Stranski nogometni sodnik Boris Ploj je eden redkih, če ne celo edini nogometni sodnik v slovenski ligi, ki je vselej odkrito pokazal svojo pripadnost nogometnemu klubu Maribor. Po nekaj težavah, ki mu jih je povzročilo navijaštvo do kluba, se je odločil končati delo, ki ga je vzljubil že kot najstnik na domačem igrišču v Dobrovcah na Dravskem polju, kjer se je prvič srečal s sodniško piščalko.
 Svojo sodniško kariero ste zaključili s sojenjem prijateljske tekme med NK Mariborom in gostujočim FC Karpatyjem iz Ukrajine v Ljudskem vrtu. Kakšni so  občutki, ko se po 22. letih posloviš od sojenja, in to prav na zelenici domačega Maribora v Ljudskem vrtu?
Na to sem bil pripravljen, tako da mi ni bilo hudo vse do takrat, ko me je Tavares po koncu tekme objel, to so bili tisti zadnji metri ob odhodu z igrišča. Pred tem pa sem bil še nasmejan, povsem dobre volje, na to sem bil namreč pripravljen, saj se to ne zgodi čez noč. Zadnjih nekaj metrov, ko sem odhajal z igrišča pa mi je bilo resnično hudo.
 Je bila to vaša osebna želja, da bi zadnjo tekmo sodili domačim nogometašem ali zgolj naključje?
To je bila moja želja.
 Vemo namreč, da ste goreč navijač NK Maribora, kar pa vam je v sodniški karieri prineslo nekaj težav, saj ste bili tik pred zaključkom kariere suspendirani za nekaj časa. Kaj je bil vzrok za to?
Vse skupaj se je nabiralo že precej časa, ko sem bil tehnični vodja v mlajših selekcijah NK Maribora in sem se pojavljal na stadionu Ljudski vrt v majici NK Maribora. Nato pa sem bil še na tekmi v Sevilli opažen v mariborskem dresu, saj so me ujeli v fotografski objektiv. Te slike so bile potem na naslovnicah nekaterih medijev. Takoj po tem sem začel v Sevillo dobivati SMS sporočila, da sem na kar nekaj slikah, v bistvu, še preden se je tekma v Sevilli sploh začela.
 Ste to dejanje kdaj obžalovali ali pa vam je zaradi tega padel sodniški ugled, ki ste si ga pridobili skozi vsa ta leta?
Ne, ni mi žal. Še enkrat bi naredil isto. Tudi sodniški ugled mi zaradi tega ni upadel.
 Se vam kaznovanje za to zdi krivično?
Ja. Predvsem zato, ker nikoli nisem bil pristranski, Mariboru pa tako ali tako ne morem soditi. Mislim pa, da tudi v kolikor bi lahko sodil na tekmi Maribora proti Olimpiji, ki je res derbi, da bi ga lahko povsem nepristransko odsodil. Bil sem tudi na svetovnem prvenstvu v Južnoafriški republiki, kjer sem bil prav tako v dresu Slovenije, saj se mi zdi povsem normalno, da greš na tekmo oblečen v barve ekipe za katero navijaš.
 Ampak kot sodnik, naj ne bi tako očitno prikazovali svojega navijaštva do določene kluba.
Ne, tega sicer ne bi smel.
 Torej je šlo vseeno za vašo napako.
Ne, temu ne bi rekel ravno, da je šlo za napako. Bila je mednarodna tekma in mislim, da v takem primeru vsa Slovenija stoji za klubom. Prav tako kot smo pri košarki v Evroligi vsi navijali za Olimpijo in četudi sem iz Maribora sem takrat navijal za Olimpijo, tako smo v tem primeru vsi navijali za Maribor.
 Na vaši zadnji tekmi sojenja v Ljudskem vrtu ste pod sodniškim dresom nosili še dres NK Maribora, ki ste ga ob koncu ponosno pokazali. Ste se želeli s tem komu zoperstaviti oziroma kljubovati zaradi suspenza ali pa je šlo morda za provokacijo?
Ne. To je pač moj klub in sedaj lahko odkrito živim s tem dresom.
 Torej je šlo zgolj za zabavo in popestritev?
Hm. Kaj pa vem. Ta dres me je nekako spremljal že skoraj celo življenje.
