Je tudi čas, ko se znova odpirajo vprašanja zgodovine, bolečine in spomina. Med kraji, ki najmočneje pričajo o temnem povojnem obdobju, posebno mesto tukaj pa zavzema Tezenski gozd pri Mariboru, ki je eno največjih množičnih grobišč v Evropi po koncu druge svetovne vojne.

Pod današnjimi cestami, gozdovi in travniki jugovzhodnega dela Mariborua leži zgodba tisočerih ljudi, ki maja 1945 niso dočakali še enega vzhoda.

S koncem vojne se ni končalo tudi nasilje

Ob koncu druge svetovne vojne maja 1945 so se proti Avstriji umikale kolone vojakov in civilistov Neodvisne države Hrvaške (NDH), skupaj z drugimi pripadniki poraženih vojaških formacij ter civilnim prebivalstvom. 

Njihov cilj je bil predati se britanski vojski v Avstriji, saj so se bali maščevanja jugoslovanskih partizanov. 

Velik del teh kolon je dosegel območje Pliberka, kjer pa so Britanci ujetnike vrnili jugoslovanskim oblastem. Sledila je tako imenovana pliberška repatriacija, eden najbolj pretresljivih dogodkov povojnega časa na območju nekdanje Jugoslavije.

Mnogi zajeti vojaki in civilisti so bili nato prisiljeni v dolge pohode skozi Slovenijo. Kolone so vodili proti Mariboru, kjer so bila vzpostavljena tranzitna taborišča. Priče in zgodovinski viri opisujejo izjemno brutalne razmere: pomanjkanje hrane in vode, izčrpanost, pretepanja ter streljanje tistih, ki niso mogli več hoditi.

Tezenski gozd: Največje povojno grobišče v Sloveniji

Med 19. in 26. majem 1945 so se v protitankovskih jarkih pri Teznem odvijale množične usmrtitve vojnih ujetnikov in civilistov. Jarke so med vojno zgradili Nemci kot obrambni sistem; po vojni pa so postali prizorišče množičnih pobojev.

Ujetnike so iz mariborskih taborišč vozili s tovornjaki. Po pričevanjih so jim bile roke pogosto zvezane z žico, številnim so odvzeli osebne predmete in oblačila. Na robu jarkov so jih ustrelili, trupla pa zmetali v več kilometrov dolg protitankovsi jarek.

Po ocenah zgodovinarjev in Komisije za prikrita grobišča je bilo na območju Tezna ubitih približno 15.000 ljudi, predvsem pripadnikov hrvaških oboroženih sil, med žrtvami pa naj bi bili tudi civilisti ter pripadniki drugih vojaških enot.

Poboje naj bi organizirala OZNA Tretje jugoslovanske armade, izvajale pa so jih posamezne partizanske brigade. Po usmrtitvah so trupla zasipavali z zemljo, apnom in pozneje celo s katranom, območje pa je desetletja ostalo zamolčano in nedostopno javnosti.

Grobišče so odkrili šele med gradnjo avtoceste

Dolga desetletja je Tezenski gozd ostajal skrita rana zgodovine. Šele leta 1999, med gradnjo avtoceste proti Mariboru, so delavci naleteli na človeške posmrtne ostanke.

Odkritje je pretreslo Slovenijo in širšo javnost. V zgolj 70 metrih izkopanega jarka so našli kar 1.179 trupel. Kasnejše raziskave so pokazale, da se množično grobišče razteza skoraj kilometre daleč, ocene pa govorijo o več kot 15.000 žrtvah.

Raziskovalci so našli številne dokaze o načinu usmrtitev, žice okoli rok, strelne poškodbe na lobanjah ter plasti apna nad posmrtnimi ostanki.

Maribor, mesto mnogih množičnih grobišč

Tezno ni edino množično grobišče na območju Maribora. V mestu in njegovi okolici je evidentiranih več lokacij, povezanih z vojnimi in povojnimi poboji.

Med bolj znanimi je Grobišče talcev v Spodnjem Radvanju pod Pohorjem. Tam so nacistične oblasti aprila 1945 ustrelile več sto političnih zapornikov in talcev. Žrtve so metali v bombne lijake, po vojni pa so na območju našli več kot sto trupel.

Danes tam stoji spominski obelisk z napisom:

»Mrtvi nam kličejo: Ne pozabite!«

Znano je tudi Grobišče za ribnikom jugozahodno od mesta, kjer naj bi bili pokopani neznani posmrtni ostanki žrtev druge svetovne vojne in povojnega nasilja.

Skupaj ta grobišča pričajo, da je bil Maribor v zadnjih mesecih vojne in neposredno po njej prostor izjemno hudega nasilja, ki je zaznamovalo številne družine in generacije.

Dolga leta tišine

V času Jugoslavije se o povojnih pobojih skoraj ni govorilo. Grobišča so bila prikrita, dostop omejen, javne razprave pa nezaželene. Šele po osamosvojitvi Slovenije so se začele sistematične raziskave prikritih grobišč.

Leta 2012 je bila na območju Tezna odprt spominski park, kjer danes potekajo komemoracije in pokloni žrtvam. Ob odprtju je tedanji predsednik RS Danilo Türk poudaril, da je treba vse zunajsodne poboje jasno obsoditi in raziskati.

Kraj so že obiskali tudi številni domači in tuji politiki, med njimi hrvaški predsedniki in slovenski državni vrh.

Zakaj je spomin tako pomemben?

Vprašanje povojnih pobojev v Sloveniji ostaja občutljivo in pogosto politično obremenjeno. A zgodovinarji opozarjajo, da je soočenje z zgodovino nujno. Pa ne zaradi delitev, temveč zaradi razumevanja preteklosti in spoštovanja žrtev.

Tezenski gozd danes ni le prostor smrti, ampak tudi opomin. Opomin, kako hitro lahko konec vojne preide v novo nasilje. In kako nevarna je lahko tišina, ki desetletja prikriva resnico.

Maj nas zato ne spominja le na zmago nad nacizmom in fašizmom, temveč tudi na dolžnost, da ohranimo zgodovinski spomin, tudi takrat, ko je boleč.