Mladinski kulturni center Maribor (MKC Maribor) je avgusta zaključil s skoraj dve leti trajajočim projektom Zeleni korak za kulturo, ki ga je financiralo Ministrstvo za kulturo iz Sklada za podnebne spremembe in katerega osrednji cilj je bilo opolnomočenje javnih zavodov na področju kulture pri uvajanju trajnostnih praks v vse ravni svojega delovanja.

Pri projektu sta kot partnerja sodelovala Energetsko podnebna agencija za Podravje – ENERGAP in Ekologi brez meja, v imenu MKC Maribor pa je projekt pripravila in vodila Adrijana Kos, ki ima izkušnje tudi s področja prostovoljstva ter izvajanja različnih projektov in programov. Z MKC Maribor je sodelovala že kot prostovoljka in udeleženka mladinske izmenjave. Zase pravi, da so zeleni koraki vpeti v njen življenjski slog, s projektom Zeleni korak za kulturo pa je trajnostne navade prenesla tudi na sodelavce v MKC Maribor.

Če se danes ozrete na začetek projekta Zeleni korak za kulturo – kaj je bilo takrat vaše izhodišče in kaj ste si želeli doseči?

Ob pisanju prijave na Javni razpis za zeleni prehod v kulturi sem spoznala, kako malo sem takrat poznala povezavo med trajnostjo in kulturo. Veliko sem slišala o energetsko varčnih objektih, zelenih strehah, obnovljivi viri energije, šele s pripravo projekta pa sem začela razmišljati tudi, kako bi lahko bila trajnost vključena v kulturo v smislu manjših in cenejših trajnostnih rešitvah, ki bi bile izvedljive v sklopu projekta.

V pomoč so nam bili Ekologi brez meja, ki kot društvo delujejo trajnostno, ne samo da so okoljska organizacija. Naše primarno izhodišče, ko smo prijavljali projekt Zeleni korak za kulturo, so bili trajnostni ukrepi, ki se dotikajo upravljanja organizacije na način, da bodo ti ukrepi pripomogli k zmanjšanju ogljičnega odtisa organizacije. Seveda smo si želeli takšne trajnostne ukrepe v kulturi prenesti med druge javne zavode, ki delujejo na področju kulture in med širšo javnost.

Projekt se zdaj zaključuje. Kaj se je v času njegovega izvajanja najbolj spremenilo – pri sodelujočih organizacijah in morda tudi širše v kulturnem okolju?

S projektom je MKC Maribor dobil trajnostno zaobljubo in je začel z izvajanjem trajnostnih ukrepov, kot so ločevanje odpadkov, ekološki otoki, načrt trajnostne mobilnosti, organizacija dogodkov in festivalov pa načelih trajnosti ter ozaveščanje zaposlenih in uporabnikov naših prostorov glede prezračevanja, varčne uporabe električne energije in pitne vode. Zaposlenim na MKC Maribor je mogoče najbolj v spominu ostalo to, da naenkrat niso več imeli košev za smeti v pisarni ampak so morali odpadke odnesti do ekološkega otoka in jih tam pravilno ločiti.

Pri javnih zavodih, s katerimi smo sodelovali v projektu, pa je bila najbrž največja sprememba, da so z našo pomočjo pričeli meriti ogljični odtis in zbirati podatke za njegov izračun. Hkrati je bil doprinos tudi, da so nekateri javni zavodi s katerimi smo tesneje sodelovali, pričeli s trajnostnimi ukrepa ali pa so že obstoječe ukrepe nadgradili. Nekatere smo celo spodbudili, da so se prijavili na drugi Javni razpis za zeleni prehod v kulturi (2026 – 2028).

Širše, v kulturnem okolju, lahko rečem, da smo z organizacijo nacionalne konference, ki je potekala 9. junija v Mariboru, odprli prostor za diskusijo o trajnosti v kulturi in povezali v strokovnem delu tudi strokovnjake iz gospodarstva, okoljskih organizacij, ki so spregovorili o potencialih, ki jih prinaša trajnost v kulturi.

Katere spremembe pa ste zaznali pri vas osebno?

