Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI) prepoveduje diskriminacijo zaradi invalidnosti na področju uporabe objektov v javni rabi, saj je dostopnost grajenega okolja eden ključnih pogojev za enako sodelovanje invalidov v družbi. Invalidi so se v preteklosti soočali s številnimi težavami, saj jim ni bil omogočen primeren dostop do številnih stavb, zato je vlada v letošnjem januarju pripravila novelo zakona, s katero so sprejeli ukrepe za izboljšanje situacije. Obstoječi objekti v javni rabi morajo tako biti prilagojeni vsaj na način, da so invalidom dostopne vse storitve, ki se izvajajo v objektu v javni rabi in so na voljo javnosti ter do katerih invalidi dostopajo znotraj objekta. 

Invalidi še vedno nimajo zagotovljene enakovredne dostopnosti

O trenutnem dejanskem stanju smo povprašali Društvo invalidov Maribor, ki se že vrsto let bori za varovanje človekovih pravic, nediskriminacijo, socialno pravičnost in enake možnosti delovnih invalidov. Po oceni društva je dostopnost javnih ustanov v Mariboru področje, na katerem je bilo v zadnjih letih izvedenih nekaj pomembnih izboljšav, vendar pa kljub temu opozarjajo, da še vedno ni zagotovljena enakovredna dostopnost za vse invalide.

Kot so pojasnili pri društvu, pri dostopnosti ne gre zgolj za to, ali je mogoče v objekt fizično vstopiti, temveč tudi za možnost samostojnega gibanja po stavbi, dostop do informacij, uporabo storitev in sporazumevanje z zaposlenimi. Iz navedenih razlogov se v društvu še vedno pogosto srečujejo z rešitvami, ki so prilagojene zgolj eni skupini uporabnikov, ne upoštevajo pa potreb drugih.

Vsakodnevne težave še vedno obstajajo

Društvo invalidov Maribor ob tem opozarja, da so najpogostejše arhitekturne ovire. Invalidi se morajo tako vsakodnevno spopadati s težavami, kot so stopnice brez ustreznih klančin ali dvigal, težko dostopni vhodi, neustrezna vrata, neprimerne sanitarije in pomanjkanje ustreznih parkirnih mest. Pri osebah z gibalnimi ovirami predstavlja velik problem tudi dostopnost posameznih prostorov znotraj stavbe.

Nič kaj boljše ni stanje pri osebah z okvarami vida ali za naglušne in gluhe osebe. Društvo izpostavlja, da so za slepe in slabovidne najpogostejše ovire pomanjkanje zvočnih informacij, slabša orientacija in neustrezne oznake, pri gluhih in naglušnih pa predvsem pomanjkanje tolmačenja, vizualnih informacij in možnosti učinkovite komunikacije.

»Težava je lahko tudi digitalna nedostopnost - spletne strani, elektronski obrazci in drugi digitalni sistemi niso vedno prilagojeni vsem uporabnikom,« še dodajajo.

Boljša situacija predvsem pri novogradnjah

Kljub opisanim težavam Društvo invalidov Maribor priznava, da so določene izboljšave vendarle vidne. To se najbolj pozna predvsem pri novogradnjah in prenovah, saj projektanti namenjajo več pozornosti dostopnosti, prav tako pa je več zavedanja o tem, da dostopnost ni zgolj vprašanje dobre volje, ampak pravica invalidov.

»Vendar napredek ni povsod enakomeren. Še vedno se dogaja, da se dostopnost rešuje naknadno, namesto da bi bila vključena že v začetno načrtovanje,« opozarjajo pri društvu.

Kot so zapisali na spletni strani Vlade RS, se je z novelo ZIMI določila pravna podlaga gradbeni inšpekciji, da lahko opravlja nadzor nad dostopnostjo obstoječih objektov v javni rabi, uvedeni pa so tudi inšpekcijski ukrepi in kazenske določbe v zvezi s prekrški zaradi kršitev prilagoditve objektov v javni rabi. Prav na ta določila opozarjajo tudi pri društvu, ki si želi, da bi se dostopnost preverjala v praksi. Opozarjajo namreč, da je rešitev lahko na papirju skladna s predpisi, vendar pa v vsakdanji uporabi ne omogoča zares samostojnega dostopa.

