Metka Lobnik, 25-letna judoistka iz Orehove vasi, je v zadnjih letih večkrat opozorila nase, njena kariera pa se strmo vzpenja. Po lanskih uspehih na turnirjih je letos osvojila bronasto medaljo v kategoriji do 78 kilogramov na evropskem prvenstvu v Tbilisiju, že sedaj pa pogleduje k novim izzivom. Z mariborsko judoistko in njenim trenerjem Mitjo Jenušem smo se pogovarjali o njeni športni poti, odnosu do športa ter ciljih za prihodnost.

Z judom se je spoznala na osnovni šoli

Mariborska judoistka, ki poleg treniranja obiskuje tudi Pedagoško fakulteto Maribor, je judo pričela trenirati bolj kot ne po naključju. V četrtem razredu so ta šport predstavili na njeni osnovni šoli, zato se je odločila poskusiti. Skozi treninge ji je šport prirasel vedno bolj k srcu, sedaj pa sta judo in njegova filozofija postala sestavni del njenega življenja. Včasih je imela pomisleke, da bi se ukvarjala tudi s kakšnim drugim športom, še posebej na prehodu iz osnovne v srednjo šolo, toda vedno znova se je vrnila k judu.

Prvi rezultati so bili jeziček na tehtnici

Njena športna pot se je gradila postopoma, pravi zagon in motivacijo pa je dobila po tem, ko je spoznala, da bo njeno vztrajanje obrodilo sadove:

»Zdi se mi, da je šlo vse postopoma. Sprva mi je bilo zgolj 'fajn' in sem si rekla, da bom vztrajala. Potem pa so prišli prvi rezultati, videla sem da imamo zelo dobro ekipo in spodbudno okolje, kjer smo se res dobro razumeli, nato pa sem se znašla na točki, ko je to postalo bolj resno.«

Prvi resnejši rezultat je dosegla v svoji kadetski sezoni v letu 2018. Po poškodbi se je leta 2017 s svojim trenerjem pri Judo klubu Apolon dogovorila, da bo pričela trenirati dvakrat na dan, kar se je izkazalo za pravilno potezo. Pogostejši treningi so prinesli tudi rezultate, saj je najprej osvojila prvo medaljo na evropskem pokalu, nato poleti pa še evropsko kadetsko medaljo. Oba uspeha sta ji vlila dodatno samozavest in potrdila, da lahko poseže po najvišjih mestih.

Vsak rezultat je nekaj posebnega

Rada se spominja svojih tekmovanj, tudi posameznih borb. V veliko primerih so bile borbe pomemben motivacijski faktor za nadaljevanje in vztrajanje pri tem športu, tudi pri članicah pa je stopala korak za korakom.

»Tudi pri članicah je šlo vse postopoma. Ko sem se vrnila nazaj po operaciji kolena, je bilo najprej evropsko prvenstvo, nato osvojitev medalje na evropskem pokalu, potem pa še pozitiven rezultat na Openu in Grand Prixu z osvojitvijo Grand Slama. Res sem tako napredovala po stopničkah.«

Od grobih športov je judo še dokaj sprejemljiv

Medtem ko so bile borilne veščine v preteklosti v domeni moškega spola, pa so v zadnjih letih v ospredje stopile tudi ženske. Po njenem mnenju je judo od borilnih veščin še najbolj "normalen". Resda je potrebno biti tudi agresiven in se boriti po svojih najboljših močeh, toda pri tem športu vseeno obstaja visok nivo spoštovanja. Cilj judoistk je zgolj zmaga, ne pa namerno poškodovanje nasprotnic do krvi, bistvena pa je predvsem kontrola, samozavest ter pobuda, da nasprotnico spraviš na tla.

[[image_1_article_88965]]

Ni prostora za strah

Na vprašanje, ali ima strah pred poškodbami, sogovornica pove, da v judu takšnega strahu ne sme biti, saj lahko hitro zleze v podzavest. Do sedaj sta bili najhujši poškodba kolena in hernija diska, ki jo je nazadnje ovirala na koncu zadnje sezone in začetku letošnje, vendar pa se je z leti naučila, da so poškodbe del športa in da je potrebno najprej opraviti rehabilitacijo, nato pa se vrniti.

Pri vsaki poškodbi ji ob strani stojijo starši ter zaposleni v klubu, saj oboji storijo vse v svoji moči, da se ponovno vrne, bodisi s prevozi do fizioterapevtov ali s prilagajanjem situaciji s treningi in individualno pomočjo.

