Najhujšo čvrgo v Mariboru je stisnil. Ziher. Brez konkurence. Ker je imel že členke take. Trde. Take imajo samo hišniki. Če ti je čvrgo stisnil dobri stari Šmid, nisi bil jezen. Bil si skoraj vesel. Posvečen. Ko si se seveda čohal po glavi, ker je tako svinjsko peklo. Kot smo bili veseli, ko smo recimo končno našli Elvedinovo žogo na balkonu one bajte zadaj za Partizanom. In bežali, o, kako smo bežali.
Še danes, če grem zadaj po Kamniški, me je strah, da se bo kdo zadrl iz bajte »spet tiii!« Nisem bil jaz, Elvedin je bil, jaz mu samo pomagam žogo iskat. Ti bom dal žogo iskat!!! Ali pa spomin pač samo vara in sploh ni bil on. No, Elvedin je že bil, kasneje izbran tudi za vijol’čnega bojevnika, ki je šel za povrh v Južno Afriko celo na mundial.
Modri ibercug!
Ampak če kaj, ni varal Šmidov klasični modri ibercug. Videl si ga na kilometer. Po moje je to bil zadnji modri ibercug v Mariboru. V Ljudskem vrtu zagotovo. Bal si se ga, ko si šel vprašat, če bi lahko končno tudi mi dobili mreži, da bi kooooončno igrali na dva gola. Da ne bomo samo nabijali žoge sem pa tja. Do onemoglosti. Nič ni pomagalo, če si v soboto zmagal 9:0. V ponedeljek kondicija in tehnika, v torek tehnika, v sredo tehnika, v četrtek tehnika. Srečen si bil, če si na gol fsekal v petek.
In ko je prišel petek, si od ponedeljka nabral dovolj poguma, da si se končno upal. Ker Šmid, slok, asketski, resen mož, je vedno imel gužvo. Pazil je na Ljudski vrt kot na, kako se že reče, zenico oko svoga. Kar je prav. Bil je red. Da te nisn vido, da si blata s kopačk nisi spuco že tam na Mladinski!
In ko je prišel petek, si od ponedeljka nabral dovolj poguma, da si se končno upal. Ker Šmid, slok, asketski, resen mož, je vedno imel gužvo. Pazil je na Ljudski vrt kot na, kako se že reče, zenico oko svoga. Kar je prav. Bil je red. Da te nisn vido, da si blata s kopačk nisi spuco že tam na Mladinski!
Ko je poštar preglasil Krežeta
To so bili časi, ko smo člani nogometne šole še prodajali koledarje. Kot gasilci. In ko smo se res bali hišnika Šmida (dopuščam možnost, da se je pisal Šmit). Časi, tik preden je klub dobil reflektorje. Ko so končno stali, smo šli gledat že samo probo. Da vidimo, če res delajo. Vaaau. Za celo mesto se je zdelo, kot da je dobilo elektriko. Na novo. Pa naslonili smo se tudi nanje, če res vredu stojijo, ko pa so tako nagnjeno viseli. Stolp v Pisi krat štiri.
Časi, ko so bile na tribuni še lesene klopi. Ko so bili na stojišču še špičaki in tako visoka ograja, da si komaj kaj videl, ko si v gimnaziji hodil na jug, sledil Vidrihu in navijal ter se opravičeval onim za sabo, ker si štoras5t in ne znaš vredu ograje preplezat. Ko ti na pamet ni padlo, da bi laufal po tribuni sem pa tja. Tu dol sedi, pa glej, pa nena mi glej onega z burgerji, ker ne!
Časi, ko so bile na tribuni še lesene klopi. Ko so bili na stojišču še špičaki in tako visoka ograja, da si komaj kaj videl, ko si v gimnaziji hodil na jug, sledil Vidrihu in navijal ter se opravičeval onim za sabo, ker si štoras5t in ne znaš vredu ograje preplezat. Ko ti na pamet ni padlo, da bi laufal po tribuni sem pa tja. Tu dol sedi, pa glej, pa nena mi glej onega z burgerji, ker ne!
Ko je bilo še več topolov in ko se je švercalo marele na stadion. Ko se je narod drl »semafor, semafor!«, ko je padlo preveč golov, ker pač tip ni imel več številk. Tip, ki je uro semaforja prinesel bojda kar v vrečki. Ko se je navijaške rekvizite, pa ne samo od NK Maribor, prodajalo kar iz prtljažnika pri tribuni. Brez računa, jasno. Ko je Smiljan Kreže tako kričal po golu, da Maribor ni dal enega, ampak dva komada. Ko je bil poštar tako glasen, da je preglasil ozvočenega Krežeta. Ko se je zmage in porazo resno zapijalo.
