Kira scena, kiro leto! En kelnar mi je razlagal, da je nedolgo tega videl enega tipa, ki je sam nahoblal pet modelov. Pet. Tri z nokavtom. Zadnjega, za dve glavi večjega, gladko. Ni bil mrgan, kakor se temu reče. Eh. Pač taki, ko ve, kak’ fsekat. Mhm. Mariborska verzija UFC. Drugi kelnar je pa vmes skoraj istočasno v nulo popkulturno seciral pesem American Pie. Kaj in koga vse je Don McLean omenjal ali imel v mislih v kultnem štiklu. Bob Dylan, državljanske pravice, Kennedy. V nulo. In nato zdrdral na pamet še naslednjih 187 verzov, ko je padla takoj zatem še ona gostilniška Piano Man. Z vejicami vred. Ker takšen večer je to bil. Zadnji.
Za hec so prej dali gor še All I Want For Christmas Is You. Ker kaj pa veš. Mogoče pa božiča v gostilni letos res ne bo. Mariah Carey. Eni Španki, tam pri zidu, je resno zadogajalo. Pol lokala je pelo. Če res drži ono, kar sem slišal nekaj časa tega, da so nekatere firme na Štajerskem na kmečkih turizmih že septembra, za vsak slučaj, kaj te veš, raje porabimo zdaj, dokler še firma je in ima, praznovale službene novoletne žure, potem pa gre skozi tudi All I Want For Christmas v oktobru, ne?
Fertig, kjuzo, gotovo
Nekaj je bilo jasno. Drugič je bilo pa vseeno že malo lažje. Veš bolje. Veš več. Veš. Mogoče res letos ne bo ne martinovanja ne silvestrovanja. Smo pa zato že doslej, pa ne, da bi to odtehtalo, ker ne, halo, štajersko novo leto?!, imeli kar dva ultimativna večera, preden so se res zares zaprle gostilne. Fertig, kjuzo, gotovo. Ne da bi vedeli, ne marca ne zdaj, kdaj se bodo spet odprle. In že prvič je bilo v mestu, odvisno kje ste bili na tisti petek, 13. marca, kar fejst fajn. Do daske. En model, ki je tam v pub na Slomškovem uletel nekje malo pred polnočjo, naročil rundo za vse, neke drage štamperle, se zamajal, šel na vece, prišel še bolj majav čez kakih pol ure ven in nato gladko skliznil. Ker tako je, ko jutri res ne obstaja. Vsaj ne taki jutri, kakršen je bil včeraj.
Razlika med tistim marčevskim zaprli-bomo-dol žurom in tem petkovskim zdaj-smo-še-mi-rdeči je seveda bila v uri. Tokrat, v drugo, je bilo luštnega konec ob 22.30, če bodo to kdaj brali zanamci.
Razlika med tistim marčevskim zaprli-bomo-dol žurom in tem petkovskim zdaj-smo-še-mi-rdeči je seveda bila v uri. Tokrat, v drugo, je bilo luštnega konec ob 22.30, če bodo to kdaj brali zanamci. Nekaj srednješolskega je na tem, pri čemer si ne znam predstavljat, kako bi bilo nam, če ne bi bilo petkovih čag. Ko imaš spet uro, ko so meje, je tista draž, kako nadriblat mejo.
»Nekje je še ziher odprto!«
Finta je že ta, da spet ne vemo, za kako dolgo bodo lokali zaprti. Noben zares ne ve. In tako se je tudi naročalo. Na zalogo. Eni bolj, drugi manj, ampak vsi. In potem je ura postala cajt in začela so se vsa možna moledovanja. Koliko izvirnosti, kreacij, umetnosti! Eno je pač odlok v teoriji, nekaj povsem drugega je pa praksa.
In pride njegov kolega, ki te vpraša, ker kot da veš vse o Mariboru, čuj, daj »ki je še kaj odprto. Daj no, ti ziher veš. Ki se še dobi za pit. Ker baje da se vedno še nekaj nekje nekak najde.«
Poslušaš tipa, ki skoraj kot da bi bral lastno wikipedio, statistično našteva, v »kolko cajta bom stegno še toti pir, ‘oš vidla«. In pride njegov kolega, ki te vpraša, ker kot da veš vse o Mariboru, čuj, daj »ki je še kaj odprto. Daj no, ti ziher veš. Ki se še dobi za pit. Ker baje da se vedno še nekaj nekje nekak najde.«
Okno bizarnega tedna
Za to gre. Za to upanje, ko so upanju nadeli gor masko. To je bilo okno mesta tega tedna. Kar bizarnega tedna, po katerem še vedno ne vemo, kaj bo z martinovanjem, pravijo, da dedek mraz ziher pride, samo da še ne vedo kako. Izvedeli smo, da ima župan koronavirus, da imamo zelene trgatve.
