Parkovni ribniki so eden najbolj prepoznavnih elementov mariborskega Mestnega parka. Med Mariborčankami in Mariborčani so znani kot Trije ribniki, čeprav jih je v resnici pet. Štirje ležijo v zgornjem delu parka, spodnji, tako imenovani mestni ribnik, pa se nahaja ob vogalnem delu parka pri ikonični parkovni trafiki.

Danes so ribniki pravi mali ekosistemi in življenjski prostor številnih vodnih rastlinskih in živalskih vrst. Toda med prebivalci ribnikov niso zgolj vrste, ki bi tam živele po naravni poti. V njih so namreč svoje domovanje našle tudi tujerodne živali, opozarja Borut Ambrožič iz Hortikulturnega društva Maribor.

V ribnikih plavajo tudi okrasni krapi

V mestnem ribniku živi večje število rib vrste koi oziroma okrasnih krapov (Cyprinus carpio). Kot pojasnjuje Ambrožič, je njihova izvorna domovina Kitajska, okoli leta 1000 pa so se na Japonskem uveljavili kot »plemiške« ribe. Pozneje so kot okrasne ribe postali priljubljeni tudi v Evropi.

»V povprečju dočakajo 20 let, izjemoma tudi 50 ali več. Mladi koi krapi merijo okoli 10 centimetrov, z leti lahko nekateri dosežejo tudi 120 centimetrov.«

Prehranjujejo se z vodnimi rastlinami, črvi in semeni, pri iskanju hrane v kalni vodi in muljastem dnu pa jim pomagata dva para brkov z okuševalnimi organi. Prav mulj je zanje pomemben tudi pozimi, saj hladnejše obdobje preživijo zariti vanj.

[[image_1_article_92345]]

Čeprav so koi krapi priljubljeni prebivalci vrtnih in parkovnih ribnikov, Ambrožič opozarja, da njihov izpust v naravne vodotoke, jezera in reke predstavlja resno grožnjo avtohtonemu ekosistemu.

»Če zaidejo v naravne vodotoke, jih je treba trajno odstraniti, saj lahko hitro izpodrinejo domorodne vrste.«

Tudi v mariborskem mestnem ribniku se je njihovo število v preteklosti že precej povečalo. Leta 2018 je bilo treba del ribje populacije odstraniti, ker so se koi krapi preveč namnožili.

Želve v Mestni park niso prišle same

Še izrazitejši primer posledic človekovega poseganja v naravo predstavljajo želve. V zgornjih štirih ribnikih mariborskega Mestnega parka namreč živijo tudi invazivne tujerodne vrste, predvsem rumenovratke oziroma črtkaste gizdave želve (Trachemys scripta scripta) in rdečevratke (Trachemys scripta elegans).

[[image_3_article_92345]]

Njihova prisotnost v ribnikih ni naključna.

»Temu je botrovalo neodgovorno ravnanje lastnikov želvic, ki so jih iz različnih razlogov začeli spuščati v naravno okolje,« pojasnjuje Ambrožič.

Ko so v mariborskem Akvariju-terariju pred leti zaznali takšno ravnanje, so lastnike rumenovratk in rdečevratk pozvali, naj želv ne izpuščajo v naravo. Nekaj časa so jih celo prevzemali v Akvariju-terariju, vendar se je izkazalo, da je bilo takšnih primerov preveč.

[[image_2_article_92345]]

Obiskovalci Mestnega parka jih lahko predvsem v toplejših mesecih pogosto opazijo med sončenjem. Kot pojasnjuje Ambrožič, se želve čez dan rade nastavljajo soncu, da svoje telo segrejejo tudi do okoli 30 stopinj Celzija in tako lažje prebavijo zaužito hrano. Pozimi se zakopljejo v mehko dno, blato oziroma mulj in tam praviloma hibernirajo od novembra do aprila. Rdečevratke in rumenovratke je mogoče razlikovati predvsem po značilnem vzorcu in barvi na vratnem predelu. Samice so lahko tudi do deset centimetrov večje od samcev, samci pa imajo izraziteje razvite kremplje.

Med najbolj invazivnimi vrstami na svetu

Te želve niso zgolj nekoliko nenavadni prebivalci mariborskih ribnikov. Njihova prisotnost v naravi predstavlja resen okoljski problem.

»Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN) je rdečevratko uvrstila med sto najbolj invazivnih živalskih vrst na svetu,« izpostavlja Ambrožič.

V Evropski uniji za rdečevratko, rumenovratko in sorodne podvrste veljajo stroge omejitve. Prepovedani so njihovo vnašanje in uvoz v EU, prodaja, kupovanje in komercialna izmenjava, gojenje in namerno razmnoževanje ter izpuščanje v okolje. Tudi posedovanje je dovoljeno le pod določenimi pogoji.

[[image_4_article_92345]]

Težava je toliko večja, ker imamo v Sloveniji svojo avtohtono sladkovodno želvo, ki se imenuje močvirsko sklednico (Emys orbicularis).

»Ta je zaradi prisotnosti rdečevratke in rumenovratke ogrožena, saj sta v primerjavi z njo bolj agresivni in ji odžirata hrano ter bivalni prostor,« opozarja Ambrožič.

Prav živali v mariborskih ribnikih tako kažejo, kaj se lahko zgodi, ko hišni ljubljenček konča v naravi. Žival, ki se je lastnik naveliča, z izpustom ne dobi preprosto »svobode«, ampak lahko postane del problema, ki v okolju ostane še desetletja.

Ribniki imajo precej daljšo zgodovino od Mestnega parka

Tudi sami ribniki imajo zanimivo zgodovino. Čeprav so danes neločljivo povezani z Mestnim parkom, so nekoč opravljali povsem drugačno nalogo. Preden so postali del parkovne ureditve, so bili pomemben del obrambnega sistema mariborskega mestnega gradu.

»V primeru prihajajoče nevarnosti se je voda iz njih usmerila v obrambni jarek,« njihovo nekdanjo vlogo opisuje Ambrožič.

Začetki mariborskega Mestnega parka sicer segajo v 19. stoletje, ko je prve zasaditve koordiniralo za ta namen ustanovljeno Mariborsko olepševalno društvo, ki danes deluje pod imenom Hortikulturno društvo Maribor.

[[image_5_article_92345]]

Zanimiva je tudi zgodovina Treh ribnikov kot prostora za preživljanje prostega časa. Pred drugo svetovno vojno je imelo društvo pogodbo s takratnimi lastniki gostišča Kliček pri Treh ribnikih in organiziralo izposojo čolnov za vožnjo po ribniku neposredno ob gostišču.

»Društvo je uspešno vodilo zeleno politiko mesta vse do začetka druge svetovne vojne, ko je bilo delovanje vseh slovenskih društev prepovedano. Kasneje je skrb za zelene javne površine prevzela lokalna skupnost oziroma njeni pogodbeni koncesionarji,« še pojasnjuje Ambrožič.

Ribniki, ki jih danes številni Mariborčani poznajo predvsem kot priljubljeno točko za sprehod in oddih, tako skrivajo precej več zgodb, kot se zdi na prvi pogled, od nekdanjega obrambnega sistema in vožnje s čolni do koi krapov in invazivnih želv, ki so tam pristale zaradi človeškega ravnanja.