OK(N)O MESTA: Zopet. Vedno isto. Tu je stalno rdeča. Toti semafor… Vedno rdeča. Ve-dno! Stavek, ki gre iz avta v avto in iz roda v rod. Čisto možno je, da ga ima vsak od nas. Pa se tega pač ne zaveda. Ampak ja, je. En tak semafor. Kjer je vedno, ampak čisto vedno – rdeča. Samo za nas. Imate tudi vi kakšnega takega?

Da je v Melju, ko se pripelješ iz obvoznice ali bob steze, kot ji ljubkovalno pravimo, čeprav nikoli ne bomo imeli olimpijskih iger, uradno pa se ji reče H-2, vedno rdeča, sta mi par let nazaj kimala šofer in vodič, ki vozita ljudi na koncerte. Ne, sploh nista iz Maribora, ampak iz Sevnice. Dovoljkrat sta se, ko se je še pobiralo ljubitelje koncertov pri glavni avtobusni postaji, načakala. Da bo zelena. Ponavadi sredi noči, na poti z Dunaja v Ljubljano.

 In ko sta enkrat ob pol treh zjutraj dokaj na glas režala, sem ju vprašal, kaj je tako smešno, pač Melje, saj pa je vse okej, sta kazala s prstom na semafor. Da so baje tudi padale že stave, če bo kdaj direkt zelena. In da sploh ni finta v senzorju, sta poznavalsko dodala. Ljudje, ki požirajo na stotine kilometrov pač. Trenutek, ko ne veš, ali naj boš ponosen, jezen, užaljen ali jebiveter.

Od zdaj naprej ne gremo več tu!

Slišal sem nekaj podobnih zgodb, kaj vse so očetje in mame rekle o tem, kako se življenje spreminja, ta semafor, točno ta tu, bemomast, pa bo vedno rdeč, ampak dobro se pa spomnim ene iz otroštva. Za vikend se k stari mami kar naenkrat nismo več peljali dol po Mlinski proti Ulici kneza Koclja. Hvala lepa, nasvidenje. Od zdaj naprej gremo okoli, lepo čez Titov most, ki so ga mogoče vmes prenavljali ali kaj. Ata je imel vsega dovolj že leta preden so tam dokončno naredili rondo.

Ni se mu dalo več zajebavat, ker je bila stalno, ampak res stalno – rdeča. Pa saj ne, da bi bil nestrpen on ali mi ali karkoli. Samo sčasoma se je pač odločil, da lahko gre tudi okoli.

Ni se mu dalo več zajebavat, ker je bila stalno, ampak res stalno – rdeča. Pa saj ne, da bi bil nestrpen on ali mi ali karkoli. Samo sčasoma se je pač odločil, da lahko gre tudi okoli. Ne gre sploh za čas, prej za poznavanje bližnjic ali to-poznamo-samo-domačini obvoze, torej tiste sladke male zmage, ki iz tega izhajajo. S sestro sva tako na zadnjih zicih zaman čakala, kdaj bo zgodovinski dan, ko bo končno enkrat zelena in gremo zmagoslavno direktno skozi. Ne zato, da ata potem ne bi imel prav ali da bi semaforji zmagali. Eh. Sploh ne.

Pa je. Rdeča. Že zopet.

Mogoče ima vsak od nas, ki razmišlja o mestu ali pa se mu preprosto mudi, predvsem pa najbrž nima dobrih živcev ali pa je pač bolj glasen voznik, tak semafor. Mogoče. Najprej: tak semafor sam po sebi ni prav nič kriv. Itak, da ne. Je pač tam, kjerkoli že, z dobrim razlogom. Zagotovo ni bil postavljen zato, da bi nam paral živce, ampak zavoljo prometne varnosti. Še iz časov, ko so pač raje postavljali semaforje, še preden so ti lahko postali pametni ali opremljeni s senzorji, kakor pa gradili krožišča, kot je postalo bojda bolj varno, udobno, učinkovito in, ugibam, ceneje.

Ampak ja. To so tisti semaforji. S katerimi se boriš. Ko je vedno nekaj kakor derbi. Upaš, verjameš, lažeš si, da tokrat pa ne, ni teorije, ne, ni šans. Ne bo rdeča. Ne, vsaj enkrat, prosim ne, ne tokrat, neeee.

Pa je. Rdeča. Že zopet.

Razlagova, Ptujska, Proletarskih brigad…

No, saj mogoče v bistvu ni. Dobro, dejansko so nekateri semaforji s svojimi intervali dejansko povezani in če boste na enem nabasali na rdečo boste, pa ne rabi biti ista cesta ali ulica, čez tri semaforje vedno imeli rdečo. Ni hudo to, da bo rdeča, hudo je, da veste, da bo rdeča. To je tisto, kar skeli.

