Začetek novega šolskega leta se hitro približuje, z njim pa se v številne družine vračajo domače naloge, učenje, ocene in jutranje hitenje. Starši se ob tem pogosto sprašujejo, kako otroka spodbuditi, da bo pri šolskem delu uspešen, ne da bi se vsak popoldan spremenil v boj zaradi knjig in zvezkov. Čarobnega recepta za šolski uspeh ni. Obstajajo pa navade, s katerimi lahko starši ustvarijo okolje, v katerem otrok lažje razvija pozitiven odnos do učenja, radovednost in vztrajnost.

O šoli pred otrokom ne govorite le negativno

Način, kako starši govorijo o šoli, učiteljih in učenju, lahko vpliva tudi na otrokov odnos do njih. Če otrok ves čas posluša, kako nesmiselna je šola ali kako nepravični so učitelji, bo težje razvil pozitiven odnos do šolskega okolja.

To seveda ne pomeni, da morajo starši zamižati pred težavami. Pomembno pa je, da jih rešujejo konstruktivno in otroku pokažejo, da so tudi neprijetne situacije nekaj, s čimer se je mogoče spoprijeti. Pomaga že zanimanje za to, kaj je otrok tisti dan počel in kaj novega se je naučil. Namesto običajnega »Kako je bilo v šoli?« lahko poskusite z vprašanjem, kaj je bilo tisti dan najbolj zanimivo ali kaj ga je presenetilo.

Branje naj ne izgine, ko otrok začne brati sam

Skupno branje pogosto povezujemo predvsem z majhnimi otroki, vendar se pomen knjig s starostjo ne konča. Pri mlajših otrocih so to lahko pravljice, pri starejših knjige, ki jih izberejo sami, pri najstnikih pa že pogovor o zgodbi, članku ali temi, ki jih zanima. Pomembno je tudi, kakšen zgled dajejo odrasli. Otrok, ki doma nikoli ne vidi nikogar s knjigo v rokah, bo težje razumel sporočilo, da je branje nekaj prijetnega in koristnega.

Telefon naj ne postane prva stvar po prihodu iz šole

Zasloni so postali neločljiv del vsakdana otrok in mladostnikov, popolna prepoved pa ni nujno rešitev. Bolj pomembna so jasna in predvidljiva pravila.

Družina se lahko denimo dogovori, da se šolske obveznosti opravijo pred daljšim časom za zaslonom, da med obroki ni telefonov ali da je del večera namenjen dejavnostim brez zaslonov. Pri tem imajo pomembno vlogo tudi starši. Težko je od otroka zahtevati, naj odloži telefon, če odrasli med pogovorom ves čas gledajo v svojega.

Ne ustavite njihovega večnega »zakaj?«

Otroška vprašanja so lahko naporna, a radovednost je pomemben del učenja. Ko otrok vpraša, zakaj je nebo modro, kako ribe dihajo ali zakaj se spreminjajo letni časi, ni nujno, da starši odgovor poznajo. Pravzaprav je lahko še koristneje, če ga poiščejo skupaj.

S tem otrok dobi sporočilo, da ni nič narobe, če nečesa ne veš. Pomembno je, da znaš vprašati, raziskati in poiskati odgovor. Učenje tako ni več samo nekaj, kar se dogaja za šolsko klopjo zaradi naslednjega testa, ampak postane način raziskovanja sveta.

Ne hvalite samo petic

Dobra ocena je prijetna nagrada, vendar ni nujno najboljši pokazatelj tega, koliko truda je otrok v nekaj vložil. Namesto da pohvala pride samo ob petici, lahko starši opazijo tudi proces: da je otrok vztrajal pri zahtevni nalogi, prosil za pomoč, se več dni pripravljal na test ali po slabši oceni poskusil znova. Takšen pristop otroku pomaga razumeti, da napaka ni konec sveta in da neuspeh ne pomeni, da za nekaj preprosto »ni dovolj pameten«.

Cilj niso samo dobre ocene

Starši si za svoje otroke razumljivo želijo dobrih ocen, vendar dolgoročni cilj šolanja ni zgolj lepo spričevalo. Pomembneje je, da otrok razvije samostojnost, vztrajnost, radovednost in sposobnost reševanja težav. Ocene bodo vedno pomemben del šole, toda odnos do znanja in učenja lahko otroka spremlja še dolgo po tem, ko bo zadnjič zaprl šolski zvezek.