Gibanje Svoboda je ob nedavnem obisku predsednika vlade Roberta Goloba v Mariboru predstavilo svojega kandidata za župana Mestne občine Maribor na letošnjih lokalnih volitvah. To je nekdanji direktor Univerzitetnega kliničnega centra Maribor Vojko Flis, ki ga v Gibanju Svoboda med drugim označujejo za enega najzaslužnejših za ustanovitev medicinske fakultete v Mariboru.

Vojku Flisu smo posredovali naša novinarska vprašanja.

Na osnovni česa ste se odločili za župansko kandidaturo na listi Gibanja Svoboda?

Župan je župan vseh meščanov. Če ima še pred pričetkom volitev širšo podporo, je to dobra popotnica za uresničevanje zastavljenih ciljev v dobrobit mesta in širše regije. Gre za pomembno in resno odločitev. Končne odločitve so običajno kombinacija zunanjih okoliščin, tehtanja osebnih izzivov in usposobljenosti. Odločitev glede kandidature za mesto župana je dejstvo, da vidim razvoj mesta z drugačnim pogledom v prihodnost kot morda kdo drug, je moj odgovor na dogajanja v mestu, ki ga kot rojen Mariborčan dobro poznam, tudi zaradi mojega poklica. Poznam pričakovanja in razočaranja ljudi. Predvsem slednja. Zavedam se, da ima mesto veliko zakonsko določenih nalog, da ima naloge na področju ravnanja z odpadki, oskrbe z vodo, prometne infrastrukture, prostorskih načrtov in podobno, vendar imata mesto in regija tudi preveč izgubljenih in neizrabljenih priložnosti. Ob vsem tem ne gre zgolj za razmišljanja in prilagajanje okoliščinam, ki so zaradi energetske, prehranske in podnebne krize nujna in jih je treba vtkati v mestne politike. Gre tudi za vprašanja, v katero smer se bo mesto razvijalo gospodarsko in kakšen vpliv bo to imelo na socialna vprašanja v mestu, ki se jih vsi neradi dotikajo. Obe področji – gospodarstvo in sociala sta življenjsko povezani. Okolje pomembno vpliva na ostale dejavnike, tudi na tem področju so pogledi lahko sila različni, a ko berem uradne ankete občine, lahko zaznam zaskrbljenost meščanov nad širšim in ožjim urejanjem mestnega okolja. Po anketah, ki so mi dosegljive, so ljudje v mestu razočarani tudi s komunikacijo. Izzivov je torej več kot dovolj.

Predsednik vlade je ob obisku v Mariboru izrecno povedal, da gre pri tem za vašo osebno odločitev. Zakaj niste skupni kandidat SD-ja in Gibanja Svoboda oziroma samo kandidat SD-ja, glede na to, da ste se po naših informacijah z SD-jem dolgo pogovarjali o njihovi podpori?

Verjamem, da je največ mogoče doseči s skupnimi močmi, s sodelovanjem, da so pogovori o sodelovanju pogosto naporni, a nujno potrebni. Včasih takoj ne dajo za vse sprejemljivih rezultatov. A če ni vedno za vse na hitro zadovoljivih rešitev pred volitvami, jih je zagotovo nujno iskati po njih. Odločitev o kandidaturi za mesto župana je seveda osebna odločitev, je moja osebna odgovornost na podlagi tehtnega razmisleka. Povabilo Gibanja Svoboda sem sprejel, ker sem ocenil, da lahko s skupno energijo in delom naredimo v Mariboru največ.

Ali obstajajo vsebinski razlogi, da ste kandidat Gibanja Svoboda? Morda je razlog, da bi lahko vlada, v primeru, da boste izvoljeni za župana, Mariboru bolj pomagala, kot bi sicer?

Dr. Robert Golob je večkrat javno povedal, da bo Maribor imel podporo države, ki je v preteklosti sicer velikokrat umanjkala. Zato je bila moja odločitev za kandidaturo zagotovo lažja. Sicer pa moram poudariti, da ne gre za pomoč vlade Mariboru, gre za zagotovila, da bo ta vlada vodila politiko decentralizacije in da želi, da se Slovenija enakomerno razvija. V Mariboru imamo univerzo in fakultete, na katerih mladi pridobijo znanja, ki ga, žal, ne morejo vedno preliti v nadaljnje poklicne kariere. Zato mnogi odidejo in ne moremo jih prepričevati, naj ostanejo samo zato, ker imamo lepo naravo in lepo mesto. Maribor potrebuje prihodnost, ki bo stala ob boku primerljivim mestom v soseščini, kot je na primer avstrijski Gradec. Potrebuje pogoje za razvoj sodobnega, sodobnemu tehnološkemu razvoju sledečega podjetništva, več razvojnega, tudi evropskega denarja. Potrebuje zavezništvo med generacijami, socialno in solidarno skupnost, potrebuje tehnološki napredek in trajnostno ter vključujoče gospodarstvo, digitalizacijo in zeleni preboj. Potrebuje uporabnikom in zaposlenim prijazen zdravstven sistem. In ob vsem tem potrebuje okolje, v katerem se bodo meščani prijetno počutili in z veseljem v mestu tudi bivali. To je le nekaj drobcev iz celotnega mozaika slike, ki lahko zadrži mlajšo, ambiciozno in perspektivno generacijo v mestu. Ne gre za to, da mladi, pa tudi manj mladi, ne bodo iskali dela in izzivov v tujini. Ljudje moramo v svet, moramo iskati nova znanja, nove priložnosti. Gre za to, da se bomo vračali z novimi znanji in izkušnjami in da se bomo radi vračali.

