Boris Krabonja, profesor zgodovine na Srednji ekonomski šoli Maribor je za maribor24.si spregovoril o težavah pri pridobivanju novih prostorov, o tem kaj ga pri dobrodelnosti navdihuje in zakaj je prevelika rit, da bi si upal na ulico med protestnike.
Humanitarno društvo Žvižgač, katerega ustanovitelj je tudi Boris Krabonja, se te dni seli v nove prostore na Tkalki. Po napovedani ˝deložaciji˝ iz Srednje ekonomske šole Maribor, kjer so doslej zasilno delovali, jim je v preteklih dneh nasproti stopila mariborska občina in jim do nadaljnjega s pomočjo Zavoda za turizem Maribor – Pohorje v uporabo ponudila prostora Tkalke.
Preseljeni drug teden
»Prostori sploh niso nič posebnega – eden manjši, drugi večji, ampak za nas sta ogromna,« se selitve odkrito veseli Krabonja in dodaja: »Je sicer klet, a ni ne vlažno, ne majhno, ne temno.« Selitev se je zaradi formalnosti nekoliko zavlekla, a pričakujejo, da bodo do konca prihodnjega tedna preseljeni.
»Kar mene jezi pri vseh teh nadrejenih je to, da ko se lotimo nečesa novega, rečejo: To pa ne vem, če se bo dalo. Ja pa hudič probat’ je treba!«
Razplet ob ˝posredovanju˝ medijev
V iskanju rešitve so se Žvižgači obrnili tudi na mariborsko občino, a so ves čas prejemali odgovor, da jih moralno sicer podpirajo, pravno-formalno pa se stvari ne da urediti. Je pa do sprememb prišlo, ko so se v zgodbo vključili mediji. Krabonja razlaga: »Ne želim delati krivice ljudem na občini, ki so se resnično potegnili za nas, ampak dejstvo je, da ko se pojavijo mediji, stvari navadno pač bolj gladko stečejo.« Ob tem v smehu dodaja, da je podobnih scenarijev vajen tudi kot profesor: »Ko se otrok pritoži na oceno in zraven pripelje mamo, je vendarle nekoliko drugače. Takšni pač smo, saj vsi vemo kako funkcioniramo.«
V prvi vrsti še zmeraj učitelj
S Tkalko, oziroma občino se zdaj pripravlja sporazum. Do težav na Srednji ekonomski šoli je po njegovem prišlo zaradi nesporazuma. »Stvari so se zdaj uredile, a še vedno menim, da nobene škode ne bi bilo, če bi ostali tukaj. Po drugi strani pa sem ves čas že tako ali tako razmišljal o selitvi, ker so se mi stvari začele prepletati – humanitarnost z mojim delom, namreč. Na tej šoli sem v prvi vrsti še zmeraj učitelj in zato odgovoren dijakom. A pozabimo zdaj na to, itak je Tkalka ˝majka˝ proti temu tukaj!«
»Enostavno ne morem sprejeti, da je nek zakon vreden več kot dostojanstvo ljudi!«
»Prevelika rit sem za te zadeve!«
V društvu Žvižgač je trenutno osem aktivnih članov; društvo je bilo uradno ustanovljeno pred dobrima dvema mesecema, z nekakšnim ˝odcepom˝ od društva 29. Oktober. »Oktobrovci so bili tisti, ki so v meni prebudili vse kar je zaspalo v času po koncu mojega študija. Vedno sem sicer bil upornik, posebnež, a sem se po študiju prelevil v tipični primer povprečnega rahlo lenega Slovenceljna, ki ima svojo rit na toplem, vse urejeno in mu nič ne manjka.« Ob vprašanju, ali se je udeleževal tudi protestov pa Krabonja odgovarja: »Tistih ta velikih ne, ker ko so granitne kocke letele, sem stisnil rep med noge pa adijo. Prevelika rit sem za te zadeve!« Čeprav se je njihova filozofija razhajala, pravi, da so to ljudje, ki jih ima še zmeraj rad.
Stvari se izboljšujejo
Z dobrodelnostjo se je ukvarjal že dve leti pred samo ustanovitvijo društva, a se mu še zmeraj zdi, da so pomagali premalo ljudem. Kljub temu meni, da se stvari izboljšujejo: »Po duši sem športnik in športna filozofija je zmagati. Zmaga je tudi to, da se nam pojavljajo ljudje, ki smo jim pomagali, zdaj pa oni pomagajo naprej drugim.«
Društvo Žvižgač trenutno pomaga okoli 150 posameznikom – s hrano, občasno tudi s plačevanjem položnic. A takšne okoliščine se nikoli ne razrešijo čez noč, izpostavlja sogovornik: »To je maraton«.
»Če je le možno, ne zavoljo lastnega udobja, lastne sreče pohoditi ali brcati ljudi. Ne glede na to, ali so Romi, črnci, muslimani, lezbijke, invalidi, Borisi ali Micke. Dajmo čuvat ljudi!«
Novi ljudje, nova prijateljstva
Za konec Krabonja apelira še na vse, ki se jim odločijo pomagati: »Večkrat mi ljudje rečejo: zbrali smo samo toliko denarja. Tukaj res vsakemu posebej odgovarjam: resnično vsak cent šteje. Ne gre namreč samo za denar, uspemo se povezati. In to je eden od načinov kako upočasniti to brutalno, kapitalistično, neoliberalistično, pohotno, sprevrženo družbo. To je vredno mnogo več kot 5, 50, 500 ali 5000 evrov na računu.«