Ko je maja 1988 skupina mariborskih plesalcev prvič nastopila pod imenom Rolly, ni bilo velike dvorane, profesionalnega plesišča ali infrastrukture, ki jo danes povezujemo s plesnimi šolami. Na tla so jim položili deske, kakršne so uporabljali pri betoniranju, da jim vsaj ni bilo treba plesati neposredno na betonu oziroma tlakovcih.

Skoraj štiri desetletja pozneje Rolly še vedno deluje, plesna podoba Maribora pa je povsem drugačna. Akrobatskemu rock'n'rollu so se pridružili hip hop, salsa, bachata, argentinski tango, line dance in celo K-pop. Spremenil se ni le ples, spremenilo se je tudi mesto.

Z ustanoviteljem plesne šole Brankom Padjanom smo se zato vrnili v čas, ko je bilo treba prostor za prve treninge najprej dva tedna čistiti, se dotaknili časa osamosvajanja Slovenije in prvih velikih tekmovalnih uspehov ter preverili, ali Mariborčani danes sploh še radi plešejo.

Če bi Branka Padjana iz leta 1988 danes postavili pred plesno šolo, ki je nastala iz njegovih prvih mariborskih plesnih korakov, pravi, da bi imel zanjo eno samo besedo: »Čudež.« Takrat namreč ni razmišljal o tem, ali bo Rolly obstajal deset, dvajset ali skoraj štirideset let. Pravzaprav na začetku sploh ni razmišljal o ustanovitvi plesne šole. V Maribor ga je pripeljala precej bolj preprosta stvar – akrobatski rock'n'roll.

Ples je bil ena njegovih strasti že v osnovnošolskih letih, z akrobatskim rock'n'rollom pa se je bolje spoznal med šolanjem v Ljubljani. Ko se je po obdobju službe in vojske vrnil k plesu, je bil ta v Mariboru že precej priljubljen, vendar je bilo znanje v primerjavi z današnjim časom težje dostopno. Ni bilo spletnih posnetkov, družbenih omrežij in koreografij, ki bi jih lahko v nekaj sekundah poiskal na telefonu. Padjan se spominja časov, ko so Mariborčani poleg nekaj programov slovenske televizije lovili še avstrijski televizijski signal, če so le znali pravilno obrniti anteno. Tudi tam so videli akrobatski rock'n'roll in poskušali ponavljati, kar so opazovali na zaslonu.

"Tu je postal akrobatski rock'n'roll zelo popularen, ljudje pa razen tistega osnovnega znanja, ki so ga videli na televiziji, kako se naredijo neke akrobatske figure in tako dalje, tega znanja niso imeli. Potem so mene priporočili ljubljanski prijatelji in to je bila moja pot v Maribor," se začetkov spominja Padjan.

Sprva naj bi šlo predvsem za strokovno pomoč skupini, ki se je želela ukvarjati z rock'n'rollom. Prišel je, da bi plesalcem pomagal, počakal, da se fantje vrnejo iz vojske, nato pa bi lahko nadaljevali sami. A stvari so šle svojo pot. Ko je ena generacija fantov odšla na služenje vojaškega roka in je grozilo, da bo vse skupaj zamrlo, se je Padjan z eno izmed plesalk dogovoril, da začne ponovno plesati tudi sam. V nekem trenutku sta bila po njegovem spominu v Mariboru le dva resneje aktivna plesna para – njegov v akrobatskem rock'n'rollu in še en par v standardnih in latinskoameriških plesih.

"Tisti trenutek vsekakor ni bil spodbuden in ni kazal neke prihodnosti. Jaz sem prišel sem zato, ker so tukaj potrebovali strokovno pomoč. Takrat sem jim jo nudil in počakal, da so se fantje vrnili iz vojske, potem pa so oni spet nadaljevali. Nikoli ni bilo zamišljeno tako, da bo iz tega nastala plesna šola, ki bo trajala toliko časa."