Dostopnost ne pomeni samo vstopa v določeno stavbo

Pod pojmom dostopnost si marsikdo razlaga zgolj to, da se oseba pripelje na lokacijo in vstopi v določeno stavbo. Kot so zapisali pri društvu, mora biti dostopnost razumljena širše - kot možnost, da človek storitev razume, do nje pride, jo uporabi in pri tem čim bolj samostojno sodeluje. Še vedno se namreč dogaja, da so pogosto spregledane potrebe oseb z različnimi senzornimi in komunikacijskimi ovirami, predvsem gluhih, naglušnih, slepih in slabovidnih.

Društvo invalidov Maribor izpostavlja, da se pri načrtovanju veliko pozornosti namenja fizičnemu dostopu z vozičkom, manj pa informacijski in komunikacijski dostopnosti. Ob tem poudarjajo, da bi bilo treba več pozornosti nameniti tudi osebam z nevidnimi invalidnostmi in različnimi kognitivnimi ovirami.

Zmanjšana samostojnost vpliva na kakovost življenja

Enega največjih problemov invalidnih oseb predstavlja pomanjkanje samostojnosti. V primeru, da oseba zaradi arhitekturne ali komunikacijske ovire ne more sama opraviti opravka, ki ga drugi opravijo brez težav, postane odvisna od pomoči drugih, kar vpliva na samozavest, zasebnost in posledično tudi na kakovost življenja:

"Ovire se ne pojavljajo samo pri obisku javnih ustanov, ampak tudi pri uporabi javnega prevoza, dostopu do kulture, športa, izobraževanja, zaposlovanja in drugih dejavnosti. Posledica je lahko tudi umikanje iz družbenega življenja, saj človek začne določene poti ali aktivnosti opuščati, ker že vnaprej pričakuje težave."

Invalidske organizacije morajo biti vključene že od začetka

Društvo invalidov Maribor smo povprašali tudi o sodelovanju z občino in drugimi deležniki pri vprašanjih dostopnosti in podobnih zadevah ter kako se sami angažirajo pri načrtovanju prenov in izboljšav.

V društvu menijo, da je dialog z občino, javnimi ustanovami in drugimi odgovornimi ključnega pomena, saj lahko društva iz prakse opozorijo na težave, ki jih projektanti ali odločevalci morda ne opazijo. Prav zato menijo, da je zelo pomembno, da so predstavniki invalidskih organizacij vključeni že v fazi načrtovanja, ne šele takrat, ko je objekt oziroma ureditev že izvedena.

O vključenosti v sprejemanje odločitev pri društvu dodajajo, da bi morali biti invalidi pri načrtovanju prenov obravnavani kot aktivni sogovorniki, saj je najboljša rešitev tista, ki je preverjena tudi z vidika dejanske uporabniške izkušnje.

Nič o invalidih brez invalidov

Ob vsem zapisanem lahko sklepamo, da se je situacija za invalide le delno izboljšala ter da bo na tem področju treba postoriti še precej. V Društvu invalidov Maribor rešitev vidijo predvsem v bolj sistematičnem pristopu. Po njihovem mnenju bi morala dostopnost biti sestavni del vsakega načrtovanja, prenove in investicije, pri tem pa bi bilo treba upoštevati načelo univerzalnega oblikovanja, ob tem pa bi bilo treba redno preverjati obstoječe ureditve in sproti odpravljati ugotovljene pomanjkljivosti.

V prihodnje bi več pozornosti morali nameniti tudi dostopnosti informacij in digitalnih storitev, usposabljanju zaposlenih v javnih ustanovah ter boljšemu obveščanju o možnostih dostopa. V društvu si želijo predvsem tega, da bi se pri vprašanjih dostopnosti večkrat poslušalo ljudi, ki se z ovirami srečujejo vsak dan, kar pomeni da bi eno temeljnih načel pri načrtovanju vključujočega mesta moralo biti »nič o invalidih brez invalidov«.