Kateri so najbolj in kateri najmanj udobni »zici« prizorišč v Mariboru? Klasika vseh klasik vemo, kje je: one klopi v dvorani Tabor. Ijuuu. Saj se še spomnite, kako nobel so bili prvi dvojčki v Udarniku, pa zvezdice na stropu? Ali pa ko se je košarkar zicnil ravno pred tabo v unionski. Uf! In kako v Ljudskem vrtu ugotavljamo, da sčasoma kolektivno »kipnemo«.

Začne se nekje približno po 45 minutah. Ko začne rit sporočati trtici, da nekaj ne štima več. Ne štiha te še, ampak veš, da te bo, če se nekaj zelo kmalu ne bo spremenilo. Dobro, če je na stadionu, potem ni problema. Bo itak zdaj, zdaj polcajt. Gola ne bojo dali, ne naši, kaj šele ovi, ajd, gremo. Tišči te na hajzl, mali hoče kokice, kolega ti maha s telefonom. Okej. Dvigni rit. No, če je pa napeto kino, top gledališče, jazz balet, sedečki koncert, edina opera brez pavze, na katero si glih ti naleto… Pa se »luštno« šele začne.

V skrajni fazi vstaneš in greš pač ven. Dvigneš tričetrt vrste, ker seveda ne sediš na robu. In vsi mislijo, da te scat tišči. No, saj to te tudi. Ampak za kaj takega je večina med nami čisto preveč vljudna. Saj smo pa te »kolturni«, ne? Zato pač rihtamo, telovadimo, gruntamo vse živo. Nekaj kakor plešemo na zicu. Poskušamo malo na levi, malo na desni. Levi, desni kaj? Ritnic, kaj pa drugega? Za tiste bolj gimnastične sorte pomaga tudi »štemanje« na ročajih. Če so seveda pogoji primerni.

Ni vsaka rit enaka riti

Itak niso pogoji nikoli niti približno okej, kaj šele idealni. Človek ni narejen zato, da bi dalj časa sedel, pa čeprav je sedenje včasih čisto fajn početje. No, nepočetje. Sedenje ni ravno napor. Razen, če gre za kulturno sedenje. Zdaj, ko smo nezadržno pripopani na svoje domove in lastno opremo, torej zice, ki smo si jih pogosto sami izbrali, nam je to jasno toliko bolj, ko otroci zoomajo in ko gledamo nekaj koncertom podobnega tako, da vztrajno sedimo pred prenosniki. Zato morda, ko doma stisnemo pavzo, vstanemo in se pretegnemo, nevede in podzavestno obujamo spomin na to, česa nemara ne pogrešamo, ko tako pogrešamo, da bi spet šli kam kaj pogledat.

Tistega občutka, nekje pod trtico in nad bedri, da vas bo zdaj, zdaj fsekalo… vsega tega ziher ne pogrešate. Ampak saj ni povsod enako. Itak pa ni vsaka rit enaka riti. Eni imajo trde, natrenirane, fit riti. Taki lahko ure in ure sedijo, magari po turško. To so profi riti.

Tistega občutka, nekje pod trtico in nad bedri, da vas bo zdaj, zdaj fsekalo… vsega tega ziher ne pogrešate. Ampak saj ni povsod enako. Itak pa ni vsaka rit enaka riti. Eni imajo trde, natrenirane, fit riti. Taki lahko ure in ure sedijo, magari po turško. To so profi riti. V parku so to oni ludi, ki sedijo pokonci, ne na eni roki kot nekateri drugi, ki nam roka tako zaspi, da moraš skoraj prijavit bolniško. Taki, ki imajo profi, kulturne riti, grejo gladko na štiriurne wagnerjeve opere, pri čemer dobri stari richard riči wagi wagner zanalašč ni pustil premorov. Kira legenda. Nemec, pač. Ni to italijanska fora, da boš med prvo pavzo začel razlagat recept za kanelone in ga dokončal med drugo. Logično, kaj boš šampanjčkal, če je na odru epska saga.

Ampak vsi nimamo wagnerijanske riti. Imamo bolj tolste, nerodne in predvsem nepripravljene na srečanje s kulturno aristokratsko arhitekturo sedežev.

