Strah te je že itak bilo kot pesa. Kaj te ne bi bilo. Na pamet, brez not, polna dvorana. Dobro, saj ni bila polna, samo zdelo se pa že je, kot da te zija celi Maribor. Ravno vsi oni, za katere upaš, da ne bodo tam. Pa glih ovi, lej ga. Za bonus pa so imeli fotri, strici in opeji še kamere. One. Na VHS kasete. Kar pomeni, da so te totalni neznanci slučajno posneli, ker so zamešali vrstni red in je tvoje piskanje na klarinet potem gledala neka x familija. Po kosilu. Za božič. Ravno tistih enkrat, ker teh kaset potem noben ni več gledal, danes pa jih, hvala bogu, itak nimaš več kam za vtaknit.
Ampak obstajala je še večja groza od vsega tega. In bojda je še tam. Ultimativni način, kako premagati tremo. Kakšen je? Zanima, ne?
Zamenjaj eno grozo s še večjo grozo.
Krasna si, bistra hči planin
Že pred šolsko tablo, ko si moral deklamirati pred celim razredom, te je zvilo. Ker sošolci. Je komu to dejansko fajn? Ko smo za oceno drajsali krasna si, bistra hči planin, brhka v prirodni si lepoti, pa dejansko nismo vedeli, kaj pomeni »brhka«? Za neko reko, saj lepa in vse, čeprav je krvava tekla in vojna in to, ampak na drugem koncu države? Kaj pa je tu luštnega? Dobro, saj potem, ko si bil že »vlki«, si šel mahersko pred tablo in nasmejal pol klasa – jasno, vse razen »tvaršice – , ko si prijavil »prebral sem knjigo Jaz sem osel«.
Že pred šolsko tablo, ko si moral deklamirati pred celim razredom, te je zvilo. Ker sošolci. Je komu to dejansko fajn? Ko smo za oceno drajsali krasna si, bistra hči planin, brhka v prirodni si lepoti, pa dejansko nismo vedeli, kaj pomeni »brhka«?
Vse tiste Soči, Ketteji, samonareki in smejanje ta pridni sošolki, ko naj bi nam, falotom, pokazala pri zgodovini, ker se je nadudlala vse o Nefretete, kje teče Nil, pokaži, kako in kaj vse znaš, pa je šla vedno bolj levo, še bolj levo in tam, na robu učilnice in zemljevida pokazala celotno Amazonsko s pritoki vred, vse kar je in česar ni Martin Strel preplaval…. vse to je bil kikiriki v primerjavi z nastopi v glasbeni šoli.
Produkcija!
To je sicer iz časov, ko je bila še nižja glasbena šola, ki je zdaj kakopak konservatorij. Tam v centru ja, nasproti pravnega faksa. No, obvezen del glasbene šole so bili tudi nastopi v veliki dvorani. Na tvoj izbrani inštrument. Nastopi so imeli posebno ime, niti se ne spomnim več točno, kako se jim je reklo, nekaj na k ali s ali p, aaa, zdaj se spomnim: produkcija. No, še vedno nisem ziher, ampak mislim, da se je res tako reklo. Ziher se jim še danes.
Na vrsti je bila še več kot le enkrat na leto. Po moje zato, da če nekdo ni mogel prvič, kaka teta ali babica, da je pač drugič pa ziher prišla. Če že mali pili v šoli, ne?
Na vrsti je bila še več kot le enkrat na leto. Po moje zato, da če nekdo ni mogel prvič, kaka teta ali babica, da je pač drugič pa ziher prišla. Če že mali pili v šoli, ne? Ampak ravno v tem je bil problem. Bil si fejst mali. Že za Cankarja smo bili premali v šestem klasu, ampak to? Kaj pa vem. Mogoče peti razred, mogoče še manj. Ampak si moral. Ni bilo druge. Zato si vežbal. Ne po notah, eh, ne vaje, vežbal si, kako bi se zvlekel ven. Takrat si prvič probal, če termometer res gre gor, če ga nastaviš na radiator. In potem prvič razočarano ugotoviš, kaj pomeni »centralna kurjava« in zakaj se toliko staršev krega, ker »še niso začeli kurit«.
Samo, da (za)piska
Zdaj, ne vem, kako je bilo pri drugih učiteljih in predvsem z drugimi inštrumenti. Sam sem si, tisti nevihtni večer preden sem si, star, koliko, osem let, moral izbrati inštrument, premislil. Hvala bogu. Da sem izbral klarinet. In ne klavirja – one zgodbe, kako se nenadno zapre pokrov, ko je učiteljica jezna, ijuuu – ali kitare, ki sem se je raje nato naučil sam. Saj veš, za sosošolke. Ne po notah, ampak na uho.