Da se o tem, kaj se vam lahko zgodi na Ptujski, Proletarskih brigad, Razlagovi in podobno raje ne menimo. Tisto je za konjske živce. Ko zgrešiš prvega, veš, da moraš trenirat zen budizem na tretjem. Ampak ne, ne govorimo o teh semaforjih, za katere nam je vnaprej jasno, da nikdar ne bodo vedeli, kaj je to zeleni val.

Da se o tem, kaj se vam lahko zgodi na Ptujski, Proletarskih brigad, Razlagovi in podobno raje ne menimo. Tisto je za konjske živce. Ko zgrešiš prvega, veš, da moraš trenirat zen budizem na tretjem. Ampak ne, ne govorimo o teh semaforjih, za katere nam je vnaprej jasno, da nikdar ne bodo vedeli, kaj je to zeleni val. Tokrat tudi še ne bomo spisali atletske zgodbe o usain bolt prehodih za pešce v Mariboru, kjer imaš šest sekund za prečkarnje štirih pasovov s pripravo vred.

So torej semaforji, za katere imaš vse bolj legitimen občutek, da te imajo za norca. Ne kogarkoli drugega. Tebe. Vedno rdeča. Podnevi, ponoči, gužva, prazna cesta. Recimo oni semafor pri železniški postaji. Dolgo nobenega, 90-sekundi interval ali nekaj takega, pa ravno takrat. In še naslednji rdeči, oni na križišču Meljske in Partizanske, ki je za vikend krajši kot med tednom, oni pa sploh zmaga. Ni pomembno, vedno je rdeča. Kot da čaka samo nate. Ne z rumeno, oranžno. Ne. Rdeča in zdravo. Počakaj.

So torej semaforji, za katere imaš vse bolj legitimen občutek, da te imajo za norca. Ne kogarkoli drugega. Tebe. Vedno rdeča. Podnevi, ponoči, gužva, prazna cesta.

Dobro, tam je pač naključje, nekdo je stisnil gumb, šel najbrž prek, ko ni bilo nobenega, ti pa itak ustaviš, ker seveda moraš. Saj obstajajo zeleni valovi, pametna prometna signalizacija, pametni semaforji. Oni, v katere že na daleč »poblendaš« in se ti odprejo, kot da bi bili na pipser, tvoja lastna domača rampa. Ampak ne zate, ne vedno, ne danes, ne nikoli. Semaforji, za katere ti še nekdo iz, kaj pa vem, iz torej oddaljene Sevnice reče, ej, tam pri vas pa je res vedno rdeča.

V eno smer ja, v drugo ne

Zame je tak semafor torej v Melju. Zato se, kadar se pripeljem v center, ne pripeljem po bob stezi, obvoznici, H-2 ali kakorkoli že pravite vi tej cesti. Ven, torej proti jugu, ni problem, grem z veseljem čez dvoetažni most, ampak v mesto pa, če le gre, nikoli. Raje tam pri Bauhasu ali kaj je zavijem desno na Tržaško. Ker vem, da me bo v Melju sicer čakala rdeča.

Ven, torej proti jugu, ni problem, grem z veseljem čez dvoetažni most, ampak v mesto pa, če le gre, nikoli. Raje tam pri Bauhasu ali kaj je zavijem desno na Tržaško. Ker vem, da me bo v Melju sicer čakala rdeča.

Ampak finta je, da to pač več pove o nas in našem odnosu do vožnje, življenja, sveta, usode, sreče, trenutka. Tista o pol polnih in pol praznih kozarcih. Ko sem namreč vse to povedal kolegu, ko sva se vračala iz ene od fuzbalskih tekem in je že šel zavil na obvoznico, kjer zdaj, saj vemo, ni več obvezna vinjeta, sem mu siknil, da je zgrešil izvoz in življenje, ker da bo ziher rdeča in da bosta potem še nadaljna dva rdeča in da mi je ravnokar vzel par minut življenja.

Nasmejal se je in pisnil, suvereno, eh, stari, daj, malo no. Flegma. Saj pa si te ne »štelaš lajfa po semaforju«. Kimal sem, poznavalsko, saj boš videl, kako bo, ko bo rdeča. Ni odmahnil, ono brezbrižno, bo pač rdeča. Ne, to ne. Vzel je to kot razliko med optimistom in pesimistom.

Itak, da ni bila rdeča. Gladko zelena. Nekateri imajo v življenju pač zelene semaforje. Najbrž oni s potrpljenjem. In veste kaj? Dejansko včasih pomaga. Najbolj to, da na semafor, kaj bo pokazal, poskušaš pozabit. Je pa včasih, priznajmo si, hudo naporno.