 Ko pogovor nanese na nogometne sodnike, so večinoma v ospredju sodniške napake. Ste tudi vi kakšno še posebej obžalovali?
Ne spomnim se, da bi kadarkoli naredil kakšno napako, ki bi jo še posebej obžaloval, čeprav sem devet let sodil v prvi ligi. Kontrolorji sojenja so mi na kontrolah večkrat očitali, da so bile storjene napake z moje strani, vendar smo potem podrobneje pogledali in analizirali posnetke in ti so na koncu vedno govorili v moj prid. Tako, da v prvi ligi v devetih letih nisem naredil niti ene napake.
 Sodniško delo je mnogokrat precej nehvaležno. Ko naredite napako vas javnost kritizira in o vas še dolgo razpravlja, ko pa je sojenje dobro opravljeno vas po koncu tekme le redko kdo še omeni. Kako ste se spopadali s takšnimi pritiski?
S temi stvarmi se ne obremenjujem. Najbolj sem vesel, ko sta oba kluba s sojenjem res zadovoljna. Takrat veš, da je tvoj trud poplačan in veš, da nisi nikogar oškodoval. Je pa res, da se to, da so vsi zadovoljni, zares redko zgodi.
 Se vam je v vaši sodniški karieri pripetil kakšen poseben dogodek, ki vam je še posebej ostal v spominu ali pa morda zaznamoval vašo sodniško kariero?
Najbolj sta mi ostali v spominu dve tekmi prve nogometne lige. Še posebej tekma v Ljubljani, kjer sta se pomerila Olimpija in Celje. Po prvem polčasu je bil izid 1:1, v drugem polčasu pa je Olimpija dobila dva gola, in sicer oba na moji strani. Po tekmi, ko smo odšli na analizo, pa mi je kontrolor sojenja očital, da sta bila oba gola zadeta iz prepovedanega položaja. Na analizi je bilo precej znanih obrazov in takrat so me vsi grdo gledali, češ, da sem jaz kriv za vse. Takrat sem se res slabo počutil in razmišljal le o tem, če sem res jaz kriv in če sta bila resnično dva gola dobljena po moji krivdi iz prepovednega položaja. V tistem trenutku je bilo tako, da bi najraje vse skupaj končal. Naslednji dan, ko pa so prišli vsi posnetki na plan, se je izkazalo, da sem imel pri obeh zadetkih prav, da sta bila oba gola regularna. To je bilo zame veliko olajšanje.
 Kako pa ste se spopadali s pritiskom navijačev?
Tega nikoli nisem čutil, saj se na to niti nisem preveč oziral. Navijači na tekmi so in prav je, da so. Lahko skandirajo ali kaj podobnega, vendar temu nikoli nisem posvečal večje pozornosti.  
 Je za varnost sodnikov na tekmi in po njej v Sloveniji dobro poskrbljeno?
Ja, za varnost je poskrbljeno. Tako ob prihodu kot tudi ob odhodu, še posebej takrat, kadar je bilo na tekmi kaj spornega in so te čakali navijači je bilo okoli nas več varnostnikov in policijsko spremstvo. Zgodilo se je tudi, da nas je policijsko vozilo spremljalo ob odhodu iz mesta.
 Ima Slovenija po vašem mnenju dober sodniški podmladek?
Mislim, da ga ima in da kvaliteta sojenja v Sloveniji ni problematična. Vsekakor je podmladek tudi dobrodošel, saj se starejši sodniki poslavljajo in je potrebno delati na mladih.  
 Kaj bi kot izkušen sodnik svetovali vašim mlajšim naslednikom?
Kot prvo bi jim svetoval, da morajo sodniško delo opravljati z veseljem. Če kdorkoli misli, da bi se v sodniške vode podal zaradi zaslužka, potem je bolje, da tega sploh ne počne.  Zaslužek na koncu sploh ni tako velik, še posebej, če upoštevaš koliko je potrebno trenirati in se odrekati drugim stvarem. To delo moraš opravljati z veseljem. Res je, da je ogromno odrekanja, je pa tudi ogromno lepih trenutkov tako na treningih kot na tekmah, pa tudi po njih. Kogarkoli to delo zares veseli, je prav, da se za to odloči, na zaslužek pa nikakor naj ne gleda.
Pripravila: Rebeka Lepej