Gospa je bila, tako na videz, kar zmatrana. Bil je resda četrtek, mali petek, pozno popoldan, tam, malo pred sedmo zvečer. Bi napisal okvirno »pol sedem«, pa v bistvu vem točno, koliko je bila ura. 18:39. Če ob tej parkiraš v parking coni, sploh na desnem bregu na Taboru tam pri Drugi, potem še kako veš, koliko je oziroma ni ura.
Gospa je šla do svojega avta, ob katerega sem parkiral tudi sam. Glede nato, da se je kar od nekod »fsipalo« cel kup ljudi, kar je v teh časih pač skoraj čudaški dogodek, so morali imeti očitno nek sestanek kolektiva ali kaj. V šoli ali kje pač že. Šla je proti avtu in me na pločniku zagledala. Zmatrana, zdelana, s tistim utrujenim, a zadovoljnim pogledom, ko po dolgem dnevu komaj čakaš, da greš domov. Še preden je odklenila svoj avto in odprla vrata je kar na par metrov razdalje nato zaklicala.
»Rabite listek? Vam ga dam! Bote meli? Komot!«
Boš tvegal 11 minut?
To je rekla tako samoumevno, mimogrede in vsakodnevno, da ti je seveda skoraj po svoje nerodno. No, meni je že bilo. Že zato, ker gospe seveda nisem poznal. Pač. Kar ena. Nato pa sem se takoj zatem spomnil na tisto klasično, kislo, za v zobe zbincat misel, da »dobrota je sirota«. Morda ne velja točno v tem kontekstu, ampak mogoče pa tudi. Zakaj? Ker sem ravno par sekund prej že nabavil listek in hodil proti avtu. Ono, hvala za rože.
Samo lepa gesta je pa tudi ob 18:39 z listkom v roki vseeno štela. Ker je parkiranje, tam na Taboru, kjer se plačljive parkirne cone sicer vse bolj širijo, plačljivo do 19. ure. Kot vsepovsod. Minimum je pa ena ura, ki te košta 50 centov, brezplačno pa imaš deset minut. Torej? Ob 18:39 Imaš dve opciji. Ali si žgoljo, kot jaz, in ne tvegaš tistih 11 minut. Ker sem slišal dovolj zgodb, kako se je gledalo do zadnje minute in pisalo kazni. Ali pa zamahneš z roko, kot klasična flegma in niti ne pomisliš, da boš ravno ti fasal pesimizem za brisalec.
To z desetimi minutami sem, mimogrede, pri redarjih kar na ulici preveril že večkrat. Za vsak slučaj. In so vselej pokimali. Pa moram nastavit parking uro? Lahko samo na listek nakracam uro? Ne, ni treba. Čeprav mi še vedno ni povsem jasno, kako funkcionira teh deset minut. Kako on(a) ve, da je ravno deset minut? Ali pride potem nazaj? Stoji pri avtu brez listka ali plačane sms parkirnine? In štopa? Se šeta gor ali dol? Ma, kaj se bom matral. Pač. Plačaš. Raje.
Kuj direkt!
No, kakorkoli že, meni se je tako dopadlo, ko mi je gospa ponudila listek. Kar tako. Na lepe oke. Ker lahko. Ker zakaj pa ne. Ne da bi me poznala ne nič. Pač. Ponudila je. To so tisti mali drobceni trenutki prijaznosti, solidarnosti, iznajdljivosti, ki seveda niso nujno vezani na mesto. Ne delamo, gotovo, tega samo v Mariboru. Kje pa.
Je pa zato sama izvedba pač… Bolj naša. Nobenega uvoda, nagovora, tipanja. Ono, dober dan, oprostite, bi morda potrebovali, če bi vam prišlo prav… Eh. Kuj direkt. Rabite listek? Kaj se boš te finega delal. In zdravo.
