Ko kupiš enosmerno vozovnico, te (še) vedno nekam čudno pogledajo. Sploh, če kupiš samo iz Maribora do Hoč. In ne le pogledajo. Tu se šele začne. Še vprašajo te, če si ziher. »Torej,« je preverila zelo prijazna prodajalka vozovnic, »dve enosmerni do Hoč?«
Ja. Dve. Nazaj greva peš. Pač. Malo daljši sprehod. Lep dan, praznik, jutri bo sneg… Zakaj pa ne?
»O, pridna, pridna!« je še pristavila gospa v nezgrešljivo prepoznavni zelenobeli prograsti srajci. In vtaknila sveže natisnjeni vozovnici v vdolbino na svoji strani. In počakala. Da sva midva vstavila dinarčke na najini strani »šajbe«, v najino skledkasto luknjico. Vstavila sva drobižeke, gospa je prijela za še vedno sijoče pozlačeno ročico, jo prestavila iz leve na desno. Mehanizem se je zavrtel pod šajbo ter rodil zamenjavo.
Najbrž imamo to res samo še mi
Ker ni bilo do centa natančno, se je proces ponovil. Še enkrat je pogumno zavrtela paličico in nama tako vrnila drobiž. Nekako smo se vsi trije skozi steklo spogledali in nato neizogibno nasmejali.
Toliko sprememb, napredek, internet, prenova postaje, ampak ta naprava je pa še tukaj, še ostaja, ne?
»Toliko sprememb, napredek, internet, prenova postaje, ampak ta naprava je pa še tukaj, še ostaja, ne?« sem bolj retorično vprašal in s prstom pokazal na mehanizem, ki je že davno tega analogno našel brezkontaktno rešitev.
»Ja,« je skozi mikrofon, za katerega ne veš dobro, ali sploh dela ali pa pač dobro slišiš skozi steklo, rekla prodajalka. »Po moje imamo to samo še v Mariboru. Včasih, no, dolgo tega je bilo povsod, zdaj pa… Najbrž res samo še mi.«
Da ne veš, ali bi se počutil ponosno ali za cajtom.
»Pa da ne boste mislili,« je rade volje še poklepetala, ker je bil eden tistih praznikov, ko zgodaj popoldan še nihče ne zapušča mesta, v tem minulem »lockdown« tednu pa tako ali tako ne, »turisti so čisto paf, ko to vidijo. Sploh Kitajci! Oni to hodijo k nam gledat, skoraj vsak fotka!«
»Pa da ne boste mislili,« je rade volje še poklepetala, ker je bil eden tistih praznikov, ko zgodaj popoldan še nihče ne zapušča mesta, v tem minulem »lockdown« tednu pa tako ali tako ne, »turisti so čisto paf, ko to vidijo. Sploh Kitajci! Oni to hodijo k nam gledat, skoraj vsak fotka!«
Potem ni bilo več dileme. Ponosen si. In seveda fotkaš. Svojevrstno retro znamenitost.
Podhod do Melja!
Saj na novi železniški postaji ste že bili, ne? Ne? Se splača, sploh če že doooolgo niste bili tam. No, »novi« postaji… Prenovljeni. Lična je, popeglana, zbrušena. Najbolj nova reč je gotovo podhod, ki vodi do peronov, zdaj pa vas popelje vse tja do začetka Melja. Kdo bi si mislil, da je peš pod zemljo zdaj kar naenkrat toliko bližje. Če se mi bo v podvozu Ljubljanske vedno zdela pot daljša kot prej, četudi smo čakali na dvig zapornic, je zdaj podhod pod tiri skoraj ekspresni avtocestni tunel. Ena, dve, tri pa si tam.
Ni edina sprememba, ki jo opaziš že na arhitekturno laično oko. Tekoče stopnice, nekaj tako že davnega, so skoraj fensi, da se o dvigalih ne menimo. Morda še bolj luštni so peroni. Tudi zato, ker je, vsaj na oko, še več klopi. Pa ravno zdaj, ko je manj potnikov. Ampak dobro.