Projekt mi je prinesel nek širši vpogled v to, kaj se lahko na področju trajnosti na ravni organizacije naredi ob minimalnem finančnem vložku, ampak ob podpori in zainteresiranosti zaposlenih. Verjamem, da vse spremembe, ampak še posebej spremembe na področju trajnosti, zahtevajo angažiranost vseh zaposlenih, če želimo, da se obnesejo. Predvsem pa je pri tem pomembna podpora vodstva.

Kateri dosežek projekta bi izpostavili kot najpomembnejši in zakaj prav tega?

Zame osebno je bila velik dosežek organizacija nacionalne konference po načelih trajnosti. To pomeni, da smo bili pozorni na nastajanje in ločevanje odpadkov v celotnem ciklu organizacije konference. Zbirali smo podatke o prihodih in odhodih udeležencev konference za namene izračuna ogljičnega odtisa.

Pogostitev je pripravil lokalni ponudnik iz lokalnih sestavin in v veliki meri je bila hrana veganska, manjši delež je bil vegetarijanski. Elementi scenografije (drevesa) so bili trajnostni, saj smo en del (sadike avtohtone slovenske lipe) podarili našim udeležencem konference. Gostinec je poskrbel za pralne kozarce in skodelice, pripravil je domačo turško kavo, domačo limonado.

Ste med izvajanjem projekta naleteli na kakšen izziv, ki ga na začetku niste pričakovali? Kako ste ga rešili?

Zagotovo je bil izziv spletno orodje za izračun ogljičnega odtisa. V prijavi smo načrtovali, da bo to orodje v obliki tabele, ki bo dostopna vsem in bodo lahko organizacije vpisovale podatke in naredile izračun. V času projekta pa smo ugotovili, da sama tabela ni dovolj razumljiva za nekoga, ki ne pozna pojma ogljičnega odtisa oziroma se je s tovrstnim orodjem srečal prvič.

Zato smo se odločili, da bomo naredili spletno stran, ki sedaj poleg orodja za izračun ogljičnega odtisa vsebuje še opis projekta Zeleni korak za kulturo, opisano je teoretično ozadje samega ogljičnega odtisa in metodologije po kateri spletno orodje opravi izračun. Kasneje smo naredili še korak naprej in smo s pomočjo Slovenskega inštituta za kakovost in meroslovje (SIQ) metodologijo, ki jo orodje uporablja, validirali. To pomni, da je bilo spletno orodje s strani inštituta strokovno pregledano in testirano. To daje orodju transparentnost in verodostojnost.

Trajnost je širok pojem. Kaj konkretno pomeni »zeleni korak« za kulturne organizacije v praksi?

»Zeleni korak« je za kulturne organizacije je lahko že samo ozaveščanje zaposlenih o tem, da je v Sloveniji voda iz pipe pitna, da je potrebno ugasniti luči in električne naprave, ko zapustimo prostor, mogoče tudi to, da naj ne bodo odprta okna, ko je vklopljeno gretje/hlajenje. Lahko pa ta korak zajema vestno ločevanje odpadkov in njihovo zbiranje ter tehtanje pri čemer je cilj zmanjšanja mešanih odpadkov. Mešani odpadki so namreč najdražji za odvoz. Za bolj ambiciozne organizacije pa je lahko zeleni korak digitalno poslovanje, zagotavljanje trajnostnih zaposlitev – zaposlitve za nedoločen čas, tudi okoljski aktivizem.

In kaj so zeleni koraki za vas osebno, v vašem vsakdanu?

Zeleni koraki so vpeti v moj življenjski slog. Prihajam iz ruralnega območja, kar mi omogoča pridelovanje lastne zelenjave in sadja. V službo si od doma prinesem malico v pralni posodi. Imam steklenico za vodo, ki si jo v službi natočim iz pipe, saj pijem izključno vodo oziroma zeleni čaj. Izogibam se potovanju z letalom in uporabljam javni prevoz tudi za namene službenih potovanj. Kupujem oblačila ter obutev, ki jih res potrebujem in so bila mogoče dražja, vendar so kakovostnejša in imajo po možnosti Fairtrade oznako. Oblačila in obutve imajo pri meni štiri cikle preden jih zavržem. Tako imam oblačila in obutev a) za lepo (to so po navadi nove stvari), b) za prosti čas, c) za doma in d) za predelavo npr. v krpe za brisanje. Trudim se uporabljat čistila iz surovin, ki so okolju prijazne.