Pa še nekaj je bilo zakon pri klarinetu. Po moje smo imeli vsaj to prednost, da eno leto nismo imeli nastopa. Zakaj? Ker sploh nismo imeli celega inštrumenta v roki. Skoraj eno celo leto ja, ziher pa vsaj dokler se sneg ni stopil. Če se prav spomnim, no. To ni klavir, ko nima veze, če ne stopiš dol do pedalov. Stisneš na tipko, črno ali belo, nima veze, in dela.
Pa še nekaj je bilo zakon pri klarinetu. Po moje smo imeli vsaj to prednost, da eno leto nismo imeli nastopa. Zakaj? Ker sploh nismo imeli celega inštrumenta v roki. Skoraj eno celo leto ja, ziher pa vsaj dokler se sneg ni stopil.
Okej, od tu dalje je potem zagamano. Klarinet je bil pa kot nemščina. Nič ti ne pomaga, če znaš samo malo. Ne gre. Moraš najprej drsat osnove, die, der, das. In tako si eno leto piskal v ustnik in sodček. Grozen zvok. Sploh ni zvok. Kot da bi s kredo narobe po tabli pisal. Poanta je pa ravno v tem. Da mora grozno zveneti. No, saj lahko zveni tudi nekaj glasbi podobnega, čohanju, mrmranju, piskanju, čemurkoli. Samo. Da. Zveni. Da trofiš jeziček na ustniku. Da ni ššššš. Da ni zvok, kot da bi probal iz lesa narediti pozavno. In tako eno leto ali koliko. Šele nato, ko si vse to znal, si lahko sestavil cel inštrument in začel prste dajati na ventile tu in tipke tam. Oh, ko le ne bi do sem dogural.
Najprej fuzbal pol solfeggio
No, ko si koliko toliko vedel, za kaj se gre, poznal prve tone, narobe zaigral prve lestvice, si počasi prilezel do prvega »komada«. In ko si dal to skozi – ti in pol bloka – je seveda nastopil čas za nastop. In v Mariboru smo imeli to srečo, da smo nekateri imeli res fajn učitelje. Take, res noro fajn pedagoge.
Da so si lahko različni, smo ugotavljali pri nauku o glasbi, ki se mu fensi reče solfeggio. Recimo, so bile prfokse, ki nikakor niso razumele, da si še pol ure prej bincal žogo v Ljudskem vrtu. Da si imel celi moker še na ksihtu kos rjave trave, ker je bilo tako fajn Elvedinu Džiniću kliznit pod noge. Ene tega niso štekale. Druge pač so. Ampak vsaj zame so bili ti preskoki iz desnega beka na kromatično lestvico nekaj najboljšega sploh. Najprej uro in pol fuzbala, nato tričetrt ura solfeggia. Čisto drugačni izkušnji, tam, v tranzicijskih devetdesetih, ko smo že bili prepozni za prihodnost.
Ampak, kot rečeno, še dobro, da smo imeli take profesorje, kot je bil moj tovariš Z. K. Še potem, ko seveda nismo imeli več tovarišev, sem ga klical tovariš. Ne da bi vedel za politično konotacijo, eh, sploh ne. Pač. Tovariš. Skoraj frend, kolega, prijatelj. Enkrat tovariš, vedno tovariš. Vedel je, da sva oba delila s kakih štiri, ko me je vprašal, kolikokrat sem zvadil zadnjo vajo, ki ni šla potem pri uri nikamor.
Ampak, kot rečeno, še dobro, da smo imeli take profesorje, kot je bil moj tovariš Z. K. Še potem, ko seveda nismo imeli več tovarišev, sem ga klical tovariš. Ne da bi vedel za politično konotacijo, eh, sploh ne. Pač. Tovariš. Skoraj frend, kolega, prijatelj. Enkrat tovariš, vedno tovariš. Vedel je, da sva oba delila s kakih štiri, ko me je vprašal, kolikokrat sem zvadil zadnjo vajo, ki ni šla potem pri uri nikamor. Štekal je. Da sem vadil samo ob nedeljah petnajst minut. Oba sva si priznala, slej ko prej, da verjameva, kako bo enkrat drugače. Ni bilo, samo občutek je pa bil zelo fajn. In če ne bi bil, bi res tam nekje po treh letih obupal.