Kaki vonj ima Štuk, kakega dvorana Tabor?

Lahko zginejo podnapisi. Lahko začne zamujati zvok. Lahko je predstava, milo rečeno, zanič. Lahko da je pevec pijan in pozabi besedila. Lahko Maribor kasira tri komade od Olimpije. Do polčasa. Vse to še celo nekako gre, okej, mogoče to zadnje res ne. Pač poanta je, da na vsebino in tehniko ne vplivaš. Si v pasivni vlogi. Edina aktivna stvar, ki si jo naredil, je bila ta, da si nabavil frdamano karto. Ali pa se pasivno aktivno pustil peljat na tekmo, koncert, dogodek.

Dobro, saj na osnovno infrastrukturo placa tudi ne vplivaš, ampak saj, kot rečeno, si se za obisk prireditve odločil sam. Noben te ni prisilil. In sploh počasi, če si dovolj dolgo in »kolturno« okoli, že veš, kaj lahko pričakuješ.

Dobro, saj na osnovno infrastrukturo placa tudi ne vplivaš, ampak saj, kot rečeno, si se za obisk prireditve odločil sam. Noben te ni prisilil. In sploh počasi, če si dovolj dolgo in »kolturno« okoli, že veš, kaj lahko pričakuješ. Štos je le v tem, da recimo nos ima spomin. Če vas vprašam, kaki vonj ima Štuk, kakšnega dvorana Tabor ali po čem diši Narodni dom, se boste mogoče spomnili z onim »aaaa samo res!«. Okej, zavonjali boste kaki wc, šank ali folk, pa vseeno. Nekaj te že bo od spominov. Ziher prej kot če vas vprašamo, kako udobni so zici v posamezni dvorani. Ali… pač?

Rit zlepa ne pozabi, ne?

Ljudski vrt: vzhod gosposki, na zahodne »zice« še čakamo

Marsikdo se bo še spomnil, kakšna izbira je bila nekoč v Ljudskem vrtu, ko je bil takšen, kot so si ga sprva zamislili in gor postavili. Slaba in manj slaba opcija. Ali trde lesene, temno rjave klopi na pokriti zahodni tribuni, kjer si vsaj bil pod streho, ali pa betonske štenge na stojišču, kjer je že ime povedalo vse. Stojišče. Tam se pač ni sedelo. Si smešn! Razen, če ste bili radi fasali resnega volka. No, ko je Ljudski vrt dobil reflektorje, je dobil tudi sedeže na zahodni tribuni. Takrat so bili bizarno pisani – kdo je izbral poleg, okej, vijolične in rumene, še modre in, joj ne, zelene ?!?!? – in tudi zdeli so so udobni, moderni, evropski. Oni na vzhodu, ki so prišli malo kasneje, ko se je pritiskalo za prvo ligo prvakov, so bili že malo večji, samo jih je narava trdo drmala, ker so bili celi božji dan, zimo in poletje na prostem.

Vse to dokler niso naše zadnjice postale večje in smo ob odprtju prenovljenega Ljudskega vrta na vzhodu sedeli skoraj gosposko. Kol’ko placa! Čuj, Joža, kak daleč bek sediš, končno se mi nena ribaš s komolcem not! Končno dovolj placa za riti različnih dimenzij.

Vse to dokler niso naše zadnjice postale večje in smo ob odprtju prenovljenega Ljudskega vrta na vzhodu sedeli skoraj gosposko. Kol’ko placa! Čuj, Joža, kak daleč bek sediš, končno se mi nena ribaš s komolcem not! Končno dovolj placa za riti različnih dimenzij. Noro, kako smo kolektivno kipnili skozi leta, ampak vseeno. Kako pa to paše! Zato bo zelo zanimivo videti, kakšni bodo sedeži na prenovljeni zahodni tribuni v prihodnjem letu. Manjša kapaciteta nove tribune, ki bo izgubila sicer tudi nekaj kasneje zgrajenih vrst, bo pa nemara tudi zaradi naših večjih riti.