Zato sem se, ko sem svoj listek, ki mi je veljal do pol devetih zjutraj, spomnil, kako sem le par dni prej, torej ta teden, v UKC-ju ujel pogovor dveh mladih sester, ki sta se pred dvigalom niti najmanj tiho pomenkovali, kje da bodo odslej parkirali, ker so začeli pisati kazni še tam-in-tam. Ugibam, da na Fochevi. In sta tuhtali. Iskali rešitve. Gruntali.
Saj sta seveda tudi komentirali, češ, kje pa te naj še parkiramo, ne da bi te lupili, ampak iskali sta rešitev. Skupaj. In mislim, da jo celo našli, samo so se ravno, ko je bil pogovor na vrhuncu, zaprla vrata lifta.
»Lahko jaz vaše pike vzamem?«
Delujejo pa take geste, kot je bila ta s parking listkom, tudi v kontra smer. Včasih te nameč vprašajo, če si pa ti lahko prijazen. Tudi popolni neznanci. Nedolgo nazaj, ko je marec šel v april in je bilo vreme za tisti božanski medtedenski piknik, se mi je na Pobrežju zgodila prošnja, ki je preprosto ne moreš zavrniti.
Bil sem na blagajni trgovskega centra – okej, tam so itak vsi trgovski centri na kupu, saj vemo, res noben ne manjka – in ob dobri volji nad trgovkino poizvedbo kar na glas odgovoril, da žal ne, ravno te kartice pa nimamo, ker sicer nakupujemo drugje. Sem zalutamo bolj po naključju.
To je zaslišala starejša gospa, upokojenka, ki je, naslonjena na nakupovalni voziček, čakala naslednja na vrsti. In je zelo korajžno izkoristila priložnost.
»Kaj lahko pol, pardon, jaz vzamem vaše pike? Saj veste, da naberem…«
Brez stigme, brez sramu
Takoj zatem sem pogledal trgovko. Če kaj takega sploh gre skozi. Pike iz enega na drugi račun? Da ne bo potem še kje ona nasrkala. Ker… Dobrota – sirota in to.
»Če je vam prav, potem ni problema, seveda,« je rekla trgovka in se je profi naredila, da v bistvu ni nič slišala.
»No, potem pa z veseljem, gospa. Kar, seveda.«
Ko bi vi videli nasmeh tiste gospe! Saj ni bil dolg, prešeren, pomladni nasmeh. Seveda ne. Ker ni smešno. Ker je morala nabrat najbrž ogromno poguma, da je sploh vprašala. Je povedala, da ji ne gre, da je težko, kriza in da pride vsak evro prav. Kar je povedala brez stigme. Pač. Pojasnila je, kako je. Ujela dobro voljo nekoga drugega.
In te kar malo zaskeli, ko se postaviš v njeno kožo, češ, če bi tudi sam kar tako na blagajni poprosil za kaj takega, ampak obenem pa je to, da pač vprašaš, nekaj tako naravnega. Ne rabiš biti hiperempatičen, da razumeš. Itak, da ne. Je pa toliko bolj prav, da je gospa vprašala. Hvala bogu. Ne zato, ker bi bilo magari za par evrov fino lupit korporacijo, ampak ker je prav, da ni stigme in sramu.
»To glih vsak nea dobi!«
Zgodila pa se je še tretja opcija svojevrstne ne ravno dobrote, vsekakor pa dobre volje in dobrohotnosti. Saj poznate oni ne-veš-kaj-boš-dobo popust? Ko na kasi igraš svojevrstni loto, ko lahko fašeš res ogromen popust?
No, e. Bilo je, kaj pa vem, nekje januarja? Kasa, zlaganje, kartica, popust, kuponček. In če si bolj glasne, zgovorne sorte, pač rečeš, ko se izkoristi ta popust. Dajte nam zrihtat 99 posto popust! Če imaš srečo in ima trgovka dober dan, potem se zgodi to, kar se je takrat.
Še ona je držala pesti! Da bo čim višji popust. In je potem res bil. No, še vedno ni bilo vse zastonj in čaga do jutra. Eh, daleč od tega. Bilo je pa malo več od minimuma. In je trgovka kimala na oceno, mater, tega pa glih vsak nea dobi!
