V kulturnem domu v Svečini so ob slovenskem kulturnem prazniku pripravili medobčinsko proslavo Zveze kulturnih društev občin Kungota, Pesnica in Šentilj. Zadnjo tovrstno proslavo, na kateri so se srečali predstavniki društev, ki v omenjenih treh občinah sestavljajo zvezo, so pripravili leta 2020 v Šentilju, leto pred tem v Pesnici. Svečinska dvorana je bila tokrat nabito polna, najbrž tudi zaradi tega, ker je zveza praznovala visok jubilej, 40-letnico delovanja. O njenih začetkih, projektih in aktualnih aktivnostih so spregovorili zadnji trije še živeči predsedniki zveze; Zdravko Eder, Andrej Koren in Franja Senčič, aktualna predsednica zveze, ki je pogovor in proslavo v večjem delu tudi povezovala. Za kulturni program na prireditvi so poskrbeli mladi gledališčniki KUD Jože Stupnik Svečina in Mešani pevski zbor Canticum iz Pernice. Zbrane je na kratko pozdravila in nagovorila Tamara Šnofl, županja občine Kungota.

Marija Radmilovič je bila deležna stoječih ovacij

Kot je običaj, so najzaslužnejšim kulturnikom podelili priznanja, in to za zadnja tri leta. Najdaljši aplavz, pravzaprav stoječe ovacije, je občinstvo namenilo prejemnici zlate plakete Zveze kulturnih društev Kungota, Pesnica, Šentilj za življenjsko delo, Mariji Radmilovič. Danes 84-letna kulturna ustvarjalka je že kot srednješolka sodelovala v dramski skupini Kulturno umetniškega društva Jože Stupnik Svečina. Kot igralka je od leta 1956 naprej ustvarila kar nekaj pomembnih vlog, njena prva je bila vloga Veronike Deseniške v istoimenski igri. Že leta 1961 se je spoprijela s svojo prvo režijo. Ko je dobila službo v rojstnem kraju, je svoje delovanje razširila na razna kulturna področja: vodila je pevski zbor, organizacijsko in izvedbeno je sodelovala pri vseh proslavah v kraju, bila je pobudnica ustanovitve mešanega pevskega zbora, v katerem je tudi prepevala, Svečinskega noneta in bila aktivna članica izvršnega odbora društva, v katerem še vedno deluje.

Daljnega leta 1971 se je v otroški gledališki skupini KUD Jože Stupnik Svečina pod njenim režiserskim vodstvom začelo resno delo. Od takrat je odrsko luč ugledalo 25 otroških gledaliških predstav in 7 uprizoritev mladinske gledališke skupine Sobotniki, ki je zrasla iz otroške. Leta 1990 je bila predstava Miha in sonce nagrajena z zlato Linhartovo značko in vzniknila je ideja o poimenovanju skupine. Otroška gledališka skupina Sončece se je leta 2005 s predstavo Marka Radmiloviča Princesa Krinolina uvrstila na državno srečanje otroških gledaliških skupin Slovenije, ki je najvišje pregledno srečanje Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. Za ta uspeh je skupina prejela priznanje Zveze kulturnih društev občin Kungota, Pesnica in Šentilj.

Za delo v gledališki dejavnosti je prejela Linhartovo plaketo

Vrsto let se je na gledališkem področju tudi izobraževala in je za svoje uspešno delo v gledališki dejavnosti prejela Linhartovo plaketo, ki jo je takrat podeljevala Zveza gledaliških skupin Slovenije. Dolga leta je bila članica izvršnega odbora Zveze kulturnih društev občin Kungota, Pesnica, Šentilj in v tem času tudi strokovna svetovalka za gledališko dejavnost na zvezi. Vodila je tudi turistično društvo v Svečini in se z vsem srcem zavzemala za sodelovanje med turističnimi in kulturnimi društvi v svojem kraju in širše. Sama pa se je kot dokaz povezave kulturne dediščine z ljubeznijo do domače vasi lotila še raziskovanja in zapisovanja pričevanj in zgodb domačinov. Plod njenega raziskovalnega in zbirateljskega dela sta dve knjigi: Med vinogradi in mejo iz leta 2010 ter leta 2015 izdano knjigo z bogatim etnološkim pričevanjem o hišah v Svečini.