Ni je večje klasike od klopi dvorane Tabor

Ampak če smo že pri največji klasiki, klasiki vseh klasik, ne moremo mimo ene in edine izkušnje: klopi v dvorani Tabor. O. Moj. Bog. Nič bolj ne riba kot tisto. Najprej te riba nekje nad kolenom, šele potem začne štihat vse ostalo. Ni čudno, da vse ekipe, ki tam domujejo, tako rade pohvalijo navijače, še zlasti kadar jih pride toliko, da ne slonijo na ograji ali spodaj sedijo na kao boljših zložljivih sedežih, ki iskreno niso kaj prida boljši. To so še ona prizorišča, kjer si tisti zvesti obiskovalci zraven prinesejo mehko podlago in si jim favš, ker vejo vedno nekaj, kar ti stalno pozabiš.

Cineplexx vs. Maribox

Ker gre za generične multiplekse, pravega zmagovalca najbrž ni. Če je pa multipleks. Ko McDonald’s. Enkrat tak, vedno tak. Konstanta generične kvalitete. Nekako – in tole je povsem subjektivna in najbrž zgrešena ocena, ki pač temelji na izkušnjega vsakega posameznika – Cineplexx deluje malenkost topleje, Maribox pa, najbrž zaradi lokacije in same razporeditve, malenkost bolj filmsko. Zmagovalec? Najbrž ga ni. Izenačeno. Kot če vas vprašam, kje je dablčiz boljši, na Teznu al na Taboru. Isto.

Cineplexx deluje malenkost topleje, Maribox pa, najbrž zaradi lokacije in same razporeditve, malenkost bolj filmsko. Zmagovalec? Najbrž ga ni. Izenačeno. Kot če vas vprašam, kje je dablčiz boljši, na Teznu al na Taboru. Isto.

Pomaga pa vsaj, če ni, kakor se je znalo kdaj zgoditi, ko je Maribox bil še Kolosej, da je v naslonjalu dejansko manjkala našita obloga. Če je ni, je kar ornk presenečenje, ko si se nagnil in se z glavo naguzil v neki plastični šrauf. Ni takega predfilma, ki bi te tako šokiral, kot če ni naslonjala za glavo. Ali pa je to bilo v Cineplexxu? Em…? Saj zdaj sta oba multipleksa fino porihtana in čakata, neznucana, da se vrnemo.

SNG Maribor: v stari dvorani raje parter

Na kratko: če greste v staro dvorano, ki je lepo prenovljena in vse, ampak izberite, če le gre, parter. Verjemite. Rit vam bo hvaležna. Saj so balkončki luštni, intimni, prijetni, morda se počutite posebej ceremonialno, lahko vzamete monokel ali daljnogled, nič hudega, toda stoli na balkonih so pogosto precej natiščani skupaj, še posebej pa se zafrknete, če vzamete drugo vrsto na balkonu. Joj ne. Zdi se vam, da niste na predstavi, ampak ob njej. Zato pa je tudi nemara logično, da so sedeži v parterju dražji. So res vredni svoje cene, dasiravno se sedi nižje in imate bolj direktno perspektivo, pa vseeno. Tistih par evrov pride prav.

Na kratko: če greste v staro dvorano, ki je lepo prenovljena in vse, ampak izberite, če le gre, parter. Verjemite. Rit vam bo hvaležna.

In potem je tu velika dvorana, ki bo vselej premoderna. Velika dvorana je nekako kot naša glavna avtobusna postaja. Bila je hit, dokler prekmalu ni več bila. Kakor da je bila tako premoderna, da se je takoj postarala. Pa vendar, izkušnja v njej je načeloma stabilna, presenečajo celo sedeži na balkonu, ki se na teveju vedno zdijo prazni, ker imajo tako visoka naslnjala, ko pa pridete tja, so visoka naslonjala božanska izkušnja, nekako se vam zdi, da ste sami in prav fletno je. Itak je bila v veliki dvorani vedno akustika tista, ki je bolj begala. No, to in pa napačno posedanje, kar se je najbrž zgodilo že vsakemu od nas, ne?

