Kaj se zgodi s stanovanjem, avtomobilom, denarjem na računu, nakitom, fotografijami in celo oblačili človeka, ki umre, za njim pa ni nikogar, ki bi dedoval? Premoženje ne ostane preprosto pozabljeno za zaklenjenimi vrati. Če se izkaže, da dedičev res ni, lahko na koncu pripade državi. Samo na mariborskem okrajnem sodišču se je v zadnjih letih na tak način končalo več sto zapuščinskih postopkov. 

Za Maribor24.si smo pri Okrajnem sodišču v Mariboru, Ministrstvu za notranje zadeve in javno upravo ter Ministrstvu za finance preverili, kaj se v takšnem primeru dejansko zgodi, vse ode trenutka smrti do tega, kam na koncu romajo stanovanje, avtomobil, denar, nakit in predmeti, ki jih je pokojnik uporabljal vse življenje.

Najprej je treba ugotoviti, ali dedičev res ni

Zapuščinski postopek se začne po uradni dolžnosti po prejemu smrtovnice, zato ni potrebno, da ga kdo posebej zahteva. Če ni znano, ali pokojnik sploh ima dediče, sodišče objavi oklic in pozove vse, ki menijo, da imajo pravico do dediščine, naj se javijo. 

Časa imajo šest mesecev. Če se v tem obdobju ne javi nihče, se lahko zapuščina razglasi za lastnino Republike Slovenije. Postopek je nekoliko drugačen, če obstajajo upniki. Ko sodišče ugotovi, da gre za zapuščino brez dedičev, namreč objavi tudi oklic neznanim upnikom, znane upnike in državo pa obvesti o možnosti, da zahtevajo prenos zapuščine v stečajno maso zapuščine brez dedičev.

Če tega ne zahteva noben upnik, premoženje pripade Republiki Sloveniji. Če je zahteva podana in so izpolnjeni pogoji, pa se zapuščina prenese v stečajno maso zapuščine brez dedičev. Pomembna je tudi posebnost, na katero opozarjajo na Ministrstvu za finance: država po Zakonu o dedovanju ne odgovarja za zapustnikove dolgove.

Kaj se medtem dogaja s stanovanjem?

Hiša ali stanovanje pokojnika je do zaključka postopka del zapuščine. Vanj torej ne sme kar kdorkoli. Po pojasnilih sodišča lahko v nepremičnino med drugim vstopajo osebe, ki so v njej ob smrti pokojnika zakonito živele, zakoniti oziroma oporočni dediči zaradi varovanja, vzdrževanja ali popisa premoženja, izvršitelj oporoke oziroma skrbnik zapuščine ter sodišče in druge uradne osebe, kadar je to potrebno zaradi postopka.

Če so dediči neznani, njihovega prebivališča ni mogoče ugotoviti ali je to potrebno iz drugih razlogov, lahko sodišče postavi začasnega skrbnika zapuščine. V določenih primerih se opravi tudi popis in cenitev pokojnikovega premoženja. To lahko sodišče odredi denimo na zahtevo skrbnika, dedičev, volilojemnikov ali upnika oziroma iz drugih upravičenih razlogov. Popis opravi izvršitelj. 

Denar z računa gre v državni proračun

Ko je sklep o izročitvi zapuščine pravnomočen, se začne dejanski prenos premoženja. Pri denarju je postopek precej jasen. Ministrstvo za finance upravlja finančno premoženje, ki ga država pridobi v takšnih postopkih. Sem sodijo denarna sredstva na bančnih računih pokojnikov, neizplačani pokojninski prejemki in sredstva iz zapuščinskih stečajev. stpre 

Ko ministrstvo prejme potrdilo o pravnomočnosti sklepa, pošlje zahteve za prenos denarja bankam, Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pokojninskim družbam, zavarovalnicam oziroma v posameznih primerih drugim pristojnim institucijam.

Denar se nato steče v državni proračun. In ne gre v kakšen poseben sklad, povezan z zapuščinami. Na Ministrstvu za finance pojasnjujejo, da se ta sredstva knjižijo med druge prihodke državnega proračuna in so namenjena splošni proračunski porabi. Če pokojnik zapusti delnice oziroma druge vrednostne papirje, se opravijo ustrezni prenosi, z njimi pa nato v imenu države upravlja Slovenski državni holding.

Država je v enem primeru prejela več kot pol milijona evrov

Pri tem ne govorimo vedno o nekaj deset ali nekaj sto evrih, ki so ostali na bančnem računu. Ministrstvo za finance nam je sporočilo, da skupna vrednost finančnega premoženja, ki ga je država iz zapuščin brez dedičev pridobila od leta 2022 do danes, znaša nekaj manj kot 2,1 milijona evrov.

Še bolj izstopa posamezen primer. Najvišji znesek, ki ga je država v tem obdobju prejela iz naslova dedovanja, je znašal kar 546.426,77 evra. Država ga je prejela leta 2025. To pomeni, da lahko za človekom brez dedičev ostane tudi premoženje, vredno več sto tisoč evrov, ki na koncu postane del državnega premoženja oziroma proračuna.

Kaj pa hiša ali stanovanje, ko postane državno?

Tudi tukaj ni enega samega odgovora. Po pojasnilih MNZJU postane ministrstvo med drugim upravljavec nepremičnin, ki iz zapuščin brez dedičev preidejo v last države in so po namenski rabi stavbno zemljišče, stavba ali del stavbe. Za druge vrste premoženja so lahko pristojni drugi državni upravljavci, denimo Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, Slovenski državni gozdovi ter različna ministrstva. Kaj se nato zgodi s konkretnim stanovanjem ali hišo, je odvisno od vrste in stanja nepremičnine, njene lokacije, morebitnega solastništva in obremenitev.