Najprej so morali dva tedna čistiti, da so sploh lahko zaplesali

Prvi treningi so se začeli jeseni 1987, v obdobju, ki se ga Padjan spominja tudi kot časa velikih družbenih sprememb. Prostor so dobili v zaprtem Klubu mladih v Rožni ulici, na območju, kjer je danes rektorat Univerze v Mariboru. Toda ko so prvič stopili vanj, jih ni pričakala plesna dvorana. Prostor je bil po njegovih besedah tako umazan, da so ga morali približno dva tedna čistiti, preden so v njem sploh lahko začeli trenirati.

Maja 1988 je sledil prvi nastop in takrat se je prvič pojavilo tudi ime Rolly. Iz časa, ko skoraj nihče ni imel telefona s kamero v žepu in ko se vsak nastop ni avtomatično znašel na spletu, se je prav posnetek njihovega prvega nastopa ohranil. Še bolj kot posnetek pa Padjanov opis dogodka pokaže, kako daleč od današnjih razmer so bili začetki.

"Takrat ni bilo nekih posebnih odrov in so nam na tla nastavili deske, ki se uporabljajo pri betoniranju. Mojstri so jih postavili in tako smo imeli plesišče, na katerem smo lahko plesali, da nismo ravno plesali na betonu ali na kockah. Ljudi pa je bilo zelo veliko. To je ravno tisto, kar danes pogrešam v Mariboru – tisto obdobje, ko je bilo v mestu izredno veliko ljudi."

Ko govori o začetkih Rollyja, se zato pogovor hitro spremeni tudi v zgodbo o Mariboru osemdesetih let. Padjan se mesta spominja kot precej bolj polnega, predvsem v središču. Ko so ljudje okoli druge ure popoldne množično odhajali iz služb, naj bi bila takratna avtobusna postaja ob železniški tako polna, da so imeli avtobusi težave že pri vožnji iz nje. Nakupovalnih središč, kakršna poznamo danes, še ni bilo, zato je bilo po njegovem veliko več vsakdanjega življenja skoncentriranega v centru mesta.

Spremenilo pa se ni le mesto, temveč tudi način, kako ljudje plešejo. Padjan ne misli, da danes plešemo manj. Nasprotno, po njegovem plešemo več, le da je ples postal nekoliko manj viden. Nekoč so bile zelo priljubljene terase, na katerih so igrali bendi, ljudje pa so množično plesali. Podobno je bilo na morju. Danes se je velik del tega dogajanja preselil v plesne šole, klube in na specializirana plesišča.

"V obdobju, ko smo mi plesali, so bile zelo popularne terase, predvsem na morju, kjer je običajno igral kakšen bend in potem so ljudje tam množično plesali. Danes se vse to bolj dogaja znotraj plesnih šol ali na kakšnih specializiranih plesiščih. To pa tudi zato, ker plesalci najraje pijemo vodo in iz tega ekonomskega razloga verjetno nismo tako zanimivi za gostince," v smehu pove.

»Nikoli ni šlo kot po maslu«

Skoraj štirideset let delovanja bi lahko ustvarilo vtis zgodbe, ki se je od nekaj plesalcev počasi in brez večjih pretresov razvijala v plesno šolo. Padjan takšno predstavo hitro zavrne. »Nikoli ni šlo po maslu,« pravi. Težave so se skozi desetletja spreminjale, ena najvztrajnejših pa je bila povsem praktična, kje sploh trenirati.

Ko je Klub mladih ponovno zaživel in so se v njem začele odvijati glasbene ter druge dejavnosti, so plesalci ostali brez prostora. Ena naslednjih postaj je bila dvorana v mariborskem Unionu, kjer pogoji prav tako niso bili ravno idealni. Padjan se še danes spominja, da edino stranišče, ki so ga imeli na voljo, ni delovalo, zato je bilo treba takšne stvari urediti pred treningom ali počakati do njegovega konca.