Se je zaradi vodenja tega projekta vaš lasten odnos do trajnosti še kako spremenil?

Vsekakor. Potrudila sem se, da sem se držala trajnostnih dogovorov, še posebej po tem, ko smo na MKC Maribor sprejeli Trajnostno zaobljubo. Tudi meni je bilo včasih težko spremeniti kakšno navado, predvsem pri ločevanju odpadkov. Izvedela sem na primer, da papirnate brisače in robčki sodijo v biološke odpadke. Zavestno se lotim tiskanja in premislim koliko kopij dejansko potrebujem. Tiskam obojestransko in po večini črno-belo, …

Kateri ukrepi ali spremembe, ki so nastali v okviru projekta, imajo po vašem mnenju največ možnosti, da ostanejo tudi po zaključku?

Vsekakor bo ostalo spletno orodje za izračun ogljičnega odtisa, s katerim bo MKC Maribor še naprej upravljal. Pred projektom namreč ni bilo slovenskega orodja za izračun ogljičnega odtisa na ravni organizacije. Upam tudi, da bosta dokumenta o ogljičnem odtisu in o trajnostnih praksah v javnih zavodih na področju kulture bila uporabljena ne samo znotraj javnih zavodov ampak tudi pri drugih organizacijah na področju kulture. Vsekakor pa je za organizacijo obstoj trajnostnih ukrepov in sprememb odvisna od nadaljnjega financiranja s strani odločevalcev. Izkazalo se je, da je za tovrstne trajnostne podvige na ravni organizacije potrebno zagotoviti zaposlitev kot nek »trajnostni manager«.

Če v organizaciji ni nikogar, ki se ukvarja samo s trajnostnim upravljanjem organizacije, je velika možnost, da se trajnostni ukrepi ne bodo »prijeli« oziroma se ne bodo dolgoročno obdržali in pravilno izvajali.

Kakšen odziv ste dobili od ljudi, ki so bili neposredno vključeni v projekt? Se je odnos do trajnosti pri njih skozi čas spreminjal?

Opazila sem, da so nekateri postali bolj pozorni na malenkosti, kot je ugašanje loči, ko zapustijo prostor, se trudijo pravilno ločiti odpadek. Pri nekaterih javnih zavodih na področju kulture, s katerimi smo tesneje sodelovali, je bila motivacija mogoče tudi prijava na drugi Javni razpis za zeleni prehod v kulturi, zato so že tekom projekta iskali trajnostne rešitve, ki bi bile primerne za njihov zavod in bi jih lahko prijavili na naslednji razpis. Dobili smo tudi pozitiven odziv na nacionalno konferenco, ki je odprla prostor povezovanju in deljenju dobrih praks med različnimi inštitucijami, organizacijami, društvi. Ali se je odnos do trajnosti tekom projekta pri teh ljudeh dejansko spremenil, težko rečem. Verjamem, da tisti, ki so bili že v začetku projekta dovzetni za trajnost in motivirani za izvajanje trajnostnih ukrepov, so tekom projekta pridobili dodatno motivacijo in znanje.

Je kakšen trenutek v času projekta, ki vam bo ostal posebej v spominu – morda zaradi ljudi, odziva ali spoznanja, ki ste ga takrat doživeli?

Zagotovo odzivi gostincev, scenografa, drevesnice, tehničnega osebja v Lutkovnem gledališči, ko smo pripravljali nacionalno konferenco. Drevesnica Omorika se je na primer prvič srečala z izkušnjo, da so drevesa posodili za dogodek. Pri izbranem gostincu smo preverili, kako ločuje oziroma bo ločeval odpadke, Šnitka, ki je poskrbela za pogostitev, mi je zaupala, da je morala biti zelo kreativna pri pripravi veganskih namazov. Scenograf pa je imel nalogo, da po končanem dogodku scenski elementi ne smejo postati odpadek.

Če bi lahko danes stopili na začetek projekta in si dali nasvet, kakšen bi bil?

Vpeljava trajnostnih ukrepov je dolgotrajen proces, zato začni z majhnimi koraki. Nič ni narobe z ambicioznostjo, ampak trajnost zahteva potrpežljivost in vztrajnost.

Objava člankov poteka v sklopu partnerskega in oglaševalskega sodelovanja med MKC Maribor ter maribor24.si.