Bi moralo helikoptersko reševanje v gorah za tujce postati plačljivo, za slovenske državljane pa ostati brezplačno? To je ena od idej, ki se ob vse večjem obisku slovenskih gora znova pojavlja v razpravah o urejanju planinstva. Ob naraščanju števila obiskovalcev se namreč povečujejo tudi pritiski na naravo, prometno infrastrukturo in reševalne službe.

Letošnje poletje je znova prineslo povečan obisk Triglavski narodni park, tudi v visokogorju. Podatki o nočitvah v planinskih kočah kažejo na zelo uspešno planinsko sezono, največ obiskovalcev pa se še naprej zgrinja na najbolj priljubljena območja.

Med njimi izstopajo okolica Triglava, Triglavskih jezer, Komne in Vršiča. Na manj znanih, čeprav uradno markiranih poteh v Julijskih Alpah je obisk precej manjši.

»Splača se iti tudi na druga, manj obljudena, a prav tako zanimiva in lepa gorstva v Sloveniji, na primer v Kamniško-Savinjske Alpe,« je poudaril predsednik Planinske zveze Slovenije (PZS) Martin Šolar.

Največji pritisk je v okolici Triglava

Po Šolarjevih besedah je območje Triglavskega narodnega parka z Julijskimi Alpami daleč najbolj obremenjen del slovenskega gorskega prostora. Prav tam se zato uvaja tudi največ ukrepov za upravljanje obiska in umirjanje prometa.

Ti ukrepi vse bolj posegajo v ustaljene navade slovenskih planincev. Obisk nekaterih priljubljenih izhodišč zahteva več organizacije in logističnega načrtovanja – od zgodnejšega prihoda do uporabe javnega prevoza.

»Ukrepov ne moremo razumeti tako, da bomo vsepovsod zaprli dostop. Potrebni so tam, kjer so razmere takšne, da drugače ne gre,« je pojasnil Šolar.

Vrata že z omejitvami, letos jim je sledil še Vršič

V dolini Vrata je bil poseben prometni režim uveden pred dvema letoma. Z osebnim vozilom je mogoče v dolino, če so na voljo parkirna mesta. Ob tem je bila uvedena tudi višja parkirnina.

Kot alternativa avtomobilskemu prometu je bil vzpostavljen avtobusni prevoz, ki ga je od letošnjega leta mogoče tudi rezervirati.

Podoben režim je letos začel veljati še na Vršiču. Tam je težava še izrazitejša zaradi omejenega števila parkirnih mest. Medtem ko jih je v Vratih 190, jih je na vrhu Vršiča le okoli 90.

»Glede na število izletnikov, priljubljenost tega izhodišča za obisk gora in število planinskih koč je to problem,« je dejal Šolar.

Tudi planinske koče se spopadajo s pomanjkanjem parkirišč

Pomanjkanje parkirnih mest ne vpliva le na obiskovalce, temveč tudi na delovanje planinskih koč.

Nekatere, med njimi Erjavčeva koča in Mihov dom, imajo nekaj lastnih parkirnih površin. Več težav pa imata Tičarjev in Poštarski dom, ki si prizadevata zagotoviti nekaj rezerviranih parkirnih mest na vrhu prelaza.

Podobna je situacija v dolini Vrata. Aljažev dom se v zadnjih dveh letih sooča s približno desetodstotnim upadom obiska, zato si prizadevajo za nekaj dodatnih parkirnih mest, namenjenih obiskovalcem doma.

PZS omejitve podpira, a le, če so sorazmerne

Šolar, ki je bil v preteklosti tudi direktor javnega zavoda Triglavski narodni park, razume potrebo po ukrepih za varovanje narave. Ob tem pa opozarja, da morajo biti ti premišljeni in sorazmerni.

»Tudi Planinska zveza Slovenije je organizacija, ki poleg razvoja planinstva skrbi za varovanje gorske narave. Tako da ukrepe, ki pa morajo biti sorazmerni, podpiramo. Vemo, da so ponekod potrebni. Ne moremo pa generalno reči, da je povsod enako in bomo vse zaprli,« je dejal.

Ključna razlika je po njegovih besedah med omejevanjem avtomobilskega in peš dostopa. Medtem ko PZS razume omejitve prometa, morebitnih omejitev dostopa peš v gore ne bi podprla.

V Julijskih Alpah že okoli 15 plačljivih izhodišč

Pritisk na obiskovalce se kaže tudi v vse večjem številu plačljivih parkirišč in cest.

V Julijskih Alpah je približno 15 lokacij, kjer se na izhodiščih za gorske ture plačuje parkirnina ali cestnina. PZS želi zato povezati upravljavce teh območij in poiskati enotnejšo rešitev.

Ena od možnosti je uvedba vinjetnega sistema oziroma enotne kartice. Planinci, ki se v gore odpravljajo pogosto, bi jo kupili vnaprej, z njo pa bi lahko uveljavljali ugodnejše parkiranje oziroma dostop po plačljivih cestah.

Takšen sistem bi po mnenju PZS lahko pomenil bolj pregleden in pravičnejši način urejanja dostopa.

Gore niso brezplačne, vendar stroškov ne morejo nositi le obiskovalci

Šolar se obenem ne strinja niti s stališčem, da bi moralo biti za planince in alpiniste vse brezplačno, ker naj bi bile gore »naše« in naj bi bili za težave odgovorni predvsem turisti.

Varovanje narave in urejanje prostora po njegovem zahtevata tudi določeno mero samoomejevanja in odrekanja.

Vendar pa cena ukrepov, ki jih sprejemajo država, TNP in lokalne skupnosti, po mnenju PZS ne bi smela v celoti pasti na obiskovalce. Del stroškov bi morali pokriti tudi iz drugih virov.

Več ljudi v gorah pomeni tudi več nesreč

Naraščanje obiska gora pa ni povezano zgolj z vprašanjem prometnih režimov in varovanja narave. Več obiskovalcev pomeni tudi več možnosti za nesreče in posledično več dela za gorske reševalce.

Prav zato se znova odpira vprašanje, ali bi moralo biti helikoptersko reševanje za vse obiskovalce brezplačno.

Stališče PZS je, da bi moralo helikoptersko reševanje za slovenske državljane ostati brezplačno. Eden od razlogov je obvezno zdravstveno zavarovanje, ki predstavlja enega od virov financiranja reševalnega sistema.

Pri tujih obiskovalcih je položaj drugačen, saj v slovenski sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja praviloma ne vplačujejo.

Kdo bi odločal, ali je bil planinec hudo malomaren?

PZS zato odpira možnost, da bi bilo pri tujih obiskovalcih helikoptersko reševanje v določenih primerih plačljivo. Podobno vprašanje se pojavlja tudi pri domačih obiskovalcih, predvsem v primerih hude malomarnosti.

Po predlogu bi bilo mogoče hudo malomarnost sankcionirati bodisi z denarno kaznijo bodisi z zaračunavanjem stroškov reševanja.