Čas se lahko meri na različne načine. Kakopak tudi s tehnološkim razvojem. Včasih, recimo, je tip v Ljudskem vrtu semafor uro in številke za rezultat prinesel kar v vrečki. Zdaj smo pa na Euru U-21, no, vsaj tisti redki na stadionu, gledali na semaforju kar video prenos. Včasih si na zaslonu mimo Merkura pri Štajercu čakal, da ti je enobarvni rdeči zaslon povedal, koliko je stopinj, če te je pač zanimalo. Zdaj maš reč v žepu. No, ena največjih tehnoloških sprememb, ki smo jih bili v mestu deležni začasa naših življenj, je prenovljeni sistem razvrščanja v laboratoriju UKC Maribor.
Tak, digitalen, ko pritisneš na zaslon, ven pride listek in gledaš svojo cifro na velikem tvju, je zdaj tam sicer že kar lep čas. Pa zadeva zares gladko še kar ne steče. Ah, kje. Še tisti, ki gremo tja vsake toliko, kaj, mogoče trikrat na leto, vsakič znova pozabimo, kako in kaj. »Če imate idejo, izvolite. Me bomo najbolj vesele!« sem slišal že vsaj kako poldrugo leto nazaj od sicer izjemno prijaznih sester, ko sem pobaral, zakaj morda ne dajo kakšnih dodatnih navodil ali pa kartonastih mojstrov, ki bi olajšali zadevo.
Ali ste tešči?
Noben sistem ni idealen, vsekakor ne za vse. Tudi prejšnji v laboratoriju ni bil. Itak sistem sam po sebi ni nič kriv, dobro pa je, če vsaj ne ovira procesa. Prej je bilo, kot morda veste, tako: z delovnim nalogom, ki smo mu vsi rekli napotnica, si prišel gor v prvi štuk, zavil levo in najprej upal, da tam ni vrste. Če si prišel zjutraj, si čakal. Vedno. Brez izjeme. Če si zmogel na vprašanje »ali ste tešči«, tam enkrat po deseti uri dopoldan odgovorit, ne da bi padli vznak, je bila vrsta že krajša. Ali pa je sploh ni bilo.
Najprej si šel si direkt do okenca sprejemnice. Ko si končno prišel na vrsto, si pomolil svoj papir, v zameno si ob predpogoji »teščosti« – ja, je beseda – dobil število, kaj pa vem, 273, in nato so te napotili takoj zadaj, za ovinek, proti šestim ambulantam. Nato si se zicnil, prebral, da za garderobo ne odgovarjajo, slišal, da imajo vsi isto melodijo na telefonu kot ti in da vsi javijo, da »še vsaj pol ure ne bom fertig«, in čakal, da so naposled po zvočnikih poklicali tvojo cifro. Zdaj… Ker je za drugim ovinkom še en prostor, nek drugi laboratorij, taki, bolj konkreten, se je včasih zgodilo, da so oni zvočniki tam zadaj preglasili te, pod katerimi si sedel sam. In je prišlo do interference. Ampak tam so vsaj klicali kar po imenih in priimkih, tukaj pa po številkah, tako da je bil res problem samo, če so res klicali istočasno, kar je bilo naključje. Golo, samo ne seksi.
Torej: edini resen pogoj je bilo zbrano poslušanje. Kar pa seveda tudi ni za vse enostavno. Če klicanja cifer nisi slišal ali si slišal slabo, si jih pač slišal ven iz ambulante. Dvestotrinsendeseeeet! Ampak sestre so, če ni šlo drugače, prišle ven. Dal si listek, povedal priimek, da je vse štimalo in zdravo. Stisnil si pest in tuhtal, zakaj za vraga so laboratorij dali v del bolnice, kjer ni prav nobenih oken. Za one, ki pikecov nimajo radi, je tole lahko resen problem. Ampak to je še iz časov, ko problemov ni bilo. Pika.
Sistem, kjer sam vzameš listek in nato čakaš v vrsti, je (pra)star. Pošte, faksi, postaje… V tujini že videno. Davno.
Egalitarni sistem
Nato je prišla pa posodobitev. Z dobrimi nameni, gotovo. V koraku s časom, kjer bi naj bili bolj individual(istič)ni. Ko imaš listek, ni več preskakovanja, guranja, rinjenja, komolčenja. Pa saj… Sistem, kjer sam vzameš listek in nato čakaš v vrsti, je (pra)star. Pošte, faksi, postaje… V tujini že videno. Davno.