To je Maribor!
Zato je tako dragoceno, da smo še ljudje takrat in tam, kjer naj bi vse to nekako izginilo. Ko naj bi se nam mudilo, ko naj bi bili vsak zase in ko naj bi bilo vse tako formalno, brezstično, robotsko.
Tako ti nekdo ponudi parking listek do konca ure. Drugemu odstopiš svoje pike, ker jih itak ne boš koristil, nekomu pa pridejo še kako prav. Tretjima bi rad svetoval, da veš, kje je še kak parking, ampak potem itak sami nagruntata. In nato nekdo drži pesti zate. Pa ne bi rabil(a).
In tudi to, morda prav to, je Maribor. Ne vedno, ne povsod. Ampak je.
OKVIR
Odprite Ok(n)o mestaDo kam je bila najdaljša vrsta? Do pošte!
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-do-kam-je-bila-najdaljsa-vrsta-do-poste
Kaj bo sledilo? Cesta XIV. divizije?
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-kaj-bo-sledilo-cesta-xiv-divizije
En bidermajer šopek!
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-en-bidermajer-sopek
V kateri zabojnik gredo sanke?
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-v-kateri-zabojnik-gredo-sanke
Lekcija MB retorike: Makni se
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-lekcija-mb-retorike-makni-se
Tesla je delal avte, testne solze sreče in hladilnik na Pobrežju
Demšar kot čevapčiči v februarju
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-demsar-kot-cevapcici-v-februarju
»Na redkvo! Da ne’oš reko, da sn svija«
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-na-redkvo-da-neos-reko-da-sn-svija
Kuj zamenjali ključavnico v par minutah
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-kuj-zamenjali-kljucavnico-v-par-minutah
Muzičarji-uličarji se ne dajo
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-muzicarji-ulicarji-se-ne-dajo
5000 paketov! Pa za zraven prosim
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-5000-paketov-pa-za-zraven-prosim
Trideset upajo čezenj le največji heroji
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-trideset-upajo-cezenj-le-najvecji-heroji
Marjana, ne morejo biti rjuhe tako blede, no!
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-marjana-ne-morejo-biti-rjuhe-tako-blede-no
»Iji pogledat, če majo sosedi vodo«
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-iji-pogledat-ce-majo-sosedi-vodo
»Ti mi samo duge daj«
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-ti-mi-samo-duge-daj
Čvrga Ljudskega vrta
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-cvrga-ljudskega-vrta
Pravi »ribači« nikoli ne ribajo z rokavicami
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-pravi-ribaci-nikoli-ne-ribajo-z-rokavicami
Strah te je? Te pa glej v sliko
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-strah-te-je-te-pa-glej-v-sliko
Za vsako rit raste »kolturna« izkušnja
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-za-vsako-rit-raste-kolturna-izkusnja
Tanja Ribič bi danes imela dva ključka
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-tanja-ribic-bi-danes-imela-dva-kljucka
147,5 kvadratov je res lahko luksuz
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-1475-kvadratov-je-lahko-res-luksuz
Vsi na klopce
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-vsi-na-klopce
V tretje pa te že narediš izpit za avto. Samo ne na Pobrežju.
»Daj, povej, ki je še kaj odprto, nooo!«
https://maribor24.si/lokalno/okno-mesta-daj-povej-ki-je-se-kaj-odprto-nooo
Poni (pa ne) za 600 evrov, cing-cing!
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-poni-pa-ne-za-600-evrov-cing-cing
S23 ni Nova vas. Pa kak’ ni? Ker ne.
https://maribor24.si/lokalno/maribor/s23-ni-nova-vas-pa-kak-ni-ker-ne
Šank ruleta! Ko poslanec državnega zbora nahrani kelnarjevega kužota
V Melju je vedno rdeča
https://maribor24.si/lokalno/maribor/v-melju-je-vedno-rdeca