V Apolonu trenira že 12 let

Trenutni klub mlade judoistke je Judo klub Apolon, kjer je tudi naredila prve športne korake. Krajše obdobje je v okviru treningov organiziranih s strani šole, preživela pri Judo klubu Branik, vendar se je leta 2013 vrnila v klub, kjer je aktivna še danes. Vse od takrat sodeluje tudi s predsednikom kluba Mitjo Jenušem, ki pozorno bdi nad njeno kariero.

Slovenske judoistke sodijo v sam svetovni vrh

Metka Lobnik, ki pravi da nima vzornic, ni edina slovenska judoistka z odmevnimi uspehi v tem športu. Slovenija ima kar dve olimpijski prvakinji v Urški Žolnir in Tini Trstenjak, zelo uspešne pa so bile v preteklih letih tudi Lucija Polavder, Kaja Kajzer in Andreja Leški. Kljub vsem uspehom, pa se v judu ne vrtijo vrtoglavi zneski, zato je potrebno razmišljati o karieri po upokojitvi. Prav zato se Lobnik posveča študiju, obenem pa je zaposlena tudi na policiji na oddelku za vrhunske športnike. Nekaj denarja se sicer nabere ob uspešni turneji, vendar je to daleč od tega, da bi si zagotovila eksistenco:

»Ko končaš, pač moraš iti normalno v službo naprej. Denarja se ne nabere dovolj, da bi imel dovolj do konca življenja. Prav zato sem dala poudarek izobrazbi in se odločila za študij.«

Čeprav v judu ni veliko denarja, pa vedno znova najde motivacijo pri svoji ekipi, ki se trudi za ustvarjanje pozitivnega odnosa do športa, kar ji da dodaten zagon, da se vedno znova potrudi po najboljših močeh.

Nasprotnica je manj pomembna od samega načrta

Nosilka bronaste medalje z evropskega prvenstva prav tako pove, da nima posebnega rituala pred borbo, saj se raje osredotoča na načrt, ki ga sestavi skupaj s svojim trenerjem. Po ogrevanju ponavadi sledi pogovor o nasprotnici, tik pred samo borbo pa se osredotoča le na to, kaj mora storiti, da premaga svojo nasprotnico. Če se je držala načrta in mu sledila, potem ponavadi rezultat ne izostane.

Priprave na tekmovanje so različne

Čeprav so treningi konstantno na visokem nivoju, pa se pred kakšnim večjim dogodkom oziroma tekmovanjem ti prilagodijo, da si lahko pred največjimi napori tudi malenkost odpočije.

»Na tekmovanje se v bistvu skozi pripravljaš, je pa tudi odvisno, za kakšno tekmovanje gre. Za evropsko ali svetovno prvenstvo se drugače pripravljaš kot za Grand Prix ali Grand Slam, ki mogoče ni cilj tiste sezone. Tudi ko smo se pripravljali za olimpijske igre v Parizu, smo zadnja dva meseca dali ves fokus na to, da bomo tam v optimalni pripravljenosti.«

Ko tekmovanj ni, se na treningih posvečajo bolj fiziki in teku, pred tekmovanji pa predvsem tehniki. Bistvo je predvsem ujeti ravnotežje med vsemi dejavniki, saj ji lahko včasih predstavljata težave tehnika, spet drugič pa moč.

Trener je pogosto lahko ključen za uspeh

Pri judu je izjemno pomemben faktor tudi trener, ki ob premorih med borbo pogosto poda nasvet, kako se lotiti tekmice. Lobnik pojasni, da je trener tisti, ki jo lahko ponovno dvigne in ji da dodaten zagon, da iztisne iz sebe še zadnje atome moči - večkrat je že skorajda obupala, pa je bil na koncu odločilen glas trenerja. Prav to sodelovanje je pogosto lahko ključen faktor za končni uspeh, brez tega v tem športu preprosto ne gre.

Delo, faks in treningi so lahko tudi naporni

Za uspešno športno kariero je potrebno tudi potrpeti. Čeprav je Metka pri 25 letih še vedno mlada, pa mora usklajevati delo, šolo in treninge, kar je lahko naporno, toda s prilagajanjem in dobro organizacijo se vendarle nekako znajde.

Še najtežji del je takrat, ko se odpravi na priprave, saj mora kasneje nadoknaditi zamujeno snov, kar pa ni vedno tako preprosto, saj se je v tistem trenutku potrebno osredotočiti zgolj na šport. Po njenih besedah je ključno predvsem to, da se zadeve ne prelagajo na zadnjo minuto.

