V Novi vasi se že nekaj let iz tal dviga proga za BMX kolesarje, ki uživajo v visokih skokih in zanimivih ovinkih. Obiskali smo jih tudi mi in se pogovarjali z enim izmed začetnikov tega športa v Mariboru, Markom Draguljičem. Objekt, ki združuje asfaltirani del ter del s skoki na zemlji je eden največjih tovrstnih objektov v Sloveniji, poleg Tržiškega.

Kljub dobremu delu in velikemu zanimanju mladine, pa vedno primanjkuje financ
Kljub dobremu delu in velikemu zanimanju mladine za tovrstno udejstvovanje, pa vedno primanjkuje financ. »Fantje za te skoke, ki so na progi skrbijo sami. Vsako leto ponovno, ko se proga spreminja in se popravlja centimeter po centimeter. Pomemben faktor pri vzdrževanju naše proge je tudi dež. Saj dež vedno skoke, ki so narejeni na točni višini malce – tako rečeno – pomanjša. Zato moramo vsak dan tudi vse skoke pokrivati s folijo, ki nam je trenutno primanjkuje, če bi želeli zaščititi vse skoke na progi.«  Marko je povedal, da so se v desetih letih, kolikor časa že sam sodeluje in pomaga pri vzdrževanju, dodobra spoznali z vsemi težkimi deli in da jim nikoli ni težko poprijeti za lopato, ki pa jo včasih radi ukradejo nepridipravi.
Filip Flisar je povedal, da je vse, kar se pravzaprav lahko vidi na progi, tu le zaradi fantov, ki so pripravljeni poprijeti za delo in stopiti skupaj. Prav zaradi tega je proga, po njegovem, sploh obstala toliko časa.
Ravno Marko Draguljič je bil že leta 2004, ko sta bila proga in objekt še v povojih, ena izmed prvih lopat na terenu. Na tisti čas se ozira z nasmeškom, in se spominja, da je med drugim s slovenskim smučarjem prostega sloga Filipom Flisarjem preživel veliko zanimivih dni in iz njunih ust smo slišali nemalo anekdot. »Nekega dne, ko še nismo imeli folije za pokrivanje skokov in se je deževnica lepo nabirala pod vznožjem, nas je zjutraj pričakala družina račk, ki so se lepo kopale v naših malih jezerih.« Mladeniče na objekt vežejo sami lepi spomini. Pri začetkih je pomagala tudi občina Maribor, ki je bila v pomoč predvsem takrat, ko je bilo potrebno priskrbeti delovne stroje. Sicer pa so bili bolj kot ne fantje prepuščeni sami sebi.
Blizu je bila izgradnja reflektorjev
Ker si tako Marko Draguljič kot vsi udeleženi v projektu želijo napredovanja in stagniranje ne pride v poštev, so si želeli, da bi bila možna tudi postavitev reflektorjev, da bi šport še bolj približali ljudem, ki bi progo raje obiskali v večernih urah. »Dve leti nazaj smo bili s slovenskim podjetjem že dogovorjeni za sodelovanje in postavitev reflektorjev od progi, vendar se je zataknilo pri gradbenem dovoljenju. Za to nam je res zelo žal, saj sedaj ko pade mrak, na progi ni kaj za početi. Mnogi izmed nas, ki smo leta 2004 skupaj začeli, imajo zdaj že družine in službe, tako da časa za ukvarjanje s takšnim hobijem ne ostane, razen zvečer oz. pozno popoldne, ko pa je na progi že tema. Poleg tega je poleti po navadi tudi čez dan zelo vroče in niti ni mogoče skakati po progi, saj je pretoplo in v teh primerih bi reflektorji prišli zelo prav,« je pojasnil Draguljič.
Več zanimivih fotografij pa si oglejte v spodnji fotogaleriji.