Javna razprava ob odstranitvi odraslih dreves na Trubarjevi ulici v Mariboru je v ospredje postavila drevesno vrsto, ki se je skozi stoletja uveljavila kot priljubljeno parkovno in drevoredno drevo. Divji kostanj je danes neločljivo povezan tudi s podobo Maribora, saj ga najdemo v Mestnem parku, Kamniškem drevoredu, na Trgu generala Maistra in Strossmayerjevi ulici.

O tej priljubljeni drevesni vrsti smo se pogovarjali s predsednikom Hortikulturnega društva Maribor Borutom Ambrožičem, ki kot licenciran turistični vodnik v ospredje postavlja tudi zeleni turizem.

Divji kostanj ni slovensko avtohtono drevo

Čeprav so številne drevesne vrste med 15. in 19. stoletjem v Evropo prispele po kolonialnih in trgovskih poteh, je zgodba divjega kostanja nekoliko drugačna.

»Divji kostanj je evropsko drevo. Zmotno je prepričanje, da je divji kostanj naše, slovensko avtohtono drevo. Samoniklo raste le na Balkanskem polotoku,« pojasnjuje Ambrožič. 

Zaradi svojih hortikulturnih značilnosti se je nato razširil po vsem svetu. Med njegove najbolj prepoznavne lastnosti sodijo pokončno deblo, značilna socvetja, dlanasto deljeni listi in seveda plodovi. Zanimiva je tudi pot, po kateri je divji kostanj prišel v srednjo Evropo. Iz Turčije ga je kot darilo turškega sultana prinesel zdravnik in botanik Carolus Clusius (1526–1609), dobljena semena pa je posadil na Dunaju.

[[image_1_article_92384]]

V Sloveniji samoniklih 71 drevesnih vrst

Po podatkih družbe Slovenski državni gozdovi v Sloveniji raste najmanj 186 različnih drevesnih vrst, med njimi je 71 samoniklih – 61 listavcev in deset iglavcev. Samoniklo oziroma avtohtono ali domorodno drevo je tisto, ki na določenem območju raste naravno in se je razvilo brez človekovega vnosa. Druge vrste so bile v Slovenijo prinesene od drugod.

[[image_3_article_92384]]

Najbolj razširjena drevesna vrsta v Sloveniji je navadna bukev (Fagus sylvatica), ki predstavlja okoli 34 odstotkov lesne zaloge slovenskih gozdov. Sledi ji smreka z okoli 30 odstotki, pri čemer se je njeno množično sajenje pri nas začelo v 18. in 19. stoletju. Med domačimi listavci najdemo tudi številne vrste javorjev in hrastov.

Zakaj mu pravimo »konjski kostanj«?

Rod divjega kostanja (Aesculus) obsega več vrst in križancev, pri nas pa je daleč najbolj poznan navadni divji kostanj (Aesculus hippocastanum). Prav njegovo latinsko ime skriva zanimivo zgodbo. Hippocastanum namreč pomeni »konjski kostanj«. Podoben izvor ima nemško poimenovanje Rosskastanie, saj je Ross starejše nemško poimenovanje za konja.

»V Turčiji so plodove divjega kostanja uporabljali kot ljudsko zdravilo za sopajoče konje,« pojasnjuje Ambrožič. Čaji iz listov so se tradicionalno uporabljali tudi za blaženje kašlja. Latinsko ime Aesculus hippocastanum je uveljavil švedski botanik in zdravnik Carl Linné (1707–1778).

Divji kostanj je močno zaznamoval Maribor

Navadni divji kostanj je bil pomemben že pri prvih zasaditvah mariborskega Mestnega parka med letoma 1869 in 1872. Dvoredni drevored divjih kostanjev, ki poteka vzporedno z Akvarijem-terarijem Maribor, velja za eno najstarejših zasaditev parka. Med letoma 1886 in 1905 je takratnemu olepševalnemu društvu s to drevesno vrsto uspelo oblikovati dolgo drevoredno povezavo od Mestnega parka proti Partizanski ulici. Večini Mariborčanov je dobro poznan tudi Kamniški drevored z okoli 70 drevesi divjega kostanja, ki se razteza od nekdanje mestne mitnice do roba mariborskega hipodroma.

Nekoliko bolj spregledana je krajša linija divjih kostanjev ob robu Trga generala Maistra, ki poteka vzporedno z občinsko stavbo po Krekovi ulici. Dvoredni drevored divjega kostanja najdemo tudi v zgornjem delu Strossmayerjeve ulice, vzporedno s Trubarjevo ulico.