Prenova ni bila vseobsegajoča
Toda glede na napravico pri nakupu vozovnic je jasno, da prenova železniške postaje ni bila vseobsegajoča. Vsaj ne še. Avla, kjer se prodaja vozovnice, je bolj ali manj ostala enaka. Še vedno glomazna. Dobro, saj arhitekture postaje se navzven tako ali tako ni kaj prida spreminjalo, navznoter pa tudi ne avle in starega dela podhoda proti peronom.
Avla je torej res ostala takšna, kakršna je že najbrž tam od leta 1955, odkar imamo tako postajo ob tirih, po katerih je prvi vlak sicer pripeljal davnega 2. junija 1846. V avli se veliko ni spremenilo, če vas res dolgo ni bilo, potem veste, da je vmes noge dobil tudi bankomat.
Avla je torej res ostala takšna, kakršna je že najbrž tam od leta 1955, odkar imamo tako postajo ob tirih, po katerih je prvi vlak sicer pripeljal davnega 2. junija 1846. V avli se veliko ni spremenilo, če vas res dolgo ni bilo, potem veste, da je vmes noge dobil tudi bankomat. Lokali so še tam, tisti, ki zaradi omejitev smejo, še obratujejo, meniji bolj ali manj ponujajo železni repertoar. In enaka so, kot rečeno, ostala tudi okenca, kjer poteka prodaja vozovnic.
Pester glas
Železnice so v Sloveniji, ko gre za potniški promet, saj vemo na kakšnem glasu. Pestrem. Od posmeha, da bi lahko imeli spalnik od Murske Sobote do Kopra, do konkretno pripravljenih pobud, da bi se iz Maribora v Ljubljano moralo priti v 50 minutah.
Kdor se redno vozi z vlakom, torej v glavnem šolarji, praviloma ne jamrajo in ne tuhtajo, kaj bi bilo, če bi bilo. Ker nimajo izbire. Se pa glede na številne komentarje, ko gre za potovanje z vlakom po Sloveniji, marsikdo, ki je bil vozač, kasneje spominja tudi teh časov in pogosto čudi, da je v osnovi še vedno vse, kot je bilo.
Rdeči siemensi že dolgo niso več novi, ampak ostajajo novejši, dokler oko še ujame dobre stare gomulke in dizlaše. Pendolino se sicer nagne v ovinek, ampak osupne prej s ceno kot potovalnim časom. Dobro, saj zdaj prihajajo nove garniture vlakov, ki pa k nam, vsaj kolikor res redko opažam, še niso zavile. Vsaj ne redno.
Tisti dobri, stari spenjalniki
Pa saj… Na Taboru imamo povsem prenovljeno železniško postajo, ki jo je prinesla celovita izgradnja podvoza Ljubljanska. Nekako manj duše, patine, zgodb imajo te nove postaje, čeprav, bodimo iskreni, Maribor Tabor tudi prej ni bila ravno impozantna postaja. Pač. Prideš in greš. Prej je nudila nastavek za hitro mestno železnico.
Sicer pa… Saj je že dolgo vse drugače. Že dooolgo pri vsakem vlaku ne stoji prometnik, ki bi obrnil loparček in ob odhodu glasno zapiskal. Prihodnost je avtomatska, digitalna, na daljavo. Vedno bolj avtomatske bodo postaje, kar smo lahko spoznavali že v tujini na manjših postajah in se ob spraševanju »kaj tu sploh dela kdo« čudili, kako brezdušno avtomatizirane so.
Četudi imajo sprevodniki okoli vratu obešen pos terminal, da lahko plačamo s kartico, še vedno vozovnice pošklocajo s tistimi dobrimi, starimi spenjalniki, ki vozovnice sicer že dolgo več ne preluknjajo, vseeno pa odtisnejo analogni datum. Na karto, ki jo nato, sploh če do vlakov čutiš neko patino, še vedno shraniš.