V spominu ji je najbolj ostalo zadnje evropsko prvenstvo

Ob vseh dosedanjih uspehih se ji je v spomin najbolj vtisnilo evropsko prvenstvo, na katerem je osvojila bron, kar je tudi njen največji uspeh do sedaj. Nasploh zelo rada nastopa v Tbilisiju, kjer je vedno polna dvorana in dobra energija. V svoji karieri je sicer osvojila že šest medalj v članski konkurenci pod okriljem IJF, medalje pa je osvajala tudi v kadetski, mladinski in U23 kategoriji ter na slovenskih državnih prvenstvih.

[[image_3_article_88965]]

Veličasten sprejem ob vrnitvi z evropskega prvenstva

Ob vrnitvi z evropskega prvenstva jo je v Mariboru pričakal tudi veličasten sprejem, na katerem so se zbrali njeni podporniki. Metka je bila nad sprejemom navdušena, še bolj pa je bila vesela zaradi celotne ekipe:

»Ta rezultat je bil veliko več kot samo jaz, vesela sem bila, da je poleg cela ekipa in se veseli z menoj. Bilo je posebno predvsem z vidika, da me ljudje dejansko spremljajo ter da vidiš, da tudi v individualnem športu nisi sam, da za teboj stoji ogromno ljudi. Že znotraj kluba se vidi, koliko ljudi je potrebnih, da med seboj sodelujejo, da vse skupaj uspeva.«

Cilji za prihodnost

V letošnji sezoni najboljšo slovensko judoistko leta 2025 čaka še Grand Slam v Mongoliji ter Grand Prix na Kitajskem, ki sta na sporedu konec junija. Sledi še svetovno prvenstvo v Bakuju, ki je na sporedu na začetku oktobra, vmes pa se bo morda še udeležila kakšnega turnirja. Čeprav so potovanja naporna in ji vzamejo veliko časa, pa se je tega z leti že navadila.

Letošnje poletne tekme pa bodo imele tudi poseben pomen, saj se z njimi začnejo kvalifikacije za olimpijske igre, ki bodo čez dve leti potekale v ZDA. Na zadnjih olimpijskih igrah je dosegla 17. mesto, vendar pa meni, da je še prezgodaj govoriti o konkretnih ciljih:

»Cilj je, da se poskušam kvalificirati, da lahko nastopim. Dve leti sta res dolgo obdobje, vmes je še veliko dejavnikov in vprašajev, da bi lahko napovedovala karkoli.«

Judo klub Apolon ima že preko 260 članov

Nekaj besed o delovanju kluba in svoji varovanki je spregovoril tudi Mitja Jenuš, predsednik Judo kluba Apolon. Pred nekaj tedni je v Hočah potekal sedaj že tradicionalni mednarodni judo turnir Apolon Open, na katerem je tekmovalo preko 1200 tekmovalcev iz 16 držav. Tekmovalci so se pomerili v petih starostnih kategorijah, Apolon pa je kot domačin skupno osvojil tretje mesto. Turnir je potekal kar dva dneva, na njem pa se je zbralo ogromno obiskovalcev, ki so poleg kakovostnega juda lahko uživali tudi v bogatem spremljevalnem programu. Metka na turnirju sicer ni tekmovala, vendar pa je pomagala pri organizaciji kot vodja prostovoljcev.

Sponzorje je težko dobiti

V zadnjih štirih letih se je razvoj juda v Sloveniji sicer izboljšal, vendar pa se klubi še vedno soočajo z visokimi stroški delovanja, kot so plače trenerjev, prevozi in logistika. Še posebej težko je pridobiti donatorje ali sponzorje, saj država še vedno ni poskrbela za primerne davčne olajšave za podjetja, ki bi želela izdatneje podpreti športne klube. Zanimanje za judo se po večjih uspehih, kot so olimpijske igre, poveča za približno 10–15 odstotkov, toda klubi, kot je Apolon, si v prvi vrsti prizadevajo poskrbeti za pozitivno vzdušje, s katerim se člani in članice postopoma zaljubijo v šport – enako kot v primeru Metke Lobnik, ki je iz obšolske dejavnosti postala vrhunska judoistka.