Po svoje je tak sistem zelo egalitaren in načeloma pošten. Ni skakanja preko vrste, ker je vrsta natisnjena na košču papirja. V tem je prva razlika v laboratoriju, saj si prej čakal, da si najprej sploh prišel do listka, ki ti ga je dala sestra v sprejemnici. Zdaj pa moraš najprej vzeti listek iz majhne bele škatlice, ki je postavljena dokaj nizko, neopazno in skrito, če seveda direkt rineš k sprejemnici. In rinemo. Vsakdo bi nagonsko šel k zastekljeni pisarnici, v kateri nekdo sedi in čaka. Vsakdo. Tako oni, ki so tam prvič, kot tisti, ki so bolj redni. Saj sprva so, mislim da, bili še neki napisi, da moraš najprej vzeti listek in nato se šele vse začne… Samo kaj veliko pomagali očitno niso.
Egalitarna horuk praksa
Ampak zdaj je praksa pač… Malo bolj egalitarno, sodobno in skoraj fensi na horuk. Torej, zamišljeno je tako: najprej vzameš listek, pri čemer je na škatlico treba kar dodobra in na pravem mestu pritisniti, kar se sliši lažje, kot dejansko je, povrhu pa je bojda v preteklosti privedlo do tega, da je reč počila in so morali kmalu nazaj na stari sistem. Ravno ko je novi že zalaufal. No, ko dobiš listek s svojo številko, moraš nato gledati v zaslon. Najprej zelene številke pod Sprejem 1 in 2. Ko je na vrsti tvoja cifra, e, šele takrat oddaš svoje papirje in te zabeležijo ter spravijo v sistem. Težava je, ker nikjer v prostoru ne piše Sprejem 1 ali 2. Na tisti zastekljeni pisarni sta le številki 1 in 2. Že tukaj se večina ne znajde, potem ko so komaj ugotovili, da morajo najprej v roke dobiti listek. Ko si na vrsti na zelenih številkah, potem si šele v procesu. E, tega noben ne ve.
Nato se vsedeš na tiste iste sedeže kot od nekdaj, pred sprejemnico, ne pred ambulantami, le da je poslej proces vizualen. Klicanje iz hreščečih zvočnikov, ki je resda lahko bilo tudi malo hitro zrdrano ali te je ujelo nepripravljenega, saj je včasih trajalo po 10, 15 minut, nato pa je bilo zdrdranih 10 številk, ki si jih seveda polovico preslišal, je zdaj zamenjalo pogledovanje na zaslon. Tvoja številka namreč potem skoči v čakalno vrsto na desno stran zaslona. Od tu je nekoliko lažje. No, če je fejst gneča, potem tako ali tako čakaš, da se tvoja številka sploh postavi v vrsto. Ampak vseeno malo lažje slediš. Nato pa čakaš, kam, v katero ambulanto boš napoten. Ta proces je manj obremenjujoč in manj napet. To vsekakor. Ampak spet seveda ne računa na tiste, ki slabše vidijo ali sledijo. Kot rečeno: noben sistem ni idealen.
Vnemar izgubljene dragocene minute
Ko sem potem enkrat polglasno ocenil, da je najbrž pač res težko marsikomu razumeti proceduro, sem slišal, da bi z veseljem sprejeli kak boljši predlog. Karkoli, dobrodošli, samo, da bo šlo lažje. Verjetno se idej, načrtov, skic, predlogov porodi ogromno. Ampak le idejno.
Ampak spet seveda ne računa na tiste, ki slabše vidijo ali sledijo. Kot rečeno: noben sistem ni idealen.
Kdaj? Ko ti v laboratoriju vzamejo kri, ti priporočajo, da si tisto vatico še držiš gor par minut. Teh par minut, ki res pride prav, če dobro pritisneš, ker če pritisneš premalo, zna rokica malo skelet, je morda najbolj dragocenih in hkrati vnemar pokurjenih, ko gre za napredek našega zdravstvenega sistema. Ker takrat marsikdo vidi naslednjega izgubljenega kandidata, ki se ne znajde in gre direktno do okenca, nato pa se k škatlici z listki vrne ves poklapan. Pa saj tam večina še upa. Kjer zres obupajo, je nato čakanje, da bodo sploh čakali. Tam večina pogrne. In številni, ko sedimo na sedežih, rešeni sistemskih muk, skušamo pomagati. »Najprej morate listek vzet, gospod/gospa!« se tako rado zasliši. S tistim mariborskim (na)glasom, ki skuša biti sila prijazen, pa včasih izpade malo robat in najde človeka v dobri veri na krivi nogi.
