Se še spomnite 25. maja, ko je praznovala vsa nekdanja skupna država? Dan mladosti je bil čas štafet, polnih stadionov, bratstva in nepozabnih športnih turnirjev.

Mesec maj je v času nekdanje SFRJ minil v znamenju enega največjih praznikov, dneva mladosti. Čeprav je bil uradno posvečen rojstnemu dnevu predsednika Josipa Broza Tita (ki je bil sicer rojen 7. maja), je bil to predvsem praznik jugoslovanske mladine, prežet s športom, kulturo in nepopisno energijo, ki je povezovala vse republike.

Simbolika Titove štafete

Glavni motor praznovanja je bila Štafeta mladosti. Vse se je začelo leta 1945 v Kragujevcu na pobudo tamkajšnjih mladih, skozi desetletja pa je tek s štafetno palico postal pravi fenomen. Mladinci, delavci, vojaki in vrhunski športniki so si palico podajali iz roke v roko, pretekla pa je na tisoče kilometrov skozi mesta in vasi.

Med izbranimi zadnjimi nosilci, ki so imeli to neizmerno čast, da so štafeto predali Titu na polnem stadionu JLA v Beogradu, sobili tudi Slovenci, med njimi legendarni telovadec Miro Cerar (1965) in celjska pevka Stanka Gorišek (1959). Zadnja štafeta je na svojo pot krenila celo z vrha Triglava leta 1987, ko jo je v dolino ponesla alpinistka Marija Štremfelj.

Strogi kriteriji za vstop med ''mladince''

Dan mladosti pa ni bil le dan za proslave, ampak tudi čas za uradni sprejem sedmošolcev v Zvezo socialistične mladine (ZSMS). Iz arhivskih zapisov lokalnih skupnosti iz leta 1977 je razvidno, da vstop v mladinsko organizacijo sploh ni bil samoumeven. Priprave so se začele že marca, kandidati pa so morali izpolnjevati stroge kriterije.

Eden izmed teh kriterijev je bilo tako imenovano tovarištvo. To je pomenilo pripravljenost pomagati prijateljem pri učenju in delu. Drugi kriterij je bil šolski uspeh oz. redno opravljanje obveznosti (pri slabšem uspehu so se podrobno ugotavljali vzroki). Tretji kriterij pa je bila družbena aktivnost oz. sodelovanje v Pionirskem odredu, športnih tekmovanjih in negovanju tradicij.

Člani komitejev so trikrat obiskali vsak razred, da so osnovnošolcem predstavili statut in pomen organizacije. Tisti, ki kriterijev niso izpolnjevali, so morali počakati in dokazati, da so se ''vidno popravili''.

Zanimivost iz leta 1984: Mladina je bila včasih tudi kritična. V lokalnih časopisih so glasno opozarjali, da ''ne smejo vse poti voditi v Beograd'' in predlagali, da bi se zaključna prireditev vsako leto selila v drugo republiko.

Športni utrip na vsakem koraku

Danes si težko predstavljamo, kako množično so bili obiskani športni turnirji ob dnevu mladosti. Mesta so dobesedno dihala s športom. V dneh okoli 25. maja so se lokalna podjetja, šole in krajevne skupnosti udarile v malem nogometu, košarki, odbojki, streljanju in balinanju.

Na igriščih so se med seboj merile ekipe šol, bolnišnic, bank in javnih podjetij, vse od železniške postaje do avtobusnega podjetja do lokalnih farmacevtov in trgovcev. Navijanje je bilo glasno, rivalstvo športno, druženje po tekmah pa nepozabno.

Škandal z napačnim plakatom in konec neke dobe

Praznik je začel ugašati po Titovi smrti leta 1980, dokončno udarec pa je doživel leta 1987, ko je v javnosti izbruhnil ogromen škandal. Slovenski umetniški studio Novi kolektivizem je za uradni plakat dneva mladosti predlagal predelano podobo nacističnega plakata iz leta 1936.

To je sprožilo politični potres in že v začetku leta 1988 je Zveza socialistične mladine praznik uradno ukinila. Ena zadnjih velikih prireditev na slovenskih tleh je bil nepozaben koncert v Portorožu, kjer so pred množico mladih preprevali Martin Krpan, Plavi orkestar, Riblja čorba in Parni valjak, s čimer se je dokončno zaprlo poglavje ene najbolj prepoznavnih tradicij prejšnjega stoletja.