Najbolj pisani in raznoliki: GT22

Intimni oder je bil zmagovalen že pred obnovo. Kako ne bi bil, če greš pa tja, kjer je bila nekoč kultna Mona Lisa. Ker je pač ohranil zloglasnost predhodnika, kultnega kluba, kjer bi še stene pecale goste, če bi le lahko. In takšni so tudi sedeži. Zmagovalen je bil seveda separe, ne le en, če se dobro spomnim, kjer ni daleč od vseh tistih filmskih temačnih verzij, ko se je po kotih, robovih, v temi stiskalo in ziher igralo, joj ne, kameno lice. Videlo se sicer idealno ni že pred prenovo, udobje je tudi znalo posledično škripati, pa vseeno.

Sicer pa je GT22 imel najbolj raznolike sedeže, podest in vse tisto, kar naj bi bilo že v štartu alternativno. S kavči in zložljivimi stoli za par evrov vred. Tako bomo rekli: še dobro, da so alter predstave praviloma relativno kratke.

Sicer pa je GT22 imel najbolj raznolike sedeže, podest in vse tisto, kar naj bi bilo že v štartu alternativno. S kavči in zložljivimi stoli za par evrov vred. Tako bomo rekli: še dobro, da so alter predstave praviloma relativno kratke. Tam nekje, za en fuzbal polcajt. Da se tisti začetni šus efekt, ko se ti smeji, ker je vsak zic drugačen, ne pretvori v oguljeno zadnjico.

Najbolj neudobni: dobra stara unionska

Kdor je gledal film v dobri stari dvorani Union, filma nikdar ni pozabil. No, film mogoče že, ampak zadnjica izkušnje ni pozabila. A-a. Dobri stari leseni stoli, takšnih ne delajo več, najbrž niti takšna drevesa več ne rastejo. Še bolj je bilo, če spomin služi prav, nepozabno pomanjkanje klančine. Kar pomeni, da so bili vsi stoli bolj ali manj v istem nivoju, in kar nadalje pomeni, da se je glih pred tabo seveda zicnil tip iz enega od mariborskih košarskih klubov. In ko bi vsaj basket bil v mestu res uspešen. Ne.

No, ampak Union je itak bil zadnja izbira, ko so simultano laufali Gledališče, Partizan in Udarnik. Kino Gledališče je imelo po prenovi najboljšo akustiko, najboljše zice in vse najnaj.

No, ampak Union je itak bil zadnja izbira, ko so simultano laufali Gledališče, Partizan in Udarnik. Kino Gledališče je imelo po prenovi najboljšo akustiko, najboljše zice in vse najnaj. Gledati Gospodarja prstanov tam se ti je zdelo tako udobno, da bi lahko pogledal vse tri dele v šusu, pa ne bi jamral, da te rit srbi. Frodo, ti samo nosi prstan! Drugače je bilo s Partizanom. Zici so imeli nek poseben vonj, sprva je dišalo po kinu, potem pa kmalu po vseh, ki so tam kadarkoli kaj polili. Plus, mogoče zaradi tiste neke sprano sive obloge in številke, všite noter, nikdar nisi videl, ali imaš številko 7, 13 ali 1.

Najbolj udobni: Udarnik, ko si še v strop gledal!

Ko je Udarnik dobil nove sedeže, se nismo samo udobno zicnili. Ne. Eh! To je bil takšen hit, da smo zijali gor, v strop, kjer so bile narisane zvezdice. Ja. Pa. Iiiii. Udarnik je imel tudi prve parne, torej dvojne sedeže, če se dobro spomnim, čisto zadaj, zato pa jim pravimo, zadnji zici, prvi kino torej, ki ni skrival, čemu je kino lahko tudi namenjen. Stiskanju, kaj pa. Ti in ona in zvezdice. Dvignil si ono pregrado, ki je ločila zice in si bil perajt. Kaj bi še?

Udarnik je imel tudi prve parne, torej dvojne sedeže, če se dobro spomnim, čisto zadaj, zato pa jim pravimo, zadnji zici, prvi kino torej, ki ni skrival, čemu je kino lahko tudi namenjen. Stiskanju, kaj pa.

