Kebab/burger mojster na Pobrežju je imel enega tistih pogledov. Onega, ja. Malo strogega, malo debelega. Predvsem pa prijaznega. Ko je po svoje radoveden in uvideven, v bistvu pa te preverja, če ga imaš za norca. Nak. Nisem ga imel, res ne, prisežem, no, vsaj namenoma ga nisem guncal. Ker to je bilo… Stvar navade? Običaj? Spodletela prijaznost?
Ker to ni bilo kot ono z maskami. Ker saj do zdaj pa že vemo: če zdaj pozabimo masko, se ne jezimo več toliko na masko. No, saj se tudi, ampak malo pa tudi nase. Tisto f(r)azo, ko smo prekleli vse po spisku, smo že dali skozi. Ne da se nam več. Ker do zdaj bi pa naj že vedeli, da pač masko moramo imeti zraven. Da res nič ne pomaga, če bentiš.
So pa zato navade, ki jih težko spremeniš. Navade ne moreš dati v žep. Še zlasti ne na okencu fast fooda. Ali na pumpi. Ali na šalterju trgovine.
Ja, vse bi ‘mel ‘not
Ste opazili, da v fast food placih tudi če kar vnaprej rečete »ja, vse bi ‘mel not«, vas bodo vseeno mojstri potem, ko nabašejo mesovje, vprašali »kaj dam noter«? Je tak’, ne? Velja pa drugače, če poveste, kakšen naj bo vaš končni aranžma. Torej: za tu ali za zraven.
Ampak v teh fast foodih, kakor je bilo v tem primeru na Pobrežju, saj vemo, kje, oni tam na Čufarjevi, pa nekako razviješ vseeno nek malo bolj pristen odnos. Prvo kot prvo, nobenih slušalk nima mojster. In tudi zato, ker se da kaj pomenit, tudi vljudno rečeš, kot v tem primeru, da bi imel kar za zraven.
Korporacijska velika mašinerija seveda to vpraša sama, skoraj ponarodelo je ono tranzicijsko svarilo, mulo, če se ne boš učil, boš vsaki dan spraševal »boste imeli za tu ali za zraven«. S čimer, da ne bo pomote, ni prav nič narobe, vsako delo je (lahko) častno. Ampak v teh fast foodih, kakor je bilo v tem primeru na Pobrežju, saj vemo, kje, oni tam na Čufarjevi, pa nekako razviješ vseeno nek malo bolj pristen odnos. Prvo kot prvo, nobenih slušalk nima mojster. In tudi zato, ker se da kaj pomenit, tudi vljudno rečeš, kot v tem primeru, da bi imel kar za zraven.
In ker se mi je zdelo, da mojster, ki je bil mega dobre volje, pa saj so skoraj vedno, prvič ni slišal dobro, cvrčanje pa radio pa to, sem pač ponovil. In takrat se je narisal. Oni pogled. Oni ja. Če ga želim malo zezat.
»Em… Kak’ za zraven?« je vljudno vprašal.
»No, pač, če zavijete, pa vrečka pa…«
»Gospod… Imamo samo za zraven.«
Pogledal, premeril sem dobro kiosk in ja, vem, da noter itak ne, ker ni tak plac, da bi bil večji kontejner, ampak lahko bi tudi tukaj pojedel kar pred štantom, ne? Pa mi ne bi rabil zavijat. Ni to prijazno?
In mi še kar ni potegnilo. Zato pač. Vprašaš. Ker ni tumastih vpraašanj, ne? O ja. So.
»Od kdaj pa ‘mate samo zraven?«
Biznismen, nimaš kaj
Ni mi odgovoril, ker bi bilo prelahko. Šele nato sem pogruntal. Kaj misli. Na frdamane omejitve! Samo za zraven ni zato, ker njemu ni, ampak ker oblast ne dovoli. In se mi je iskreno zasmejal, kar je najbrž precej pomagalo situaciji. Do mere, da se je za mano drl, če mi da vizitko. Biznismen, nimaš kaj.
Šele nato sem pogruntal. Kaj misli. Na frdamane omejitve! Samo za zraven ni zato, ker njemu ni, ampak ker oblast ne dovoli. In se mi je iskreno zasmejal, kar je najbrž precej pomagalo situaciji. Do mere, da se je za mano drl, če mi da vizitko. Biznismen, nimaš kaj.
Pa ni bil edini minule dni. Saj vemo, kako je januarja. Malo je, v bistvu pa ni. Sploh na bencinskih pumpah, kamor se zdaj hodi po pakete, če si nekaj naročal preko interneta. Sploh pa… Zakaj bi še kdorkoli na pumpah tankal, če pa se itak ne smemo nikamor peljat? In to zdaj, ko je bencin dejansko relativno ugoden. Ironija pa taka.
