Marcos Tavares priznal: »Tudi kradel sem«

Brazilski nogometaš s slovenskim potnim listom in ljubljenec mariborskega občinstva je z borbenostjo ter srčnostjo postal ikona Nogometnega kluba (NK) Maribor. Marcos Tavares je že več let govoril, da si želi predstaviti svojo zgodbo v knjigi. Zgodbo, ki je ni zaupal še nikomur. Njegova želja je sedaj postala resničnost.

Knjiga Legenda je že na voljo v predprodaji in bo na policah do konca meseca novembra tega leta.

V predprodaji si že lahko zagotovite Tavaresovo biografijo z naslovom Legenda. Znova pa z njim za vas razkrivamo nov odlomek iz knjige. Tokrat smo z legendo govorili o otroštvu. Marcos nam je zaupal, da je bil tako lačen, da je velikokrat kradel.

Spomini na otroštvo so še kako živi

Večina ljudi pozna Marcosa Tavaresa kot kapetana NK Maribora. Kot Brazilca s širokim nasmehom in rekorderja po številu zadetkov v prvi slovenski nogometni ligi. Marcos razlaga, da je sedaj čas, da ljudje v Sloveniji izvejo vse podrobnosti. Od rojstva pa do danes.

“Želel sem, da bi bila moja biografija nekaj več. Ne samo številke in goli. Želel sem si, da je v knjigi vse od mojega rojstva. Kako sem se naučil nogometa na ulici, kako sem v šoli sanjaril in preganjal punce, kako sem se tudi stepel in ustrahoval mlajše in manjše od sebe, do trenutka, ko se več nihče ni želel pogovarjati z mano. Ja, tudi to se je zgodilo. Uff, to so bili zanimivi časi, polni spominov. Takšnih in drugačnih,” je dejal Tavares.

“Zamislite si lačnega otroka, ki mu mama da osoljen paradižnik”

Marcos je priznal, da njegovo otroštvo ni bilo lahko. Kljub temu se spominja, da je bilo veliko lepih trenutkov. Najtežji so bili sicer tisti, povezani s financami. “Prvi del mojega otroštva, kar se tiče financ, sicer ni bilo tako hudo. Nismo bili bogati, smo pa imeli dovolj, da smo lahko živeli. Ko smo se nato preselili, so se nad naše življenje zgrnili oblaki. Zamislite si lačnega otroka, ki mu mama da osoljen paradižnik ali pa en keks za obrok. Na našem jedilniku se je tisti čas ponavadi znašel samo goli riž ali fižol. Mah, kakšno meso. Spomnim se. Vedno sem bil lačen.”

In kaj je bila posledica lakote? “Da smo, med drugim, tudi kradli. Kasneje sem sicer tudi prodajal različne stvari, ampak spomnim se, da smo velikokrat kradli in rabutali.” Marcos zatrjuje, da danes drugače gleda na svojo mladost. “Verjetno sem zaradi mladosti tukaj, kjer sem. Predvsem bolj cenim nekatere stvari. Današnji otroci pa jih premalokrat. Vse se jim zdi samoumevno. Žalosten sem, ko pomislim na to.”

Premierno predstavljamo nov izsek iz knjige

Skupaj z Marcosom Tavaresom vam predstavljamo novi odlomek iz njegove biografije Legenda. Tokrat se bomo dotaknili njegove mladosti. Kot nam je zaupal, je v določenem trenutku tudi kradel. Spodaj odlomek o času, ko je prvič izmaknil tudi …

“V tistem času smo začeli krasti. Rabutali smo različno sadje, gvajavo, breskve, pomaranče, kar nam je prišlo pod roke. Tudi prigoda z avokadom sodi v to obdobje. V trgovini sem kradel tudi mandarine, jabolka in banane. Bil sem lačen. Lačen. Lačen! Kradli smo skupaj. Eden od nas je stal zunaj, drugi pa je v trgovini jemal drobnarije s polic in mu jih podajal. Največkrat smo kradli čokolado in sladkarije.

Velikonočni prazniki iz tistih časov, preden je odšel oče, so se mi neizbrisno vtisnili v spomin. Ljudje okrog mene so se mastili s čokoladnimi jajčki. Sline so se mi cedile, da se je po tleh za mano vlekla polžja sled. Kaj bi dal za samo eno čokoladno jajce! Bil sem brez prebite pare. Doma smo komaj shajali, zato ni imelo smisla težiti staršema za drobiž. V največji vročini sem nase navlekel bundo, da bi nakradeno skril pod njo. Odpravil sem se v trgovino. Bilo je pasje vroče in z mene je teklo, ko sem s police sunil čokoladno jajce in ga zatlačil pod bundo. Na srečo me niso zasačili.

Na ulici sem se pohvalil Manu: ‘Čokolado sem sunil.’ ‘Ne verjamem, pokaži,’ me je izzival. Izvlekel sem na pol stopljeno čokoladno jajce in ga bratsko podelil z njim. Ta kujon pa me je doma zatožil očetu in mami. Dobil sem jih, da sem videl zvezde. Nato se je ojunačil še Carlos. Predvsem zato, da ne bi izpadel mevža. Že prvič so ga zasačili. ‘Tvojega paija bom obvestil, da je njegov sin lopov,’ mu je zagrozil lastnik trgovine. To je bilo huje, kot če bi mu zagrozil s policijo. Carlos se je skoraj podelal od strahu. Z dretjem je lastniku iz trgovine pregnal vse kupce in ta ga je bil primoran izpustiti.”