Za uživanje v osupljivih visokogorskih razgledih včasih niso potrebne niti dereze niti posebna alpinistična oprema. Dovolj je avtomobil, vozniško dovoljenje in pot do Avstrije, kjer se vije ena najbolj znanih panoramskih cest v Evropi – visokogorska alpska cesta Grossglockner.

48 kilometrov dolga cesta z 36 ovinki obiskovalce popelje globoko v osrčje Alp, vse do nadmorske višine 2500 metrov. Ob poti se odpirajo razgledi na mogočne vrhove, doline in ledenike, največji magnet za obiskovalce pa je pogled na Grossglockner, najvišjo goro v Avstriji.

48 kilometrov in 36 spektakularnih ovinkov

Visokogorska alpska cesta Grossglockner je bila za promet odprta leta 1935. Danes je bistveno širša, varnejša in udobnejša za vožnjo, ob njej pa je zrasla tudi bogata turistična infrastruktura.

Cesta je dolga 48 kilometrov in ima 36 ovinkov. Povezuje Bruck v deželi Salzburg s Heiligenblutom na Koroškem, njena najvišja točka pa je Edelweisspitze na 2500 metrih nadmorske višine.

Vsak ovinek ponuja drugačen pogled na alpsko pokrajino, zato vožnja po cesti ni zgolj prevoz od ene točke do druge, temveč svojevrstno doživetje.

Obiskovalci lahko pot združijo s pohodništvom, obiščejo številne razgledne točke, muzeje in druge znamenitosti ali pa si privoščijo nekaj dni oddiha v hotelih in počitniških nastanitvah. Na svoj račun pridejo tudi družine, saj so ob poti urejena tematska igrišča.

Pot skozi osrčje Visokih Tur

Grossglocknerjeva cesta vodi v največji avstrijski narodni park, Visoke Ture. Park se razprostira na približno 1800 kvadratnih kilometrih in sega na območja Salzburga, Koroške in Tirolske.

Prav zaradi izjemne naravne kulise je cesta priljubljena med ljubitelji avtomobilizma, motoristi, kolesarji, pohodniki in fotografi. Na številnih mestih je mogoče varno ustaviti ter si vzeti čas za razgled.

Na 2369 metrih pogled na najvišji vrh Avstrije

Ena glavnih znamenitosti na poti je Kaiser-Franz-Josephs-Höhe oziroma Višina cesarja Franca Jožefa, ki leži na 2369 metrih nadmorske višine.

Ime je dobila po cesarju Francu Jožefu, ki je lokacijo obiskal leta 1856. Danes je to ena najbolj priljubljenih razglednih točk na celotni poti.

Od tam se odpira pogled na Grossglockner, ki z 3798 metri velja za najvišji vrh Avstrije. Tik pod njim je ledenik Pasterca, največji ledenik v Vzhodnih Alpah.

Toda veličasten prizor ima tudi precej bolj žalostno plat.

Ledenik, ki izginja pred očmi

Pasterca je dolga približno osem kilometrov, vendar se zaradi segrevanja podnebja vztrajno krči. Po navedbah o območju se njena dolžina vsako leto zmanjša za približno 50 metrov, njena skupna prostornina pa se je od prvih meritev leta 1851 približno prepolovila.

Razgled na ledenik je zato hkrati občudovanje alpske narave in opomin na hitre spremembe, ki jih doživljajo visokogorski ekosistemi.

Projekt, ki so se mu sprva posmehovali

Danes je težko verjeti, da so se ideji o gradnji Grossglocknerjeve ceste nekoč posmehovali.

Za projekt sta si prizadevala inženir Franz Wallack in salzburški guverner Franz Rehrl. Ko je skupina avstrijskih strokovnjakov leta 1924 predstavila načrt za gradnjo ceste čez Alpe, so ga mnogi ocenili kot preveč ambicioznega in gospodarsko vprašljivega.

Razmere so bile za tako velik turistični projekt vse prej kot ugodne. V Avstriji, Nemčiji in Italiji je bilo takrat skupaj približno 154.000 osebnih avtomobilov in 92.000 motornih koles, asfaltiranih cest pa le okoli 2000 kilometrov.

Avstrijsko gospodarstvo je bilo obenem v zelo težkem položaju. Kljub temu so projekt nadaljevali, med drugim tudi z namenom ustvarjanja delovnih mest.

Leta 1930 je pri gradnji delalo približno 3200 delavcev. Načrtovalci so sprva pričakovali, da bo cesta privabila okoli 120.000 obiskovalcev na leto.

Napoved so močno podcenili.

Že leta 1938 je cesto obiskalo približno 375.000 ljudi. Leta 1962 je številka zrasla na 1,3 milijona obiskovalcev, po cesti pa se je takrat peljalo okoli 360.000 vozil.

Pozimi jo prekrije sneg

Grossglocknerjeva cesta kljub današnji infrastrukturi ni odprta vse leto. Promet po njej je praviloma mogoč od konca aprila oziroma začetka maja do konca oktobra ali začetka novembra, odvisno od snežnih razmer.

V prvih letih je bila zimska zapora še precej bolj izrazita. V sezonah 1936 in 1937 je moralo približno 350 ljudi odstranjevati sneg, da je bil prevozen vsaj en vozni pas. Takrat je bila cesta za promet odprta le 132 dni na leto.

Danes je odstranjevanje snega precej bolj učinkovito, vendar narava še vedno določa začetek in konec sezone.

Koliko stane vožnja po Grossglocknerjevi cesti?

Cesta je danes ena pomembnejših turističnih znamenitosti Avstrije, obisk pa je mogoče načrtovati tudi v okviru organiziranih izletov.

Če se nanjo odpravite z lastnim avtomobilom, je treba plačati dnevno cestnino. Po trenutno navedenih podatkih ta znaša 46,50 evra za običajni osebni avtomobil, za električna in vodikova vozila pa 40 evrov. Za hibridna vozila velja cena za standardna vozila.

Pred potjo je priporočljivo preveriti aktualne cene, odpiralni čas, vremenske razmere in prometne omejitve na uradni spletni strani Grossglocknerjeve ceste.

Od filmskih kulis do kolesarske klasike

Grossglocknerjeva cesta je zaradi svoje izjemne kulise že zdavnaj presegla vlogo prometne povezave. Postala je del širše popularne kulture in se pojavila tudi kot kulisa v filmih ter glasbenih videospotih, svojo pot pa je našla celo v Bollywood.

Spektakularna alpska cesta je bila dvakrat tudi del trase znamenite italijanske kolesarske dirke Giro d'Italia.