V Unionu so se srečevale tudi različne zgodbe mariborske kulturne in družabne scene. V prostorih je delovala modno-oblikovalska skupina, plesalci pa so si dvorano izmenjevali z drugimi uporabniki. Nad njimi je bila Bela dvorana, kjer so potekali redni plesi. Rolly se je medtem selil, iskal prostore in postopoma rasel. Tisto, kar se je začelo kot pomoč nekaj navdušencem nad akrobatskim rock'n'rollom, je postajalo vse resnejše, dokler se ni Padjan v nekem trenutku odločil, da bo ples postal njegov poklic.

Tudi ustanoviti društvo v času Jugoslavije po njegovih besedah ni bilo tako preprosto kot danes. Statut in delovanje sta morala skozi postopke takratnega sistema, pri čemer se še danes spominja obiskov in popravljanja dokumentov, preden so dobili potrebno soglasje. Tudi to je del zgodbe, ki danes zveni precej oddaljeno od tega, da lahko skupina ljudi razmeroma preprosto ustanovi društvo in začne delovati.

Mariborčani, za katere Ljubljana ni vedela

Iz prve generacije plesalcev je nastalo približno pet parov, med njimi pa sta bila dva, pri katerih je Padjan prepoznal tekmovalne ambicije. Takrat je bilo pomembno plesno središče Ljubljana, Maribor pa je bil v tem pogledu nekoliko na obrobju. Približno leto ali dve sta potrebovala, da sta prišla do ravni, ko so se odločili za prvo tekmovanje. Rezultat je bil nepričakovan.

"Na veliko presenečenje vseh Ljubljančanov sta oba plesna para dosegla vrhunski rezultat in bila na svojem prvem tekmovanju oba prva, vsak v svoji kategoriji. To je bilo totalno presenečenje, ker se Ljubljančanom niti približno ni sanjalo, da lahko še kje drugje plešejo rock'n'roll kot v Ljubljani," pripoveduje Padjan.

Eden izmed parov je nato nadaljeval pot proti državnim in mednarodnim tekmovanjem. Na evropskem prvenstvu po njegovih besedah še niso blesteli, so se pa tam naučili, kaj jim manjka. Ko je sledilo svetovno prvenstvo, je bila zgodba drugačna. Par se je boril za sam vrh, nato pa je majhen zdrs med koreografijo po Padjanovem spominu odločil, da sta namesto prvega osvojila drugo mesto.

Tekmovanje je bilo leta 1991, zato Padjanu v spominu ni ostalo samo zaradi rezultata. Slovenija je bila v procesu osamosvajanja, organizatorji pa naj bi želeli, da nastopijo pod imenom Jugoslavija. Slovenska skupina se je temu uprla.

"Bilo nas je kar za en velik avtobus in imeli smo izredno dolgo zastavo Slovenije. Ko so nam dovolili, smo, čeprav Slovenija še ni bila priznana, uradno plesali pod imenom Slovenija. To je bila prav posebna dogodivščina," pripoveduje.

Od akrobatskega rock'n'rolla do bachate in K-popa

Če je bil ob začetkih sinonim za Rolly predvsem akrobatski rock'n'roll, je skoraj štiri desetletja pozneje plesni svet bistveno bolj razdrobljen. Spremenile so se zvrsti, načini učenja, glasba in predvsem dostopnost plesnega znanja. Padjan pravi, da tega, kar so plesalci počeli v osemdesetih, skoraj ni mogoče primerjati z današnjim tehničnim nivojem. Plesna tehnologija in znanje sta po njegovih besedah napredovala izjemno daleč.

Med odraslimi je trenutno zelo priljubljena bachata, kar Padjan pripisuje tudi njeni dostopnosti. Osnov se je mogoče naučiti razmeroma hitro in človek lahko kmalu odide na plesišče ter dejansko zapleše. Na drugi strani se med mlajšimi pojavljajo zvrsti, ki jih ob ustanovitvi Rollyja seveda še ni bilo mogoče predvideti.

Ena izmed njih je K-pop.

