18. junija je stoti rojstni dan praznovala gledališka, filmska in televizijska igralka Ivanka Mežan. S svojo več kot sedem desetletij dolgo umetniško potjo je zaznamovala slovensko gledališče 20. stoletja, zlasti SNG Dramo Ljubljana, kjer je ustvarila več kot sto vlog. Na odru je prvič nastopila že med drugo svetovno vojno v partizanskem gledališču, pozneje pa je s klasičnimi in sodobnimi interpretacijami postala ena ključnih nosilk povojnega slovenskega igralskega prostora. Med drugim je igrala tudi v filmu Cvetje v jeseni, kjer je upodobila Marušo, preprosto kmečko žensko in stranski lik, ki z občuteno prisotnostjo soustvarja avtentično podobo slovenskega vaškega okolja v zgodbi.

"Še danes vidim klopotce, vinograde in griče"

Kljub častitljivim letom ji zdravje še vedno služi, ne želi pa več dajati intervjujev. Pravzaprav v tem ni nikoli uživala, saj je bila vedno skromna in je dejala, da pomembno tisto, s čimer se pokaže na odru. Leta 1995, ko je prejela Borštnikov prstan za življenjsko delo, so se z njo pogovarjali kolegi na Radiu Ognjišče.

Iz njihovega zapisa je razvidno, da je bila rojena v Mariboru, v družini s šestimi otroki. Ker je bil njej oče profesor, mama pa učiteljica, se je družina večkrat selila: "Ko je prišel dekret, smo se selili. Tako sem začela hodit v šolo na Sveti Ani v Slovenskih goricah. Še danes imam živ spomin na tisto pokrajino, klopotce v jeseni, vinograde in griče, ki se prelivajo. Kot vsi ostali, smo do mraza bosi tekali okrog. In moram reči, da ta šola, ta učilna zidana, v katero sem naredila prve korake, še vedno stoji, a žal v njej ni več pouka," je takrat povedala. V tistih časih je namreč šola na Sveti Ani delovala v prostorih sedanje občinske zgradbe, nasproti cerkve. 

"Dobro se spominjam, kako se mi je v mladosti zdela tamkajšnja cerkev visoka. Pred njo je bil griček, po katerem smo se dričali. Gospod župnik je bil zelo hud, ker smo naredili drsalnico, po kateri so potem padali verniki. Do smrti ne bom pozabila, kako so si na božično noč pred polnočnico, takrat je bilo veliko snega, ljudje s trskami svetili. S sestro Zoro sva doma ležali v postelji in soj od teh trsk, ko so ljudje šli mimo šole proti cerkvi, je zaplesal." 

Tone Partljič ji je izpolnil dolgoletno željo

Ivanka je kasneje Sveto Ano še večkrat obiskala, nazadnje leta 2011, ko je prišla tja v družbi Toneta Partljiča. Tone se spominja, da je imela njena družina precej težko situacijo: "Njena mama je bila poročena s slikarjem Mežanom in ravno v tistem obdobju sta se starša ločila. Pa ne zaradi nezvestobe, pač pa je bil njen oče na nek način popoln boem. Pogosto so bili brez denarja, saj je slike kar podarjal. V tem času je postal profesor na Ptuju in bil pri tem zelo uspešen, Ivankina mama pa v službo na Sveto Ano za učiteljico."

[[image_1_article_89625]]

Partljiču je Ivanka povedala še za eno situacijo, ki pa je njeno otroštvo precej zaznamovala: "Neko jutro je njena mama rekla: »Kaj, sredi noči smo se zbudili, zunaj je še tema.« Ivanka pa je odgovorila: »Mama, saj je svetlo.« Izkazalo se je, da je njeno mamo zadela kap v očesu in je postala slepa. Dekleti sta morali iti v rejništvo, najprej pa v sirotišnico na Viču, k nunam."

Tone Partljič nadaljuje, da je Ivanko na Sveto Ano peljal za to, ker jo je na kosilu, na katerem so se zbrali vsi prejemniki Borštnikovega prstana, slišal govoriti, da je njena zadnja želja na svetu, pa je imela že takrat skoraj 80 let, da bi še kdaj videla Sveto Ano. "Hitro sva sedla v avto in sem jo peljal na Sveto Ano. Že med potjo na Sladkem Vrhu, odkoder se vidi anovska cerkev, je pokazala nanjo. Ko sva se peljala mimo kakega drevesa, sva ustavila in je rekla, da je pod njim jokala. In ga je šla objet in poljubit. Ko sva prišla na Sveto Ano, mi je pokazala okno na sedanjem objektu občine in rekla, da sta v tej sobi s sestro stanovale ..."

"Ostala sva prijatelja. Kliče me, kot da sem njen edini dober človek, čeprav je do vseh zelo dobra in prijazna. Vedno me je vesela, prebere vse, kar napišem."

Silvo Slaček: Ko je prišla, je bila zelo čustvena in ganjena 

Kasneje sta Tone in Ivanka na Sveto Ano prišla še enkrat in takrat jo je v avli občine v času občinskega praznika, na dan odprtja razstave likovne kolonije Anina paleta, sprejel takratni župan Silvo Slaček. S tega dogodka so tudi priložene fotografije. Poklicali smo tudi nekdanjega župana, ki nam je povedal, da je bila Ivanka ob prihodu na Sveto Ano zelo čustvena in ganjena, zaupala mu je tudi celotno zgodbo in svoje spomine, vezane na Sveto Ano. 

[[image_2_article_89625]]

Otroštvo pri Sveti Ani je Ivanki ostalo v lepem spominu. Niso imeli igrač, so pa veliko tekali po travnikih: "Ne bi mogla reči, da sem kakorkoli zagrenjena zaradi svoje mladosti. Šla sem pa že zgodaj od doma, s 16 leti," zaključi Ivanka. 

[[image_3_article_89625]]