Skorajda ga ni domačina na Sveti Ani, ki ne bi poznal zakoncev Gornik - Tončke in Srečka, ki prihajata z naselja Ledinek. Oba sta že vrsto let predana gasilca, zato tudi ni čudno, da sta zlato poroko, torej 50 let skupnega življenja, praznovala v gasilskih uniformah. V civilnem obredu, ki ga je opravil župan občine Sveta Ana Martin Breznik, so ju v špalirju spremljali uniformirani gasilci. Kako tudi ne, ko je Tončka zvesta članica PGD Sveta Ana že dolgih 45 let, Srečko pa celo 48.
Pred več kot sto svati se je praznovanje nadaljevalo v cerkvi sv. Ane. Obred je vodil domači župnik Tonček Fras ob somaševanju župnika z Marije Snežne Boštjana Lenarta in diakona Vlada Marna. Dogajanje se je nato preselilo v bližnje gostišče, kjer sta Tončka in Srečko s strani svojih otrok doživela veliko presenečenje s številnimi glasbenimi in drugimi gosti.
[[image_1_article_89159]]
Tončka se je poročila zelo mlada
Tončka je odraščala v skromnih razmerah v Ledineku. Njena mama je bila na Sveto Ano prenešena kot dojenček iz sirotišnice v Gradcu. Po drugi svetovni vojni je delala na kmetih, nakar je v okviru agrarne reforme v Ledineku prejela staro hišo in malo zemlje. Tončka ji je pomagala pri delu, po končani bolničarski šoli v Mariboru je sprva opravljala delo čistilke v Klemosu, nato pa se zaposlila v tedanjem zavodu za duševno bolne Hrastovec, kjer je kot bolničarka delala kar 46 let.
[[image_3_article_89159]]
Poročila se je zelo mlada, pri 17 letih in pol, ob materinem soglasju. V zakon sta z Srečkom stopila zaradi družinskih okoliščin in pričakovanja otroka. Skupaj sta ustvarila družino s tremi otroki: Natašo, Boštjanom in Srečkom. Danes uživata v družbi vnukinje Lane.
[[image_2_article_89159]]
Srečko je bil 41 let poštar
Srečko je prav tako upokojenec. Poštni službi, mesto poštarja na Zgornji Velki mu je uredila Tončka, je bil zvest 41 let. Rodil se je v Poljčanah in že kot mladostnik, pri 15 letih in pol, začel delati na pošti. Svojo poštarsko pot je začel peš, nadaljeval s kolesom, mopedom in nazadnje s službenim avtomobilom. Kot poštar je spoznal številne ljudi in doživel marsikatero anekdoto, največji izziv pa so mu predstavljale zimske razmere in težko prevozne ceste.
V njunem domu ne manjka rož
Po poroki sta zakonca živela skromno, a z veliko volje in dela postopoma zgradila nov dom. Ob redni zaposlitvi sta delala tudi v Avstriji ter tako prihranila sredstva za gradnjo hiše. Pri delu so pomagali tudi otroci. Njuno posestvo danes obsega urejen dom, vrtove, rastlinjake ... Tončka se še posebej posveča rožam in samooskrbi. Redijo tudi nekaj prašičev, imajo kokoši ter race, dva velika psička in muce.
[[image_4_article_89159]]
Dom Gornikovih je bil skozi leta tudi prostor pomoči drugim. Pri njih je 13 let živela varovanka iz Hrastovca, sprejeli pa so tudi nečaka iz težkih družinskih razmer. Doma je ostal sin Srečko. Njihova skrbnost in urejenost sta jim prinesli celo dve priznanji zlata vrtnica Turističnega društva Sveta Ana.
"Zakonski jarem je treba nositi v dvoje"
Na vprašanje Ludvika Krambergerja, kaj ju je povezovalo vsa ta desetletja, sta Tončka in Srečko odgovorila, da so temelj njunega zakona ljubezen, otroci, delo in medsebojno zaupanje. "Zakon je kletka, ki simbolizira povezavo med dvema, ki sta si žela ustvarit družino. To je le simbolika. Če poveva, je zakonski jarem treba nositi v dvoje. Če so kake zamere, je treba nanje hitro pozabiti in živeti dalje v dvoje. Lahko rečeva, da sva najino zakonsko »ladjo« dobro krmarila, da se ni »potopila«."