»Lokacij divjih kostanjev v Mariboru in drugih slovenskih mestih je še veliko, kar potrjuje njihovo uveljavitev v krajinskih in arborističnih strategijah lokalnih skupnosti,« poudarja Ambrožič.

V dobrih pogojih lahko dočaka okoli 250 let

Navadni divji kostanj lahko v optimalnih razmerah doseže starost okoli 250 let. V primerjavi z nekaterimi resnično dolgoživimi drevesnimi vrstami pa je to še vedno razmeroma malo. Med evropskimi rekorderji glede dolgoživosti je denimo navadna tisa (Taxus baccata), pri kateri so znani izjemno stari primerki. Zelo visoko starost lahko dosežejo tudi orjaške sekvoje (Sequoiadendron giganteum).

Na drugi strani poznamo kratkožive drevesne vrste, za katere sta značilni hitrejša rast in krajša življenjska doba. Mednje sodijo denimo navadna breza, iva in trepetlika. Divji kostanj najbolje uspeva na globokih, rodovitnih in odcednih tleh. Je sonceljubna drevesna vrsta, zato mu najbolj ustrezajo sončne ali polsenčne lege.

Zraste lahko do 30 metrov

Navadni divji kostanj lahko zraste do približno 30 metrov visoko. Ima pokončno, ravno deblo, njegova sivo-rjava skorja pa s starostjo postaja vse bolj razbrazdana. Tvori veliko in močno razvejano krošnjo. Ima tudi globok in široko razvejan koreninski sistem, zaradi česar potrebuje dovolj rastnega prostora. Bela socvetja se pojavijo maja in junija, značilne zelene ježice pa so v krošnji vidne že proti koncu poletja. Ko dozorijo, porjavijo, se razpočijo in plodovi padejo na tla.

[[image_2_article_92384]]

Rjavi listi še ne pomenijo, da drevo odmira

Tudi divji kostanj ni imun na bolezni in škodljivce. Med boleznimi izstopa kostanjev bakterijski skorjemor, bakterijska bolezen, ki povzroča odmiranje skorje in lahko posledično privede do propada celotnega drevesa. Med značilnimi simptomi so izcedki na skorji. Pri močno okuženem drevesu je lahko potrebna odstranitev, saj učinkovitega zdravila za bolezen ni.

Med škodljivci je najbolj poznana kostanjeva listna zavrtalka oziroma minarica (Cameraria ohridella). Njene majhne gosenice povzročajo značilno rjavenje in prezgodnje odpadanje listov že v poletnih mesecih. Drevo zaradi tega oslabi, vendar sama prisotnost škodljivca praviloma ne pomeni njegovega odmrtja. Divjemu kostanju lahko škodujejo tudi žled, neurja in drugi vremenski ekstremi. Urbanega okolja je sicer vajen, težave pa mu lahko povzroča tudi pretirano soljenje cest in poti.

Mariborski šolarji so s kostanji zbirali denar za izlete

Na divje kostanje ima Ambrožič tudi prav poseben spomin iz otroštva. Obiskoval je Osnovno šolo Bojana Ilicha, ki leži neposredno ob Mestnem parku, v 80. letih pa so učenci sodelovali v akcijah zbiranja plodov divjega kostanja.

»V 80. letih so plodove kostanjev odkupovali v podjetju Zlatorog kot naravno sestavino za kozmetične izdelke. Spomnim se, da smo jih nabirali po celem Mestnem parku, Tomšičevem drevoredu in Kamniškem drevoredu,« pripoveduje. Z nabiranjem so zbirali sredstva za šolske izlete, hkrati pa spoznavali mariborska drevesa. »Skratka, poučno, zabavno in koristno.«

Iz kostanjev si lahko pripravimo celo domače milo

Plodovi divjega kostanja vsebujejo saponine, zaradi katerih jih je mogoče uporabiti tudi za pripravo domačega čistilnega pripravka. Po Ambrožičevem receptu potrebujemo približno deset plodov. Kostanje najprej operemo in olupimo, nato pa jih narežemo ali naribamo na manjše koščke. Damo jih v posodo, dolijemo vodo in kuhamo približno 20 do 30 minut. Vsebino nato precedimo skozi gazo ali gosto cedilo. Nastali penasti tekočini lahko dodamo tudi nekaj eteričnega olja. Pripravek shranimo v steklenici v hladilniku, kjer je obstojen približno teden dni.