Odpadali so dogodki, en za drugim, Leonart so šli na splet predstavljat album, Vlado Kreslin bo na Mariborski otok prišel pač aprila. Fitnesi adijo, k frizerju en po en, na sprehod z masko. In, ja, za veliki finale je v petek bilo prestavljeno še Borštnikovo srečanje. Kot da že ni bilo dovolj, da so gostinci in frizerji dopoldan še verjeli, da bomo oranžni. Nak. Ni šlo. Rdeči! In potem tiste face, ko je prišla novica. Grozno. Hudo enim, hudo drugim. Te pa daj še zadnjo. Prvo zadnjo. Zadnjo zadnjo. Eh, ti samo daj.
Če ni gostilne, si jo narediš
Najboljše na drugem zadnjem večeru na Poštni je bilo gledati, kako se lokali med seboj gledajo. Kdo še ima goste, kdo že nosi stole, kdo ima muziko na glas, kdo je že potegnil zaveso. Kot da nihče ni želel biti prvi, vsekakor pa res noben zadnji. Še uro prej je bilo, kot da je novo poletje, da jeseni ni in ne bo, čeprav je bilo vlažno in je resno zeblo brez bunde. Ni bilo sicer tistega občutka, da prihaja sodni dan, kataklizma, armagedon. Sploh ne. Nikomur se ni mudilo. Dokler se jim ni. Ker takšni smo. Ni pozno, dokler ni prepozno.
Ampak saj že naslednji dan, v soboto, si potem videl, da če gostilne ni, si v praksi pač folk gostilno »gor naredi«. Zvestoba je pač zvestoba. Do… Saj vemo. Tu pri mali tržnici so se recimo vsi oni, ki tvorijo dinamično klientelo v baru pri trgovini, spet, kot že spomladi, dobili na istem placu. Pač samo malo stran, za mizo zraven, ki tam stoji in živi celo leto. Žulili so piksne namesto steklenic. In se imeli luštno.
Ampak saj že naslednji dan, v soboto, si potem videl, da če gostilne ni, si v praksi pač folk gostilno »gor naredi«. Zvestoba je pač zvestoba. Do… Saj vemo. Tu pri mali tržnici so se recimo vsi oni, ki tvorijo dinamično klientelo v baru pri trgovini, spet, kot že spomladi, dobili na istem placu. Pač samo malo stran, za mizo zraven, ki tam stoji in živi celo leto. Žulili so piksne namesto steklenic. In se imeli luštno. Pustimo, da ne bi smeli. Seveda ne bi. Ampak so. Narod se bo vedno znašel in po svoje uprl, to je nauk. In pač gledal, do kam lahko gre. Do gostilne. Očitno.
Istočasno le šest oseb
Sploh pa… Je bilo že včeraj ponekod sila nerodno, ko je na vratih trgovine pisalo »v prostoru je lahko istočasno le šest oseb«. Ti pa nikakor ne moreš videti ali vedeti, koliko oseb je že noter. In vprašaš trgovko. Ki seveda ves čas odgovarja na to eno in isto vprašanje, ker nimajo varnostnika, ki bi to sam urejal in štela.
Zdaj pa morajo še na to in se derejo tja do delikatese »čuuuj, kolko jih maaaaamaaaa?« Boste malo še počakali, da gospod nakupi, velja? In potem gledaš, kaj je gospod vse kupil. Ker če kaj, nas pa daje firbec. Sploh zdaj. Ko ni bifeja. Saj to pa še vemo od zadnjič, ne?
Odprite Ok(n)o mesta
Poni (pa ne) za 600 evrov, cing-cing!
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-poni-pa-ne-za-600-evrov-cing-cing
S23 ni Nova vas. Pa kak’ ni? Ker ne.
https://maribor24.si/lokalno/maribor/s23-ni-nova-vas-pa-kak-ni-ker-ne
Šank ruleta! Ko poslanec državnega zbora nahrani kelnarjevega kužota
V Melju je vedno rdeča
https://maribor24.si/lokalno/maribor/v-melju-je-vedno-rdeca
Bil je Prundorf. So Studenci. Bo Wells?
https://maribor24.si/lokalno/okno-mesta-bil-je-prundorf-so-studenci-bo-wellsž
Ks-ks, najbolj mariborski pozdrav?
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-ks-ks-najbolj-mariborski-pozdrav
Sam (si) je ulovil tatiča
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-sam-si-je-ulovil-tatica
Jajca se v centru Maribora še mečejo iz okna
https://maribor24.si/lokalno/maribor/jajca-se-v-centru-maribora-se-mecejo-iz-oken
Sveti! Končno smo dobili luč!
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-sveti-koncno-smo-dobili-luc
Gondola za Ruše in (za)obljube Trikotne jase
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-gondola-za-ruse-in-zaobljube-trikotne-jase