Kljub več kot šestdesetim letom predajanja ljubiteljski kulturi in Svečini, Marija še danes širokogrudno deli svoje znanje mladim rodovom, pomaga pri organizaciji kulturnih in družabnih dogodkov v kraju ter sooblikuje kulturni obraz njene Svečine.

Če bi imela glasbeno izobrazbo, bi bila njena prva izbira zborovodstvo

Marija Radmilovič nam je povedala, da bi bila njena prva izbira, če bi imela glasbeno izobrazbo, glasba oziroma zborovodstvo. “Ker te možnosti nisem imela, se v to nisem preveč poglabljala. Sem pa bila v mladosti igralka, in to že od otroških let, ko sem veliko igrala v šoli. Kot mladinka sem igrala v naši gledališki skupini, moram pa reči, da mi je bližje režija. Vedno sem rajši za kot na odru.” Ker je bila po poklicu učiteljica (dve leti je poučevala v Mariboru, kasneje do upokojitve v rodni Svečini), ji je to dajalo veliko možnosti, da je za odrske deske navduševala tudi otroke. “Mislim, da ne bi smelo biti šole brez gledališkega krožka, saj je to življenjska potreba. Pa ne zaradi nekih uspehov in tekmovanj, ampak zaradi sproščenosti, ki jo človek vse življenje potrebuje.”

Med gledališkimi vlogami je Mariji najbolj ostala v spominu prva, vloga Sneguljčice, ki jo je odigrala še kot nižja gimnazijka, pri čemer je imela odlične učitelje. Glede najljubše režije pa se, kot pravi, ne more opredeliti: “Preden nastane otroška predstava, je potrebnih okoli 40 vaj. Pri igri otroke spoznaš iz popolnoma drugačnega vidika kot v razredu. Spoznaš vse njihove lastnosti, odgovornosti, prenašanje pritiskov pred premiero, … Z otroki sem se vedno povezala in vsaka predstava mi je bila toliko ljuba, da se ploh ne morem opredeliti, katera mi je najljubša. Vsaka je v mesni pustila neko sled. Sicer pa gledališke predstave ne moreš delati brez kroga odličnih sodelavcev; od plesnih, pevskih do tehničnih in še kakšnih.”

Poslavlja se od dela na odru

Ker sta se Marijina starša spoznala dobesedno na odru, ji je bila ta vrsta umetnosti položena v zibelko. Po njenih stopinjah sta šla oba sinova, Marko in Samo. “Ko sem se intenzivno ukvarjala z režijo, sem imela včasih slabo vest, da sem premalo skrbna mama. Nikoli ne bom pozabila besed Tineta Varla, ko sem mu potožila, da se jaz potepam po odrih, otroke pa da pri tem zanemarjam. Dejal mi je, da je pomembnejše okolje, v katerem otrok raste.” Sin Marko Radmilovič, sicer znan novinar, publicist, režiser in pisatelj, ji je napisal zadnjih nekaj otroških predstav, tako da je lahko tudi po tej plati z njim sodelovala. Ima pet vnukov, vsi so zelo domači z odrskimi deskami. Kot nam je še povedala, je korona slabo vplivala na njihovo delo, zdi se, kot da začenjajo znova.

Kljub častitljivi starosti je Marija Radmilovič, ki je zdravje še dobro služi, za svečinsko prireditev pripravila recital, pred korona obdobjem je sodelovala pri mladinski gledališki predstavi, zdaj pa se, kot pravi, poslavlja od dela na odru. “V društvu bom pomagala pri drugih stvareh; od kuhinje do organizacije, sicer pa bi se rada bolj posvetila pisanju. Pa ne knjig, ampak bolj zapisom z področja narodnega blaga.”