"Ta trenutek je v Mariboru najbolj popularna bachata. To je ples, ki je zelo enostaven in ne potrebuješ veliko znanja, da lahko začneš plesati in greš nekam na ples. Zelo vzhajajoča zvezda pa je K-pop. Nekateri plesni kolegi okoli tega malo vihajo nos, ampak jaz pravim: ples je ples. Tudi K-pop ima svoj čar in očitno postaja na plesnem področju vedno pomembnejši."

Poleg tega ostajajo hip hop, salsa, argentinski tango, standardni in latinskoameriški plesi ter vrsta drugih zvrsti. V zadnjem obdobju Padjan posebej omenja tudi line dance, ki ga ljudje pogosto enačijo s country plesom, čeprav ne gre za isto stvar. Njegova prednost je podobna kot pri nekaterih drugih trenutno priljubljenih oblikah plesa: človek ne potrebuje partnerja in lahko z razmeroma omejenim številom naučenih korakov že sodeluje s skupino.

Zanimivo pa je, da se pri najmlajših po njegovih opažanjih v skoraj štirih desetletjih ni spremenilo toliko, kot bi pričakovali. Otroci imajo danes na voljo neprimerno več vsebin in dejavnosti, vendar jih glasba še vedno pripravi do spontanega gibanja.

"Glasba in miganje oziroma plesanje ob glasbi jih še vedno potegne. Obstaja neko obdobje zelo zgodaj v razvoju, pri dveh, treh ali štirih letih, ko otroci še niso tako obremenjeni z zunanjimi vplivi in začnejo kar sami od sebe plesati. Starši so potem seveda navdušeni. Zakaj je tako, ne vem in tudi ne poznam študije, ki bi to raziskovala, ampak zanimivo je, da ta vzgib obstaja."

Plesu se v življenju težko povsem izognemo

Padjan pravi, da se večina ljudi na našem območju s plesom skoraj zagotovo sreča vsaj trikrat. Najprej pride valeta, nato maturantski ples, pozneje pa pogosto še poroka. Tudi nekdo, ki nikoli ne razvije posebnega zanimanja za ples, se tako prej ali slej znajde v položaju, ko se mora naučiti vsaj nekaj korakov.

"Težko se izognemo plesu in to je del naše splošne kulture. Potem pa so seveda ljubitelji, ki temu namenjajo več časa. Nekateri so pri nas v dvorani tudi štirikrat ali petkrat na teden. Vse je odvisno od tega notranjega vzgiba."

Med bolj nenavadnimi skupinami, ki so se razvile skozi leta, so tudi plesni tečaji za samske. Ideja se je ohranila, zanimanje pa je po Padjanovih besedah precejšnje. Pri plesu v paru je navsezadnje stik z drugim človekom neizogiben, zato ni presenetljivo, da se pri nekaterih zgodba s tečajem ne konča.

"Veliko jih pride plesat samskih, veliko pa jih potem po plesnih tečajih ni več samskih," se nasmehne.

Čeprav se Rolly udeležuje tekmovanj in je skozi desetletja dosegal tudi tekmovalne rezultate, Padjan poudarja, da tekmovanje ni osnovni namen plesa. Nekateri si želijo svoje znanje primerjati z drugimi, toda sam svojim plesalcem skuša dopovedati, da njihov največji nasprotnik ni par ob njih.

"Na tekmovanje ne gremo zato, da premagamo nekoga v svoji kategoriji. Največji izziv je v plesu premagati samega sebe. Ko premaguješ samega sebe, napreduješ in potem ti za rezultat niso krivi sodnik, spolzka tla ali karkoli drugega. Glavni cilj pa je še vedno, da se imamo fajn."

Med večjimi novejšimi tekmovalnimi dosežki izpostavlja leto 2022, ko je več kot stočlanska ekipa na tekmovanju v Zagrebu zmagala na svetovnem pokalu v kategoriji velikih produkcij modernih tekmovalnih plesov. Za takšne rezultate po njegovem niso dovolj talentirani posamezniki, temveč se morajo hkrati srečati ambiciozen trener, plesalci, ki so pripravljeni delati, in primerne okoliščine.

