Danes si težko predstavljamo, da je bila lakota še pred dobrimi dvesto leti del vsakdanjega življenja številnih prebivalcev slovenskega ozemlja. Na podeželju so bile družine povsem odvisne od vremena, letine in lastnih zalog, zato je lahko nekaj dni toče ali dolgotrajna suša povzročilo pravo katastrofo. Med najhujšimi obdobji pomanjkanja je bila velika lakota leta 1817, ko so številni ljudje preživeli le s pomočjo dobrodelnosti in nadomestnih živil.
Aleluja je nastala iz stiske
Iz tega časa izvira tudi jed aleluja, ki jo danes ponekod poznajo kot del kulinarične dediščine. Nastala je iz stiske. V času velike lakote leta 1817 naj bi ljudje za veliko noč jedli posušene repne olupke. Repo so skozi zimo uporabljali kot eno redkih razpoložljivih živil, olupke pa so skrbno shranjevali. Ko druge hrane ni bilo več, so jih skuhali in postregli kot jed. Tako je nastala aleluja, ki je predstavljala simbol iznajdljivosti, hkrati pa tudi tudi opomin na težke čase.
Tudi krompir, danes eno najpomembnejših živil v slovenski kuhinji, se je med prebivalci bolj uveljavil šele zaradi pomanjkanja hrane.
Več lahko preberete na Slo24.si: To so jedli Slovenci v času najhujše lakote.
Ko je bilo hrane malo, so ljudje posegali po vsem, kar je bilo užitno. Nabirali so koprive, lobodo in druge samonikle rastline, v kruh pa mešali različne nadomestke, med drugim glogove plodove, otrobe in celo zmleto drevesno lubje. Takšna prehrana je pogosto vodila v podhranjenost, bolezni in prezgodnje smrti.
