kaj bi pa to pomagalo? Samo debelo so gledali Američane. Kake kazni, s tem ne prideš nikamor. Vzgoja, izobraževanje, razlaga, komunikacija. Čas.
Morda je podobno z maskami, kjer je bilo vseeno malenkost drugače, saj smo jih nepripravljeni morali začeti nositi res iz danes na jutri. Ampak kazni zagotovo ne bodo pomagale, smo videli že, ko gre za kazni v prometu.
Poanta je, da gre vse to zelo počasi in postopoma. Samo tako. Kot številčnica, ki jo sučeš na ključavnici kante za smeti. Kot smo nenazadnje leta in leta v šolo in še kam nosili bale cajtngov, ko smo pač še vsi množično brali cajtnge in smo začeli spoznavati besedo recikliranje. Zanimivo, da ni enako konkretno uspešne nadakcije za vse telefone, računalnike, tablice, ki crknejo. Saj so, ampak kolektivne izkušnje ravno nimamo. Pa ne bi škodilo, ker celuloza in litij… pač najbrž nekaj razlike za okolje najbrž je, ne?
Ključ za smeti, ki ti nikdar ne diši, si pa, ko zadevo opraviš, vseeno njegov ponosen lastnik, je tako opomin tudi na dragocenost. Ni rešitev za okolje, sploh ne, če smeti veliki tovornjaki (marsi)kje še vozijo na nafto gor in dol po državi. Ali kot je rekel kolega novinar, da so električni avti sicer res super, samo ne, če laufajo na termoelektrarno. Si dal, pardon izrazu, dreku focn. Pri smeteh, ki jih odklepaš in zaklepaš, pa je občutek drugačen. Da enkrat za spremembno nisi dal dreku focna.
Odprite Ok(n)o mesta
V tretje pa te že narediš izpit za avto. Samo ne na Pobrežju.
»Daj, povej, ki je še kaj odprto, nooo!«
https://maribor24.si/lokalno/okno-mesta-daj-povej-ki-je-se-kaj-odprto-nooo
Poni (pa ne) za 600 evrov, cing-cing!
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-poni-pa-ne-za-600-evrov-cing-cing
S23 ni Nova vas. Pa kak’ ni? Ker ne.
https://maribor24.si/lokalno/maribor/s23-ni-nova-vas-pa-kak-ni-ker-ne
Šank ruleta! Ko poslanec državnega zbora nahrani kelnarjevega kužota
V Melju je vedno rdeča
https://maribor24.si/lokalno/maribor/v-melju-je-vedno-rdeca
Bil je Prundorf. So Studenci. Bo Wells?
https://maribor24.si/lokalno/okno-mesta-bil-je-prundorf-so-studenci-bo-wellsž
Ks-ks, najbolj mariborski pozdrav?
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-ks-ks-najbolj-mariborski-pozdrav