Kaj je sploh najtežje plesati?

Padjan je poleg trenerja tudi plesni sodnik, zato smo ga vprašali še nekaj, o čemer se verjetno ne bi strinjali vsi plesalci: kateri ples je najtežji? Sam nima velike dileme. Zanj je to slow fox, počasna različica foxtrota.

"Pri slow foxu je v standardnih plesih prav poseben korak, ki se imenuje feather step. Ko to enkrat obvladaš, si zmagal. Na družabnih plesnih tečajih se sicer uči nek približek temu, da lahko ljudje rečejo, da znajo slow fox. Ampak če ga hočeš zares znati, se moraš zelo, zelo, zelo potruditi. Ima posebno plavajoče, počasno gibanje, ki je zelo zahtevno in hkrati čudovito."

Ples je umetnost, vendar to ne pomeni, da ga ni mogoče ocenjevati, dodaja. Pri tekmovalnem plesu obstajajo parametri, med katerimi so tehnika, zunanji vtis in predvsem sposobnost plesanja v glasbi. Izkušeno sodniško oko po njegovih besedah precej hitro opazi, kdo obvlada svoje telo in glasbo ter kdo »žaga mimo glasbe«.

Obenem opaža, da je slovenski tekmovalni ples v nekaterih disciplinah skozi leta dosegal izjemno raven, a smo Slovenci do lastnih plesalcev lahko tudi zelo kritični. Dogaja se, pravi, da domači plesalec pravo priznanje dobi šele, ko doseže rezultat v tujini. Zato ni malo slovenskih plesalcev, ki svojo profesionalno pot nadaljujejo drugod in nekateri nato tekmujejo tudi za druge države.

Po skoraj štirih desetletjih se pojavlja novo vprašanje

Ko se pogovor po skoraj štiridesetih letih spominov vrne v sedanjost, Rolly ni več skupina nekaj mladih, ki poskuša najti prostor za trening akrobatskega rock'n'rolla. Vmes so se zamenjale države, valute, plesne zvrsti, generacije plesalcev in način, kako ljudje sploh prihajajo do glasbe in plesnega znanja. Nekdanji mladi plesalec, ki je v Maribor prišel začasno pomagati skupini navdušencev, pa danes razmišlja o povsem drugačnem vprašanju – kdo bo nekoč nadaljeval zgodbo.

Ko ga vprašamo, kaj bi Branko Padjan iz leta 1988 rekel, če bi lahko videl, kaj je nastalo iz prvih treningov, odgovori samo: »Čudež.« Obstati skoraj štirideset let na področju, ki ga opisuje kot zahtevno in neizprosno, se mu zdi eden večjih uspehov celotne zgodbe. Toda ples je v vseh teh letih od njega zahteval tudi precej več kot ure, preživete v dvorani.

"Ples je način življenja in to pomeni, da vse svoje življenje podrediš temu. Ko potuješ po svetu, hodiš na tekmovanja in nimaš časa hoditi okoli ter gledati turističnih znamenitosti. Zdaj počasi razmišljam in gledam, kdo bo stvari prevzel – ali bo Rolly počasi zaspal, ali bo kdo od ljudi, s katerimi sodelujem, oziroma kdo drug prevzel to, kar smo začeli, in nadaljeval."

Po desetletjih, v katerih so bila potovanja predvsem tekmovanja, treningi pa del vsakdana, Padjan pravi, da počasi prihaja tudi čas za stvari, ki jih zase še ni uresničil. Kaj bo to pomenilo za Rolly, za zdaj še ni odločeno.

Morda je prav v tem najbolj nenavaden del zgodbe, ki se je začela z nekaj plesalci, umazanim prostorom in deskami, položenimi čez beton. Leta 1988 ni bilo velikega načrta, kako zgraditi plesno šolo za prihodnja desetletja. Prav tako danes še ni načrta, kako in s kom se bo zgodba nekoč nadaljevala. Vmes pa je minilo skoraj štirideset let plesa.