Le enkrat je, kar je
Spomini zdaj, ko so zagorele bakle v mestu, ko smo videli napovednik za film Maribor vijol’čni in ko je bilo vse z zmago v Kopru vred v znamenju 60-letnice, toliko bolj oživijo. Mogoče je svoje naredila zdaj že desetletje stara knjiga Frančka Jauka (Le enkrat je kar je), v kateri fuzbal mogoče ni glavna stvar, čeprav je. Priporočam v branje, če vas daje nostalgija po začetkih kluba ali če bi radi izvedeli, kako je bilo takrat, v tistih povsem drugih časih, ko so nogomet še igrali strugarji, ekonomski tehniki in ključavničarji. Iz črnobelih časov, ko je zmaga še dolgo štela samo dve točki.
O tistih časih, zlatih časih »prve jugo lige«, nekoč nismo imeli pojma. Samo miti in legende. Noben nam ni, recimo, v devetdesetih povedal, kdo ali kaj je bil Herbert Klančnik. Ne vem, zakaj. Mogoče je bilo vsem samoumevno, mogoče so bili stari zlati časi predaleč, ko je bil Maribor daaaaleč od prve lige, novi uspehi pa tudi niso bili ravno za ovinkom.
O tistih časih, zlatih časih »prve jugo lige«, nekoč nismo imeli pojma. Samo miti in legende. Noben nam ni, recimo, v devetdesetih povedal, kdo ali kaj je bil Herbert Klančnik. Ne vem, zakaj. Mogoče je bilo vsem samoumevno, mogoče so bili stari zlati časi predaleč, ko je bil Maribor daaaaleč od prve lige, novi uspehi pa tudi niso bili ravno za ovinkom. Da nam niso povedali nič, je bilo tako samoumevno, kot je danes samoumevna Wikipedia. Pač bil je trener, ki nas je šikal in učil šikat. In to dobro.
Kako dobro! Ne vem, če se šikanja, torej driblanja, sploh da naučiti, po moje ne, ampak Klančnik se ti je zarežal, vmes pisnil »ti ga samo v kolena glej, pa malo sem, pa malo tja, hop, cup« in ti je žogo že uvalil skozi noge. Da so se ti vsi režali. Najbolj pa Klančnik. Haha, kak sn te! Ampak si potem probal naslednji dan vsaj sošolce med poukom šikat. In je res šlo.
Ti? Na sredi Ljudskega vrta?
V nulo se spomnim, kako je zgledalo takrat leta 1992, ko smo šli nekateri poskusit v Ljudski vrt brcat žogo. Nas, fročeke, v trenerkah in dresih, ki so bili najbrž res iz leta 1960, nekaj so ti pač dali, so razdelili bolj na oko, počasni nazaj, hitri naprej, pokaži, kaj znaš in gremo. Lutali smo bolj ali manj vsi za žogo in očitno je zaleglo, če nisi laufal tja, kamor so laufali vsi drugi. In smo pokazali in so nas nekako izbrali. Kako je nekaterim uspelo opraviti probo, drugim pa ne, nimam absolutno nobenega pojma.
Se pa tistih let, ko je Maribor zaživel s fuzbalom, ravno ko je mesto gospodarsko trdo gagalo, radi spominjamo. Saj za nazaj se vse lepše zdi, ne? Kdor je bil na tekmi proti Beltincem, ko je Maribor končno prvič postal prvak, leta 1997, je ne more pozabiti. Najbrž zato, ker si bil štiri ure prej na stadionu.
Se pa tistih let, ko je Maribor zaživel s fuzbalom, ravno ko je mesto gospodarsko trdo gagalo, radi spominjamo. Saj za nazaj se vse lepše zdi, ne? Kdor je bil na tekmi proti Beltincem, ko je Maribor končno prvič postal prvak, leta 1997, je ne more pozabiti. Najbrž zato, ker si bil štiri ure prej na stadionu. Igralci vsi do zadnjega s strokovnim štabom radi povejo, kako je bilo. Nevideno. Pa dve leti kasneje nora gola Šimundže in Balajića proti Lyonu, oba na južni gol, kamor so nas stiščali v kot, ko je prišla liga prvakov v naše mesto in smo člani nogometne šole sukali ono okroglo belo zastavo s črnimi zvezdicami. Na sredini igrišča. Trikrat.