Ne gre torej za pomoč vlade, gre za priložnost, ki si jo Maribor zasluži, ki jo ima in ki jo mora z drugačnimi pristopi zagrabiti. Gre za spoštljivo in odgovorno komunikacijo med mestom in državo ter seveda za spoštljivo komunikacijo v mestu, z občani in občankami.

Kakšno je vaše mnenje glede decentralizacije ministrstev?

Decentralizacija je ena od pomembnih zavez te vlade. Ne samo Maribor, tudi drugi deli Slovenije računamo, da se bo o njej vedno razmišljalo in jo v vseh odločitvah upoštevalo. In ne samo kot župan, tudi kot državljan Slovenije pričakujem, da bo šel razvoj naše države v smer policentričnega razvoja. V nekaterih primerih to pomeni drugačne razmisleke o infrastrukturi, o ustanavljanju fakultet, ki že nekaj časa niso samo v Ljubljani, o krepitvi dveh univerzitetnih kliničnih centrov in mreži javnega zdravstva ter seveda tudi o sedežih državnih institucij, od ministrstev do agencij in raznih uradov. Mnogi zaposleni se vozijo na delo v Ljubljano, razdalja od Celje ali Maribora do Ljubljane je enaka kot od Ljubljane do Celja in Maribora. Pri vsem tem pa seveda ne gre za to, koliko kilometrov prevozimo, gre za to, da z po Sloveniji razpršenimi institucijami damo priložnost tudi strokovnemu in visoko izobraženemu delu, ki ne biva zgolj v Ljubljani. Izobraženi ljudje na obrobjih države, ki vse postavlja v svoj strogi center, težko dobijo zaposlitev, ki bi jim pomenila strokovni izziv, ki ga inštitucije državnega pomena sicer prinašajo s sabo. In vsi vemo, da v Sloveniji ljudje radi živimo na podeželju in obrobjih mest, kakovost življenja vidimo v stanovanjih blizu narave, ne samo v visokih stolpnicah največjega mesta. Pri tem ne smemo pozabiti socialnih problemov mesta. Ob starajočem se prebivalstvu je potrebno več napraviti za aktivno starajoče se prebivalstvo in za tiste, ki v jeseni življenja potrebujejo našo pomoč. Če so otroci daleč stran, takoj nastanejo problemi, ki jih sicer mogoče ne bi bilo toliko. Na tem področju zelo šepamo.

Predsednik vlade je napovedal, da bo Maribor postal center energetike. Kaj bi takšen center pomenil za mesto?

Ne pozabimo, da je bil Maribor hrbtenica slovenske energetike. Za sedež novoustanovljenega Holdinga Slovenske elektrarne je bila sicer leta 2003 izbrana Ljubljana in mnogo strokovno usposobljenega kadra s področja energetike je takrat odšlo iz Maribora. In iz elektroenergetskega gospodarstva Slovenije, ki je imelo sedež prav v Mariboru, je leta 2000 nastala Agencija za energijo, ki ji je uspelo, kot eni redkih institucij državnega pomena, ostati v Mariboru, čeprav poskusi za njeno preselitev v Ljubljano niso bili redki. No, ostala je neodvisna in v Mariboru ter zaposluje energetike in druge strokovnjake s tega področja. In v Mariboru imamo FERI, Fakulteto za elektrotehniko, računalništvo in informatiko. Ne smemo tudi prezreti, da Dravske elektrarne Maribor proizvedejo skoraj četrtino vse slovenske električne energije, ki predstavlja 80 odstotkov slovenske električne energije, ki ustreza kriterijem obnovljivih virov. Cene energije in njena razpoložljivost so danes izzivi za vse, tudi za naše mesto in za vsakogar izmed nas. Kako se bomo organizirali in kdaj bodo na mariborskih strehah skupnostne elektrarne? Kdaj bomo postali ne le porabniki, temveč tudi proizvajalci elektrike in bomo prevzeli aktivno vlogo pri čistejši proizvodnji energije, trajnostni energetski transformaciji in zelenemu prehodu?

Skupnostne sončne elektrarne seveda odpirajo mnoga vprašanja in so samo delček obširne in zahtevne problematike. So pa smer, v katero mora iti mesto, da bo omogočalo gospodarski razvoj in življenje meščank in meščanov. Iz obilice vlog za vzpostavitev lastnih sončnih elektrarn je tudi zelo jasno vidno, da je ljudem mar in da želijo narediti korake v smeri energetske samooskrbe, da jim tudi za okolje in prihodnost planeta ni vseeno. Z znanjem s tega področja, ki v Mariboru je, lahko naredimo veliko ne samo za mesto, tudi za Slovenijo. Dodati pa je potrebno, da lahko ob tako močni univerzi, kot jo imamo v Mariboru, zelo resno tudi na raziskovalnem področju posežemo v iskanje alternativnih virov energije. V Evropi bo to postal eden izmed najbolj pomembnih raziskovalnih ciljev in raziskovalci ter raziskovalke na univerzi v Mariboru so že dokazali, da lahko sežejo tudi v same vrhove znanosti. Dober zgled je pošiljanje satelita v vesolje. Še pred leti tega nihče ne bi pripisal Mariboru. Če odmislimo jedrsko energijo, ne obstajajo samo sonce, veter in voda.