Država lahko nepremičnino uporabi za opravljanje svojih nalog, jo preda drugemu državnemu upravljavcu, ki jo potrebuje, lahko pa z njo tudi drugače razpolaga – denimo jo proda, odda v najem ali pod določenimi pogoji brezplačno prenese.

Avtomobil? Pogosto je star, v slabem stanju ali ga sploh ne najdejo

Posebna zgodba so avtomobili. Na MNZJU pravijo, da so vozila, ki jih država pridobi iz zapuščin brez dedičev, le izjemoma premoženje večje vrednosti. Pogosto gre namreč za stare avtomobile v slabem stanju.

Še bolj zanimivo: v nekaterih primerih so avtomobili po njihovih navedbah celo neobstoječi ali na neznani lokaciji. To pomeni, da je vozilo lahko del zapuščine na papirju, dejansko pa ga ni več oziroma ni znano, kje se nahaja.

Če država vozilo dejansko prevzame, ga lahko do prodaje ali uničenja hrani pri pogodbenem izvajalcu. Stroške upravljanja takšnega premoženja krije državni organ, ki je zanj pristojen.

Nakit, gotovina in umetnine lahko končajo v posebni hrambi

Drugače se ravna s stvarmi, ki imajo očitno večjo vrednost. Če so dediči neznani ali odsotni oziroma okoliščine zahtevajo posebno previdnost, lahko sodišče gotovino, vrednostne papirje, dragocenosti, hranilne knjižice in pomembne listine izroči v hrambo zanesljivi osebi ali odredi hrambo pri izvršitelju.

Zlatnina, nakit, umetniška dela in podobno premoženje preidejo v last države, če so v zapuščinskem postopku s sklepom izrecno popisani in določeni. Do pravnomočnosti jih lahko hrani sodišče, nato pa jih preda pristojnemu upravljavcu oziroma mu sporoči, kje se nahajajo.

In potem ostanejo fotografije, oblačila, knjige, kavč …

Morda najbolj človeški del zgodbe pa nima veliko skupnega z milijonskimi zneski. Za pokojnikom ostanejo stvari, ki na trgu skoraj nič ne pomenijo, njemu pa so predstavljale vsakdanje življenje: oblačila, knjige, pohištvo, televizor, posoda, spominki in drugi osebni predmeti. V času zapuščinskega postopka so tudi ti predmeti del zapuščine. MNZJU ob tem pojasnjuje, da običajni osebni in gospodinjski predmeti praviloma sploh niso predmet sklepov o zapuščini.

Če jih država s sklepom vendarle prejme, jih pregleda in preveri, ali so uporabni, potrebni za opravljanje nalog države oziroma ali je z njimi mogoče gospodarno razpolagati. Če niso, je njihov konec precej preprost: komisijsko jih uničijo. Tako lahko predmeti, ki so desetletja sestavljali življenje posameznika, po njegovi smrti in neuspešnem iskanju dedičev na koncu izgubijo tudi svojo praktično vrednost.

Tudi orožje lahko podeduje država

Med zapuščino se lahko znajdejo tudi precej manj običajne stvari. Če za pokojnikom brez dedičev ostane orožje in to preide v last Republike Slovenije, ga upravna enota preda MNZJU. Tam o njegovi nadaljnji usodi odloča posebna komisija. Orožje lahko med drugim uničijo ali podarijo muzeju.

Samo na mariborskem sodišču več sto takšnih primerov

Da zapuščine brez dedičev niso zgolj pravna zanimivost, kažejo podatki Okrajnega sodišča v Mariboru. Leta 2022 se je z izdajo sklepa o izročitvi zapuščine brez dedičev Republiki Sloveniji zaključilo 119 zadev. Leta 2023 jih je bilo 96, leta 2024 71, leta 2025 60, do 4. septembra letos pa še 47. Skupaj je to od začetka leta 2022 do 4. septembra 2026 kar 393 primerov samo na Okrajnem sodišču v Mariboru. Sodišče podatka o skupni vrednosti teh zapuščin nima, saj takšne evidence ne vodi.

S prodajo več kot dva milijona evrov

MNZJU pa nam je posredoval še en podatek, ki pokaže drugo plat teh zapuščin. Med letoma 2022 in 2025 so prihodki od prodaje stvarnega premoženja, pridobljenega iz zapuščin brez dedičev, znašali 2.014.186 evrov. Stroški, povezani s tem premoženjem, so v istem obdobju znašali 441.631 evrov. Pri tem je treba poudariti, da to ni celoten znesek za vse zapuščine brez dedičev v Sloveniji. MNZJU je namreč samo eden od več državnih upravljavcev takšnega premoženja.

Če od prihodkov od prodaje odštejemo navedene stroške, razlika znaša približno 1,57 milijona evrov, vendar tega ni mogoče enačiti s celotnim ''zaslužkom države'' z zapuščinami brez dedičev, saj podatki zajemajo le premoženje v upravljanju MNZJU in le navedene prihodke ter stroške.

Na koncu tako za človekom, ki nima dedičev, nič ne ostane preprosto ''nikogaršnje''. Denar lahko konča v državnem proračunu, stanovanje v prodaji ali uporabi države, avtomobil pri pogodbenem izvajalcu in nato v prodaji ali uničenju, dragocenosti v hrambi, delnice v upravljanju države. Za knjige, oblačila, pohištvo in druge vsakdanje predmete pa je lahko končna postaja tudi komisijsko uničenje.

Preden se to zgodi, mora država oziroma sodišče najprej dati možnost tistemu, ki bi vendarle lahko imel pravico do dediščine. Šele če se v zakonsko določenem roku ne pojavi nihče, se začne zadnje poglavje zgodbe o premoženju, ki je nekoč pripadalo nekomu.