Modri sedeži so se sicer kar hitro znucali, kar smo lahko videli kasneje, ko je Udarnik pisal drugačno, bolj koncertno zgodbo, ampak vsakič, ko si sedeže videl, je bilo, kakor da bi spet trgal one zelene karte mariborskih kinematografov, saj se spomnite, ki so imeli polno jabolko na celi karti in pogriženo na odrezku.

Sršeni v »kolturni« riti

Dalo bi se seveda najti še kar nekaj sedežev, zmagovalca pa bi iskali do pojutrišnjem. Avditorij Lutkovnega gledališča, kjer smo se navadili, da imamo Letni kino, ima take prefrigane zice. Saj so fajn, luštni, zložljivi, ampak če je film daljši od, kaj pa vem, 100 minut, mora biti film res nesramno kvaliteten, da se ne začneš štemat na ročajih.

Pa od Kluba KGB, kjer imate one vrtljive, pa kotne, pa visoke zice, do Narodnega doma, kjer nikoli zares ne veš, ali te srbijo komolci ali ti je dejansko fajn, pa še marsikaj bi se našlo.

Pa od Kluba KGB, kjer imate one vrtljive, pa kotne, pa visoke zice, do Narodnega doma, kjer nikoli zares ne veš, ali te srbijo komolci ali ti je dejansko fajn, pa še marsikaj bi se našlo. Ampak bolj kot razmišljamo o tem, kako sedimo v katerem prostoru, ugotovimo, kako hitro se pozabi tovrstne izkušnje. Recimo rumene deske na starem Glavnem odru na Lentu, sploh če so bile mokre. Ijuuu. Kjerkoli, kjer ni naslonjala, se kmalu pozna tvoj EMŠO.

Nikoli se ni dalo recimo povsem razumeti onih belih plastičnih piknik zicev, ki se dobijo še na Artkampu v parku in v Vetrinjskem dvoru. In še in še. Ampak najbolj pa to kaže na to, kako zelo lahko pogrešamo tudi to, da se presedamo na zicih. Ko si kot rit in srajca z dobrim koncertom, ko bi šel okoli riti v žep, samo da prideš na svoj zic v dvorani ali na stadionu, ko se ti zdi, da imaš že sršene v riti ali ko bi, pa naj je stala karta koliko je hotela, me kušnete na rit, ampak jaz se tega ne grem več, grem ven, ne moreeeem veeeeč.

Samo da ne bomo (pre)dolgo več doma. Ker kultura in fuzbal nam pač nista k riti prinešena, ker to, kar imamo sedaj, je v najboljšem primeru lep dan v minimundusu. Ker ko enkrat lahko stisneš pavzo, je konec. Ni več eno te isto. Najboljše pa to ve, no, ta zadnja.

 

Odprite Ok(n)o mesta

V tretje pa te že narediš izpit za avto. Samo ne na Pobrežju.

https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-v-tretje-pa-te-ze-naredis-izpit-za-avto-samo-ne-na-pobrezju

»Daj, povej, ki je še kaj odprto, nooo!«

https://maribor24.si/lokalno/okno-mesta-daj-povej-ki-je-se-kaj-odprto-nooo

Poni (pa ne) za 600 evrov, cing-cing!

https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-poni-pa-ne-za-600-evrov-cing-cing

S23 ni Nova vas. Pa kak’ ni? Ker ne.

https://maribor24.si/lokalno/maribor/s23-ni-nova-vas-pa-kak-ni-ker-ne

Šank ruleta! Ko poslanec državnega zbora nahrani kelnarjevega kužota

https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-sank-ruleta-ko-poslanec-drzavnega-zbora-nahrani-kelnarjevega-kuzota

V Melju je vedno rdeča

https://maribor24.si/lokalno/maribor/v-melju-je-vedno-rdeca

Bil je Prundorf. So Studenci. Bo Wells?

https://maribor24.si/lokalno/okno-mesta-bil-je-prundorf-so-studenci-bo-wellsž

Ks-ks, najbolj mariborski pozdrav?

https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-ks-ks-najbolj-mariborski-pozdrav