Že od malih nog jo je odlikovala borbenost

Trener Jenuš pojasni, da je že od prihoda v klub Metka kazala moč, čvrstost in predvsem borbenost. Takoj se je opazilo, da ne prihaja iz mesta, temveč iz okolice, kar je pomenilo, da ni razvajena, temveč je znala včasih tudi potrpeti:

»Ni bila tako razvajena, kot so današnji otroci, prav tako si ni za vsako stvar vzela pavze, ko jo je kaj zabolelo. Tudi če je bila kakšna resna poškodba, je ona vztrajala, da lahko nadaljuje.«

Kot trenerju je bilo zato včasih težko oceniti, ali gre za kaj resnega ali ne, zato je sam postopoma dobil občutek za to, da ji postavi meje in se odloči, ali je pripravljena za trening ali ne. Vseeno pa je Jenuš v njej videl tisto posebnost, ki je zelo pomembna v tem borilnem športu.

Hitro se je videlo, da ne popušča

Skozi treninge so v klubu hitro ugotovili, da je fokusirana, da ne popušča in ima zastavljene cilje. Skupaj s klubskim trenerjem Mariom Rudlom so počasi spoznavali njen trmast karakter, prav vsi v sistemu delovanja kluba pa so dokaj hitro ugotovili, da bo nekoč šampionka.

»Trenerji to neradi rečejo, toda pri njenih 16, 17 letih sem rekel: 'Ta pa bo.' Enakega mnenja so bili tudi vsi ostali v klubu, kar se je kasneje tudi izkazalo.«

Mlajšim judoistkam predstavlja vzor

Jenuš pove tudi, da je Lobnikova mlajšim judoistkam v klubu kot neke vrste mama in mentorica. S svojim odnosom do športa jim predstavlja vzor, zato punce stopajo po njenih stopinjah, ko tudi same želijo postati najboljše, kar se vidi tudi na rezultatih. Tako se lahko Judo Apolon pohvali tudi z najboljšo mladinko in mladincem v Sloveniji, Nežo Mesiček in Gabrielom Lipičem, v ospredje pa se prebijajo tudi drugi, ki sledijo filozofiji kluba.

[[image_2_article_88965]]

Imeti evropsko medaljo v vseh kategorijah je redkost

Kot pojasni Jenuš, ima Metka v vseh starostnih kategorijah evropsko medaljo, kar je v judu prej redkost kot pravilo, vse od ustanovitve zveze pa je sedemnajsta športnica, ki je osvojila člansko evropsko medaljo. Trenutno ji v zbirki kolajn manjkajo še medalja z elitnega turnirja Masters, svetovnega prvenstva ter olimpijskih igrah.

»Jaz sem kot trener prepričan, da bo osvojila tudi te medalje, želim pa si predvsem, da ostane še naprej skromna, predana delu ter da ohrani enak fokus na vseh tekmovanjih, bodisi gre za državno prvenstvo ali olimpijske igre. Ve, da klub in vsi ostali, tako trenerji kot domači, stojijo za njo, zato je lahko neobremenjena. Če konča na petem ali sedmem mestu, mora to vzeti kot notranjo motivacijo za naslednjič, ne rabi pa se obremenjevati s tem, kaj si misli okolica.«

Kot eno izmed njenih največjih prednosti Jenuš izpostavi tudi njeno psihično stabilnost in odločenost, da nadgradi dobre treninge z zmago.

»Ko stopi na tatami, že s telesno držo in govorico telesa pokaže svojo mentaliteto, tako da je že to dober začetek poti do zmage. S psihično stabilnostjo nima težav, kvečjemu je skozi leta vse skupaj samo še nadgrajevala.«

Sedaj bo pomemben drugi del sezone

Glavni cilj za letošnjo sezono je ob nabiranju točk za olimpijske igre svetovno prvenstvo, kjer si Jenuš želi čim višje uvrstitve. Glede na to, da je bila lani peta, bo letos cilj še izboljšati ta dosežek, saj si želi osvojiti še to medaljo, ki je še nima v zbirki.

»Vsi vemo, da si jo zasluži in da jo je sposobna osvojiti.«

Tudi olimpijske igre, ki so sicer šele čez dve leti, bodo pomemben preizkus. Po mnenju Jenuša je njegova varovanka že v Parizu pokazala, da tja ni prišla po naključju, na naslednjih igrah pa bo že bistveno bolj izkušena. Če ne bo kakšnih poškodb, ki jo lahko oddaljijo za dalj časa, pa je prepričan, da bo spadala med ožje favoritke za medaljo.