Tudi ofsajda se ne riše
Najbolj bi seveda pomagala predpriprava. In to vizualna. Ko sem na začetku njegove eksponentne mednarodne nogometne sodniške kariere, tam nekje leta 2008, v Kopru med intervjujem Damirja Skomino vprašal, kako bi dejansko najbolje razložil pravilo ofsajda, je rekel, da ga ne bi razložil. Pokazal bi ga. In enako bi šlo z razvrščanjem v laboratoriju UKC Maribor. Če pa že ni druge, pa bi razložil res na kratko. Bog ne daj po korakih. Ker že to ljudi zmede, ker začnejo šteti korake in v mislih stopicati na mestu ter pri tretjem koraku obupali, ker so pozabili prvega. Zakaj mora nekaj tako standardnega biti tako komplicirano?!
No, stisneš gumb, ven pride listek. Vzameš, pol pa čakaj. Ko bo tvoja cifra zelena, te šele greš do šajbe, pač, sprejemnice.
Zato, nasvet. Najprej, nena mi takoj lazi do okenca. Dvakrat moraš gledat cifro iz listka. Kaki listek, kaka cifra te zanima? E! Tam v oni škatlici, taki beli, ob strani je, pred šajbo, pred sprejemnico, malo boljše poglej. No, stisneš gumb, ven pride listek. Vzameš, pol pa čakaj. Ko bo tvoja cifra zelena, te šele greš do šajbe, pač, sprejemnice. Daš papire, poveš, da si fejst tešč, potem pa se zicneš. Ko bo tvoja cifra rdeča, greš v ambulanto. Saj če ne boš vido, se bojo pa zadrli. Mogoče te bo pičla v oko in ne v roko, samo vsaj pičla bo. Zezam te, super so, od prve do zadnje. Res vreji. Samo cifro si zapomni, vreji? Vredi!
OKVIR
Odprite Ok(n)o mestaDo kam je bila najdaljša vrsta? Do pošte!
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-do-kam-je-bila-najdaljsa-vrsta-do-poste
Kaj bo sledilo? Cesta XIV. divizije?
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-kaj-bo-sledilo-cesta-xiv-divizije
En bidermajer šopek!
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-en-bidermajer-sopek
V kateri zabojnik gredo sanke?
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-v-kateri-zabojnik-gredo-sanke
Lekcija MB retorike: Makni se
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-lekcija-mb-retorike-makni-se
Tesla je delal avte, testne solze sreče in hladilnik na Pobrežju
Demšar kot čevapčiči v februarju
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-demsar-kot-cevapcici-v-februarju
»Na redkvo! Da ne’oš reko, da sn svija«
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-na-redkvo-da-neos-reko-da-sn-svija
Kuj zamenjali ključavnico v par minutah
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-kuj-zamenjali-kljucavnico-v-par-minutah
Muzičarji-uličarji se ne dajo
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-muzicarji-ulicarji-se-ne-dajo
5000 paketov! Pa za zraven prosim
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-5000-paketov-pa-za-zraven-prosim
Trideset upajo čezenj le največji heroji
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-trideset-upajo-cezenj-le-najvecji-heroji
Marjana, ne morejo biti rjuhe tako blede, no!
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-marjana-ne-morejo-biti-rjuhe-tako-blede-no
»Iji pogledat, če majo sosedi vodo«
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-iji-pogledat-ce-majo-sosedi-vodo
»Ti mi samo duge daj«
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-ti-mi-samo-duge-daj
Čvrga Ljudskega vrta
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-cvrga-ljudskega-vrta
Pravi »ribači« nikoli ne ribajo z rokavicami
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-pravi-ribaci-nikoli-ne-ribajo-z-rokavicami
Strah te je? Te pa glej v sliko
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-strah-te-je-te-pa-glej-v-sliko
Za vsako rit raste »kolturna« izkušnja
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-za-vsako-rit-raste-kolturna-izkusnja
Tanja Ribič bi danes imela dva ključka
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-tanja-ribic-bi-danes-imela-dva-kljucka
147,5 kvadratov je res lahko luksuz
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-1475-kvadratov-je-lahko-res-luksuz
Vsi na klopce
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-vsi-na-klopce
V tretje pa te že narediš izpit za avto. Samo ne na Pobrežju.
»Daj, povej, ki je še kaj odprto, nooo!«
https://maribor24.si/lokalno/okno-mesta-daj-povej-ki-je-se-kaj-odprto-nooo
Poni (pa ne) za 600 evrov, cing-cing!
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-poni-pa-ne-za-600-evrov-cing-cing
S23 ni Nova vas. Pa kak’ ni? Ker ne.
https://maribor24.si/lokalno/maribor/s23-ni-nova-vas-pa-kak-ni-ker-ne
Šank ruleta! Ko poslanec državnega zbora nahrani kelnarjevega kužota
V Melju je vedno rdeča
