Veliki pisatelj in njegova muza. To je zgodba, ki jo poznamo iz številnih biografij: on ustvarja, ona ga navdihuje, prebira njegove rokopise in mu stoji ob strani. Po spletu pa se ob takšnih zgodbah občasno pojavlja precej bolj provokativno vprašanje: kaj, če nekatere od teh žensk niso bile zgolj muze, ampak pomemben del samega pisanja?

Za trditev, da so žene skrivaj napisale velika dela svojih mož, praviloma ni dokazov. Obstaja pa precej dokazov, da je bila vloga žena pri delu nekaterih slavnih avtorjev veliko večja, kot bi lahko sklepali iz imen na naslovnicah.

Ko je umrla žena, ni več želel pisati

Zanimiv primer je ameriški pisatelj Paul Bowles, avtor romana The Sheltering Sky. Njegova žena Jane Bowles je bila tudi sama pisateljica, njun ustvarjalni odnos pa je bil zelo tesen. Bowles je pozneje povedal, da je po ženini smrti prenehal pisati, predvsem zato, ker nje ni bilo več, da bi prebrala njegovo delo. 

To seveda ni dokaz, da je Jane pisala njegove knjige. Je pa zanimiv prikaz tega, kako pomembna je lahko oseba, ki jo zgodovina preprosto opiše kot pisateljevo ženo.

Še starejši primer je francoski pisatelj Louis de Rouvroy, vojvoda Saint-Simon. Po smrti žene leta 1743 je za približno pol leta opustil pisanje dnevnika. Tudi tukaj je najpreprostejša razlaga seveda žalovanje, ne skrivno avtorstvo.

Žene so dejansko sodelovale pri knjigah

Toda širša ideja o »nevidnih« ženskah v literaturi ni brez zgodovinske osnove. Raziskava, objavljena v The Historical Journal, kaže, da je bilo zlasti konec 19. in v začetku 20. stoletja sodelovanje zakoncev pri pisanju precej razširjeno. Žene so lahko sodelovale kot urednice, prepisovalke, raziskovalke in soavtorice, njihov prispevek pa ni bil vedno enako viden kot možev. 

Zgovoren je primer Leonore Blanche Lang, ki je opravila velik del dela pri znameniti zbirki Fairy Books, povezani predvsem z imenom njenega moža Andrewa Langa. Raziskovalci opozarjajo tudi, da je bilo takšnih zakonskih literarnih sodelovanj na stotine. 

Teorija zarote ali pozabljeni del zgodovine?

Trditev, da so znane knjige v resnici skrivaj pisale žene slavnih avtorjev, je brez dokazov predvsem privlačna teorija. Toda za njo se skriva resničen zgodovinski pojav: žensko intelektualno delo je bilo pogosto manj vidno, žena pa je lahko pri moževi karieri opravljala precej več kot zgolj vlogo »muze«.

Morda zato zanimivejše vprašanje ni, ali so žene skrivaj pisale knjige svojih mož, ampak koliko njihovega dela danes beremo, ne da bi sploh poznali njihova imena.