Na odru nisi bil sam
In ker je štekal, je tudi vedel, kako (ne) bo šlo na nastopu. Da bi se zlomil vsak od nas. Empatija najboljše sorte. Ker nastopanje, ko si še tako mali, da se v Gardalandu ne moreš vsepovsod vozit, res ni bila majhna stvar. Najprej te je zvilo že na vajah v varnem zavetju učilnice, ko si ugotovil, da na odru sploh ne boš sam. Kako ne bom sam? Ampak saj to bi naj bila dobra stvar, ne?
No, ni. Zraven tebe je bila korepetitorka ali kako se je reklo prijazni gospe T. D., ki je bila videti stroga učiteljica klavirja, ampak je nasmejano poskrbela, da so v vsakem primeru dobili oni s kamerami na VHS kasete vsaj podlago, vsaj nekaj od muzike, če bi ti na odru zmrznil.
No, ni. Zraven tebe je bila korepetitorka ali kako se je reklo prijazni gospe T. D., ki je bila videti stroga učiteljica klavirja, ampak je nasmejano poskrbela, da so v vsakem primeru dobili oni s kamerami na VHS kasete vsaj podlago, vsaj nekaj od muzike, če bi ti na odru zmrznil. Samo, če si koliko toliko empatičen, je to imelo tudi povsem nasproten učinek: vedel si, da ne moreš rečt na sredi, e, hvala, ne morem, se vidimo. Nisi mogel gospe pustiti same tam gor. Do konca si moral zdržati že zaradi nje.
Čakanje z metuljčki v sobici
In tudi to je tovariš vedel. Itak. Zato ti je dal nasvet, kaj narediti na odru. Samo kaj, ko ni povedal, da bo tooooliko ljudi, pa da bo, kar je bilo še bolj grozno, ne pa najbolj grozno, povrhu še čakanje v tisti sobici poleg dvorane, od koder smo šli na oder. V drugem nadstropju smo mi, ki smo se počutili kot talci, gledali skozi okno kot neke sirote in zavidali vsem tistim svobodnim dušam, praviloma študentom iz Tyrševe, ki so bili na prostem, zunaj, neobremenjeni in svobodni.
In potem so tu bili seveda še tisti, ki so tremo prenašali lažje. Vedno se je »kaki najdo«. Praviloma oni z metuljčki. Po moje so oni predelali svoje travme že, ko so videli, da ne bo nihče nanje s prstom kazal, ker so jih starši oblekli kot za na birmo. Pa saj. Vsakemu svoje. Nič narobe. Ker je bilo vse narobe.
In potem so tu bili seveda še tisti, ki so tremo prenašali lažje. Vedno se je »kaki najdo«. Praviloma oni z metuljčki. Po moje so oni predelali svoje travme že, ko so videli, da ne bo nihče nanje s prstom kazal, ker so jih starši oblekli kot za na birmo.
Kajti potem smo bili tu taki, ki nas obleka ni motila. Bolj nas je skrbelo, na smrt skrbelo, kaj bo, ko bomo itak vse pozabili. Ker saj si malo že verjel vase, samo vedel si, da ne znaš. Upal si na zmago, pa ti je dal Liverpool pet komadov. Do polčasa. Bal si se. Da bo kiks, ker je F dur, pa ker je tam tričetrtinska pavza in potem vstop in… Vedel si, da tudi tovariš ve, da itak vsi vejo, da ne znaš. Kar seveda ni bilo res. »Saj, zato pa poglej lepo gospo, bo že ona pomagala, a ne?« si slišal na zadnji vaji, ko sta oba kimala, ti pa si skrival, da bi najraje kozlal od strahu.
In si jo pogledal, seveda si jo. Pričeska žive oranžno-rdeče barve in prijazen, topel nasmeh. Jaz bom tej gospe večno hvaležen, ker ona nikoli ni dvomila, niti malo. Zaradi nje nisem umrl. Ona je bila kot najbolj zvesta navijačica. Ko si fasal prvi gol, pa drugi pa tretji, te je ona še vedno spodbujala. Pa še lepo se je priklonila, res je naredila vse, kar je lahko.
In nato si še ti naredil, kar si moral.
Groza vseh groz
Nasvet je bil direkten, da bolj direkten niti ne bi mogel biti. Ti je bilo povedano že na tisti edini generalki, po kateri nisi mogel nikoli več spat. Ker nisi mogel pozabiti… Tistega. Njega. Nje.
Obrnil sem se in je že bilo vse narobe. Ne, ne smeš se čisto stran obrnit, ne moremo te gledat samo v bok, obrni se tako, da si pod kotom 45 stopinj na publiko. Ne veš, kaj so stop… Okej, glej, tak, kot moja roka, glej. Dobro. Zdaj pa poglej gospo, e, tako ja, nasmejita se, pokaži, da še dihaš. Super. Si super?