Ampak zato pa je v tisti mini napravici na železniški postaji še nekaj tiste dobre stare duše. Dokler se bo napravica sukala, bo, naj bo še tak bistroumni nesmisel, še nekaj človeškega stika. Pa magari čez šajbo. Če od izgradnje večjega dela avtocestnega križa že dolgo več ne slišimo »se dobimo pri lokomotivi«, ostaja vsaj še to. Ni pa edino, kar še ostaja.
Četudi imajo sprevodniki okoli vratu obešen pos terminal, da lahko plačamo s kartico, še vedno vozovnice pošklocajo s tistimi dobrimi, starimi spenjalniki, ki vozovnice sicer že dolgo več ne preluknjajo, vseeno pa odtisnejo analogni datum. Na karto, ki jo nato, sploh če do vlakov čutiš neko patino, še vedno shraniš.
Odprite Ok(n)o mesta
Do kam je bila najdaljša vrsta? Do pošte!
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-do-kam-je-bila-najdaljsa-vrsta-do-poste
Kaj bo sledilo? Cesta XIV. divizije?
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-kaj-bo-sledilo-cesta-xiv-divizije
En bidermajer šopek!
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-en-bidermajer-sopek
V kateri zabojnik gredo sanke?
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-v-kateri-zabojnik-gredo-sanke
Lekcija MB retorike: Makni se
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-lekcija-mb-retorike-makni-se
Tesla je delal avte, testne solze sreče in hladilnik na Pobrežju
Demšar kot čevapčiči v februarju
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-demsar-kot-cevapcici-v-februarju
»Na redkvo! Da ne’oš reko, da sn svija«
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-na-redkvo-da-neos-reko-da-sn-svija
Kuj zamenjali ključavnico v par minutah
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-kuj-zamenjali-kljucavnico-v-par-minutah
Muzičarji-uličarji se ne dajo
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-muzicarji-ulicarji-se-ne-dajo
5000 paketov! Pa za zraven prosim
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-5000-paketov-pa-za-zraven-prosim
Trideset upajo čezenj le največji heroji
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-trideset-upajo-cezenj-le-najvecji-heroji
Marjana, ne morejo biti rjuhe tako blede, no!
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-marjana-ne-morejo-biti-rjuhe-tako-blede-no
»Iji pogledat, če majo sosedi vodo«
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-iji-pogledat-ce-majo-sosedi-vodo
»Ti mi samo duge daj«
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-ti-mi-samo-duge-daj
Čvrga Ljudskega vrta
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-cvrga-ljudskega-vrta
Pravi »ribači« nikoli ne ribajo z rokavicami
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-pravi-ribaci-nikoli-ne-ribajo-z-rokavicami
Strah te je? Te pa glej v sliko
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-strah-te-je-te-pa-glej-v-sliko
Za vsako rit raste »kolturna« izkušnja
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-za-vsako-rit-raste-kolturna-izkusnja
Tanja Ribič bi danes imela dva ključka
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-tanja-ribic-bi-danes-imela-dva-kljucka
147,5 kvadratov je res lahko luksuz
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-1475-kvadratov-je-lahko-res-luksuz
Vsi na klopce
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-vsi-na-klopce
V tretje pa te že narediš izpit za avto. Samo ne na Pobrežju.
»Daj, povej, ki je še kaj odprto, nooo!«
https://maribor24.si/lokalno/okno-mesta-daj-povej-ki-je-se-kaj-odprto-nooo
Poni (pa ne) za 600 evrov, cing-cing!
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-poni-pa-ne-za-600-evrov-cing-cing
S23 ni Nova vas. Pa kak’ ni? Ker ne.
https://maribor24.si/lokalno/maribor/s23-ni-nova-vas-pa-kak-ni-ker-ne
Šank ruleta! Ko poslanec državnega zbora nahrani kelnarjevega kužota
V Melju je vedno rdeča
https://maribor24.si/lokalno/maribor/v-melju-je-vedno-rdeca