Nagradili so tudi druge kulturne ustvarjalce

Ob najvišjem priznanju, zlati plaketi, so v Svečini na medobčinski proslavi podelili še ostala visoka priznanja. Zlato priznanje Zveze kulturnih društev Kungota, Pesnica, Šentilj z značko so prejeli: Nataša Novak Mulej (občina Kungota), Anton Šnofl (občina Pesnica) in Silvo Koder (občina Šentilj).  Priznanje za vztrajnega mladega ustvarjalca je šlo v roke Žanu Pečeniku iz Šentilja. In še prejemniki priznanj za enkratni dosežek: Marjana Cmager (občina Pesnica), Leopold Methans (občina Šentilj), Gledališka skupina OŠ Rudolfa Maistra Šentilj in Pihalni orkester občine Šentilj Paloma. Ob jubileju so vsem trem občinam (Kungota, Pesnica in Šentilj), osnovnim šolam (Kungota, Pesnica, Jakobski Dol, Jarenina, Rudolfa Maistra Šentilj in Sladki Vrh) in knjižnicam (enotam Kungota, Pesnica in Šentilj) podelili še zahvale za uspešno in plodno sodelovanje. Zveza je ob 40-letnici s strani Javnega sklada Republike za kulturne dejavnosti prejela jubilejno priznanje.

Zveza kulturnih društev občin Kungota, Pesnica, Šentilj (v nadaljnjem besedilu ZKD) se je leta 1997 preimenovala iz Zveze kulturnih organizacij Maribor – Pesnica, ustanovljena leta 1982. Vključena je v 59 območnih in področnih zvez kulturnih društev, ki jih združuje krovna organizacija Zveza kulturnih društev Slovenije. V ZKD so včlanjena ljubiteljska kulturna društva, ki delujejo na različnih področjih kulture in umetnosti – zborovstvo, instrumentalna glasba, likovna umetnost, gledališče in lutke, literatura, film in video, multimedijska dejavnost, sodobni ples, folklora.

ZKD je samostojna, prostovoljna, nepolitična in nepridobitna organizacija, ki povezuje 30 kulturnih društev in 4 skupine, ki ne delujejo v okviru društev, so pa člani zveze, ki delujejo na območju občin Kungota, Pesnica in Šentilj. V društva in skupine so včlanjeni aktivni kulturno-umetniški ustvarjalci, ki delujejo na področju ljubiteljskih kulturnih dejavnosti. Osnovne šole na območju občin Kungota, Pesnica in Šentilj so pomemben člen na kulturnem področju z vzgojo mladih in udejstvovanju. Pet od šestih jih ima status Kulturne šole. Predsednica ZKD je Franja Senčič, ki je tudi zakonita zastopnica in svoje delo opravlja nepoklicno, temveč je njena funkcija prostovoljna. Na ZKD je zaposlena Nina Butolen, ki opravlja delo tajnice zveze. Delo ZKD načrtuje in spremlja izvršni odbor. Nadzorni odbor enkrat letno pregleda materialno in finančno poslovanje zveze. Častno razsodišče šteje pet članov, sestane se po potrebi. Zveza ima še tričlansko komisijo za priznanja.

ZKD je na tem območju že 40 let povezovalka kulturnih društev in oblikovalka medobčinskega kulturnega programa. Do ustanovitve Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti – Območne izpostave Pesnica (v nadaljnjem besedilu sklad) je bila ob Mariborski knjižnici v Šentilju in Pesnici edina profesionalna kulturna institucija. ZKD je skladov tesni sodelavec in koproducent. ZKD nadzoruje odnos občin do društev in njihovega dela kot posrednik med društvom in občino, nastopa tudi v vlogi zagovornika ter pogajalca za finančna sredstva.
Društvom nudi potrebno in želeno podporo, kot je strokovno svetovanje, tehnična in intelektualna pomoč delovanju skupin in pomoč pri izvedbi prireditev …

Franja Senčič,
predsednica zveze