Bayer Leverkusen, Lazio, Dinamo Kijev. Če bi Bozgo tam dal Bayerju gol, ko je šel sam proti golu, druga zmaga, po Kijevu? Maribor bi imel še danes milijon ljudi. Ko si na sredi stadiona, ki ima koreografijo okoli in okoli? Ko par metrov od tebe stojijo Pavel Nedved, Siniša Mihajlović, Diego Simeone? Bi še kaj lepšega?
Ko smo lahko shranili šilt kape z napisom Uefa Champions League, šele takrat so ti sošolci verjeli, da si bil to res ti tam na sredi Ljudskega vrta. To ni bil hec, še generalko smo imeli, čeprav smo onega Šveda ali kaj je bil malo čudno gledali, ko je razlagal, da se ne maha enako z vsako zastavo. No, ja.
Kaj bi rad?! Ajs tace!
Ljudski vrt je imel neko, kaj pa vem, strahospoštovanje. Zakaj? Recimo, da si doma nisi napumpal žoge. Joj ne. Ko si si sedemnajstič rekel, eh, saj bom jutri, pol pa je trener vzel ravno tvojo, da bi nam pokazal, kako se poda z zunanjim delom stopala, pa je, kar je bilo itak pogosto, grozljivo znorel, ker ni bila žoga napumpana. Tvoja. Idi, nesi napumpat!!!
In si šel do tribune, gor, v nadstropje, po stopnicah in v zadnjo sobo. Do Lemezovića. Pa si cincal, potrkat itak nisi upal, nekaj si mencal, pa te je že kar skozi vrata navohal s klasiko: »A? Kaj bi rad?!« Pa si stopil not, ponižno, tiščal žogo predse, on pa te je nahrulil, da nima časa ravno vsakemu dripcu žogo pumpat, medtem ko je loščil kopačke prve ekipe. Ko si videl kopačke Židana, Bozga in teh, si jih itak hotel pobožal. Ajs tace, da ti ne bi na pamet padlo!
Malo si čakal, seveda si, potem pa ti je dobri stari Lemezović napumpal žogo. Samo enkrat ti jo je napumpal. Drugič je več nisi nesel. Ste smešni! Zakaj? Ker ti jo je napumpal kot gumo od kamiona. Na vse možne bare. In se zraven režal.
Malo si čakal, seveda si, potem pa ti je dobri stari Lemezović napumpal žogo. Samo enkrat ti jo je napumpal. Drugič je več nisi nesel. Ste smešni! Zakaj? Ker ti jo je napumpal kot gumo od kamiona. Na vse možne bare. In se zraven režal. Evo, izvoli, Maradona. Čakal si par tednov, da žoga ni bila več trda kot kamen. In si potem vedel, zakaj avtmigeci vedno mečejo žoge z rokami. Ne, ker so ti tako rekli, čeprav so ti, o kako so ti, da te nisn vido, da žongliraš!!!, ampak ker so bile preprosto pretrde.
Šampioni pod topoli
Vse to je bil, je in bo Ljudski vrt. Stadion, ki ima, ko greš zlasti po Sloveniji, kjer je pogosto ime stadiona »športni park« ali, še bolj izvirno, »stadion«, res dobro ime. Ker je vrt, na katerem se rad goji tudi lep fuzbal z uspehi. In ker je ljudski. Nič v tem mestu ni bolj ljudsko kot stadion. In ker ima ime po javnem drevesnem parku, ki je nekoč tam stal. Kar je prav. Ker skoraj vsak Mariborčan, naj je še tako netalentiran za biologijo in gozdarstvo, vedno ve, kako izgledajo topoli. Šampionsko.
Odprite Ok(n)o mesta
V tretje pa te že narediš izpit za avto. Samo ne na Pobrežju.
»Daj, povej, ki je še kaj odprto, nooo!«
https://maribor24.si/lokalno/okno-mesta-daj-povej-ki-je-se-kaj-odprto-nooo
Poni (pa ne) za 600 evrov, cing-cing!
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-poni-pa-ne-za-600-evrov-cing-cing
S23 ni Nova vas. Pa kak’ ni? Ker ne.
https://maribor24.si/lokalno/maribor/s23-ni-nova-vas-pa-kak-ni-ker-ne
Šank ruleta! Ko poslanec državnega zbora nahrani kelnarjevega kužota
V Melju je vedno rdeča