Pet, šest tisoč paketov
Tako mi je na pumpi na Gosposvetski zelo prijazna gospa, ki je najprej, kot najbrž vsakogar, vprašala, če prevzemam paket na severu ali jugu, da ne bo šla zaman iskat še stotič ta dan, povedala, da je pumpa res postala bolj ali manj logistični center. Povedal sem namreč cifro naročila, pa me je vprašala, kateri dan bi ga naj dvignil. A ni bilo danes, grem zadaj te. In sem pokukal za njo, pumpa ni velika, zato je tudi skladišče bolj majhno. Ampak nafilano. Od tal do vrha. Paket do paketa.
»Eh, to? To ni še nič!« mi je odgovorila, ko sem jo pobaral, če še sploh imajo kaj prostora za najbolj mini pakete. »Novembra smo imeli 5.000 paketov. Ali šest jurjev celo, bi morala pogledat.
»Eh, to? To ni še nič!« mi je odgovorila, ko sem jo pobaral, če še sploh imajo kaj prostora za najbolj mini pakete. »Novembra smo imeli 5.000 paketov. Ali šest jurjev celo, bi morala pogledat. Ampak noro, v vsakem primeru. Če kdo še tanka in kaj delamo? Vsaj eno uro porabimo samo za pakete, ja.« Ker ko preračunaš. Toliko paketov? Na mesec? Bemomast!
Popust na prijaznost
In tako se rutina spreminja. Na pošti si že dolgo čuden, če bi poslal pismo ali dvignil paket, pa ne bi vmes še, karikiram, kupil rum tablice, wc papirja in bunde. Na pumpe se hodi po pakete, ker seveda oni model, pa čeprav je rekel, da bo, ni prišel med 10. in 13. uro. Saj skušaš biti uvideven. Dela imajo, da se ven ne vidijo. Če gledaš filme Kena Loacha, pomaga še manj. Nočeš dostavljalcu težit, bo še koga povozil. Itak pa to, da ti tako javijo, še gre. Zmagovalna je bila kolegica, ki je dobila sms, naj si pride po paket. Dan po tem, ko je paket že dvignila. Nazaj v prihodnost.
Samo tako pač je. Navadili smo se, ker kaj pa bomo? Pač vprašaš, če lahko greš not v trgovino. So pa, vsaj moja izkušnja je taka, prodajalci in prodajalke prijazni, če ste prijazni vi z njimi. Tako je zadnjič v oni vlki trgovini vlkega centra čez reko gospa na šalterju sicer potarnala, da težko diha in da je povrhu diabetik, samo bila pa je resno na štose. Ko ponucaš oni popust na blagajni, ki je bolj tombola, loto, joker. Lahko je mali popust, lahko je skoraj vse zastonj. In je bilo res, koliko, 20 posto? »Deset je minimum, deset sem dala jaz,« se je zasmejala. Pa ni imela najboljšega dneva. Kar kaže, da se rutina mogoče spreminja, ljudje pa vseeno lahko ostanejo prijazni, dobri, na štose.
Zato naj bo tokratno ok(n)o mesta, potem ko smo prejšnjo nedeljo na Taboru skakali čez ležečega policaja, takšno. Da bo teden prinesel malo smeha še tam, kjer naj bi bili vsi resni. Ker kaj pa bomo.
Odprite Ok(n)o mesta
Trideset upajo čezenj le največji heroji
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-trideset-upajo-cezenj-le-najvecji-heroji
Marjana, ne morejo biti rjuhe tako blede, no!
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-marjana-ne-morejo-biti-rjuhe-tako-blede-no
»Iji pogledat, če majo sosedi vodo«
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-iji-pogledat-ce-majo-sosedi-vodo
»Ti mi samo duge daj«
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-ti-mi-samo-duge-daj
Čvrga Ljudskega vrta
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-cvrga-ljudskega-vrta
Pravi »ribači« nikoli ne ribajo z rokavicami
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-pravi-ribaci-nikoli-ne-ribajo-z-rokavicami
Strah te je? Te pa glej v sliko
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-strah-te-je-te-pa-glej-v-sliko
Za vsako rit raste »kolturna« izkušnja
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-za-vsako-rit-raste-kolturna-izkusnja
Tanja Ribič bi danes imela dva ključka
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-tanja-ribic-bi-danes-imela-dva-kljucka
147,5 kvadratov je res lahko luksuz
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-1475-kvadratov-je-lahko-res-luksuz
Vsi na klopce
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-vsi-na-klopce
V tretje pa te že narediš izpit za avto. Samo ne na Pobrežju.
»Daj, povej, ki je še kaj odprto, nooo!«
https://maribor24.si/lokalno/okno-mesta-daj-povej-ki-je-se-kaj-odprto-nooo
Poni (pa ne) za 600 evrov, cing-cing!
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-poni-pa-ne-za-600-evrov-cing-cing
S23 ni Nova vas. Pa kak’ ni? Ker ne.
https://maribor24.si/lokalno/maribor/s23-ni-nova-vas-pa-kak-ni-ker-ne
Šank ruleta! Ko poslanec državnega zbora nahrani kelnarjevega kužota
V Melju je vedno rdeča