Nasvet je bil torej takšen: niti slučajno, ni šans, ne gre, nikoooooli, ne smeš gledat publike. Neee! Si nor! In, da ne bi kje, to pa sploh ne, niti slučajno ne išči, kje sedijo tvoji. Enkrat samkrat naredil. Pozabi. Vse narobe. Ona na klavirju v B duru, ti pa free jazz. Glej samo v eno smer. Tu zdaj stoj, mi je tovariš govoril iz sedežev, ko smo vadili v prazni dvorani. Poglej tja proti oknu, vidiš? Vidim. Obrnil sem se in je že bilo vse narobe. Ne, ne smeš se čisto stran obrnit, ne moremo te gledat samo v bok, obrni se tako, da si pod kotom 45 stopinj na publiko. Ne veš, kaj so stop… Okej, glej, tak, kot moja roka, glej. Dobro. Zdaj pa poglej gospo, e, tako ja, nasmejita se, pokaži, da še dihaš. Super. Si super?
Ne. Nisem super.
Guernica nič v primerjavi s tem
Hm. Torej. No, pa vseeno poskusimo. Smo. Nismo prišli do tretje vrstice. Niti z notami. Torej ne ostane drugega. Še en zadnji nasvet obstaja. Vidiš tisto sliko tam? Ne, katero sliko, kako sliko? To, tu na steni, ogromno. Da je nisi videl, je čudež, ker je res gromozanska. Kar samo kaže, kako prekleto te je bilo strah. In nato si videl. Grozo na steni. Kako. Grozljiva. Slika. Olje na platnu in na platnu nek nagi tip v neki rdeči ali kaki rjuhi. Grozljivo. Moj bog. Moj prejoj. Sem bil kasneje v muzeju Reina Sofia v Madridu, kjer je že itak, kot da bi hodil po Dantejevih krogih pekla, vse bolj grozno, pa Dali pa to pa ono, da te na koncu Guernica v oni posebni sobi, gromozanska Guernica, čisto povozi. Ampak na Guernico sem bil očitno perajt. Zaradi glasbene šole.
Sem bil kasneje v muzeju Reina Sofia v Madridu, kjer je že itak, kot da bi hodil po Dantejevih krogih pekla, vse bolj grozno, pa Dali pa to pa ono, da te na koncu Guernica v oni posebni sobi, gromozanska Guernica, čisto povozi. Ampak na Guernico sem bil očitno perajt. Zaradi glasbene šole.
Tiste slike nisi nikoli pozabil. Ko si prišel gor na oder in se ti je zdelo, da že parket škripa v nepravem ritmu in nepravih tonih, si se samo zazrl v ono sliko. Vse probleme je zamenjal en sam problem. Videl si, da obstaja še večji pekel. In pomagalo je. Bilo je, kot da bi bil zadet. Ali pa hipnotiziran. Kajti ko si vprašal vse one iz publike, mamo, ateja, tovariša, kako je bilo, nisi vprašal, ker bi pač nekaj vprašal in premagoval post-tremo. Ne. Vprašal si, ker nisi vedel. Edino, kar si videl in vedel, je bil oni tip na sliki. In njegova groza.
In kolikor vem, je slika še danes tam. Ne, nimam jajc, da bi si jo še kdaj šel pogledat. Je pa lekcija dobra, ne? Če te je groza, zamenjaj to grozo s še večjo grozo.
Odprite Ok(n)o mesta
V tretje pa te že narediš izpit za avto. Samo ne na Pobrežju.
»Daj, povej, ki je še kaj odprto, nooo!«
https://maribor24.si/lokalno/okno-mesta-daj-povej-ki-je-se-kaj-odprto-nooo
Poni (pa ne) za 600 evrov, cing-cing!
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-poni-pa-ne-za-600-evrov-cing-cing
S23 ni Nova vas. Pa kak’ ni? Ker ne.
https://maribor24.si/lokalno/maribor/s23-ni-nova-vas-pa-kak-ni-ker-ne
Šank ruleta! Ko poslanec državnega zbora nahrani kelnarjevega kužota
V Melju je vedno rdeča
https://maribor24.si/lokalno/maribor/v-melju-je-vedno-rdeca
Bil je Prundorf. So Studenci. Bo Wells?
https://maribor24.si/lokalno/okno-mesta-bil-je-prundorf-so-studenci-bo-wellsž
Ks-ks, najbolj mariborski pozdrav?
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-ks-ks-najbolj-mariborski-pozdrav
