Rok uporabe je številka, ki ji večina potrošnikov zaupa skoraj brez premisleka. Če je datum mimo, izdelek pogosto konča v smeteh, četudi morda še ni pokvarjen. Če je datum še veljaven, mu zaupamo, četudi obstaja možnost, da je bila hladna veriga že prekinjena ali je bilo živilo shranjeno v neprimernih pogojih. Prav iz te vsakdanje negotovosti je nastala poslovna ideja Senvity, s katero so se na tradicionalnem podjetniškem dnevu Srednje ekonomske šole in gimnazije Maribor predstavili Gal Dreisibner, Azra Osmanović, Nataša Ristanić in Roko Godič pod mentorstvom profesorice Bronje Jarc.

[[image_1_article_90082]]

Senvity je pametna etiketa oziroma vizualni indikator svežine živil, ki bi bil nameščen na embalaži in bi uporabniku s spremembo barve pokazal dejansko stanje izdelka. Ideja se tako ne ukvarja samo z udobjem kupca, temveč z enim večjih okoljskih in finančnih problemov sodobne potrošnje: zavrženo hrano. Hkrati odpira tudi vprašanje, ali je natisnjen datum na embalaži res dovolj zanesljiv podatek za odločitev, ali bo živilo končalo na krožniku ali v smeteh.

Tekmovanje Mladi podjetnik na Srednji ekonomski šoli in gimnaziji Maribor je letos potekalo že šestindvajsetič, v okviru podjetniškega dneva pa so razglasili tudi najboljše videe natečaja TO.TI.KLIP – Klipni svojo idejo!, ki je nastal pod okriljem Štajerske gospodarske odličnosti in dijake spodbudil, da svoje poslovne zamisli predstavijo še v kratki video obliki. Na tekmovanju Mladi podjetnik pa so ekipe pred strokovno komisijo predstavile celoten podjetniški paket: poslovni načrt, raziskavo trga, finančne izračune, promocijske materiale, prototipe oziroma dodatna gradiva ter javno predstavitev. Komisija je ocenjevala izvirnost, uporabnost ideje, kakovost poslovnega načrta, prepričljivost nastopa, dodelanost promocije in realnost finančnega dela. V žiriji so bili Tanja Ciglarič, Aleš Zorc, Vera Kocbek, Žiga Legnar in mag. Aleksandra Podgornik. Med devetimi ekipami je prvo mesto osvojil Sportify, drugo Hairio, tretje Senvity, nagrada občinstva pa je pripadla ideji Poop-A-Way.

Ko datum ni več edini sodnik svežine

Pametna nalepka bi bila zasnovana tako, da bi sprememba barve uporabniku hitro pokazala, ali je živilo sveže, ali se približuje stanju, ko ga je treba porabiti, oziroma ali ni več varno. Takšna rešitev bi bila najprej uporabna pri izdelkih, kjer je svežina posebej občutljiva: pakirano meso, sendviči, siri, delikatesni izdelki in druga živila, pri katerih potrošnik pogosto okleva, trgovci pa se srečujejo z velikimi odpisi.

V poslovnem načrtu ekipa poudarja, da problem ni samo doma v hladilniku, ampak se začne že v trgovini. Med pogovori z uporabniki in zaposlenimi v živilskih trgovinah so ugotovili, da je vsakodnevno ročno preverjanje datumov zamudno, količine zavržene hrane pa frustrirajoče tudi za zaposlene, ne le za kupce. Prav zato se je njihova začetna zamisel premaknila od rešitve za gospodinjstva k širšemu poslovnemu modelu, ki bi pomagal tudi trgovcem in proizvajalcem.

Ideja, ki ne nagovarja samo kupca, ampak celotno verigo

Ena pomembnejših prednosti Senvityja je v tem, da ekipa rešitve ni zasnovala samo kot izdelek za končnega potrošnika. Poslovni model je postavljen kot B2B2C, kar pomeni, da neposredni kupci ne bi bili gospodinjstva, temveč proizvajalci in tiskarji embalaže, ki bi pametne indikatorje vključili v svoje materiale. Končni uporabnik bi Senvity srečal šele na polici v trgovini, na embalaži izdelka, ki ga kupuje.

Takšna postavitev je za poslovno idejo ključna. Če bi morali potrošniki pametne nalepke kupovati sami in jih doma lepiti na živila, bi bila uporaba hitro preveč zapletena. Če pa je indikator že del embalaže, postane rešitev skoraj neopazno vključena v obstoječo nakupovalno izkušnjo. Kupec ne potrebuje dodatnega znanja, posebnega postopka ali nove navade, saj pogleda embalažo in razume sporočilo.

Majhna nalepka, veliko vprašanje zaupanja

Senvity je med podjetniškimi idejami zanimiv prav zato, ker izhaja iz nečesa zelo majhnega, a se hkrati dotika zelo velikega vprašanja: koliko hrane zavržemo zato, ker nimamo dovolj dobrih informacij? In koliko bi lahko prihranili, če bi embalaža znala bolje povedati, kaj se v resnici dogaja z izdelkom?

[[image_2_article_90082]]

Dijaki so z idejo pokazali, da podjetništvo ni samo iskanje izdelka, ki bo na prvi pogled všečen, ampak tudi prepoznavanje neučinkovitosti v vsakdanjem sistemu. Hrana se proizvaja, prevaža, hladi, skladišči, prodaja in pogosto zavrže, ker je odločitev o njeni uporabnosti še vedno močno vezana na datum, ki ne more upoštevati vseh razmer, v katerih se je izdelek znašel.

Senvity si poskuša predstavljati drugačen odgovor, ki potrošniku ne bi nalagal še več odgovornosti, kot je to za »zelene prakse« danes značilno, ampak bi mu odločitve olajšal, s čimer bi vsi skupaj dosegli končen cilj. Čim manj hrane tam, kjer ne ne želimo videti. V smeteh, torej.