V naselju Zgornja Ščavnica v občini Sveta Ana že desetletja stoji Rožmanov mlin. Gre za enega najbolj prepoznavnih mlinov v Slovenskih goricah in edinega preostalega ob reki Ščavnici, kjer so v preteklosti mleli žito s pomočjo velikega vodnega kolesa, ki ga je gnala reka. Danes je mlin posodobljen in deluje na električni pogon, vendar še vedno ohranja tradicionalno mlinarsko dejavnost. Pomemben je tudi s turističnega in z izobraževalnega vidika. Obiskalo ga je že veliko turistov, pa tudi šolskih skupin. Njegov lastnik, Ivan Rožman, je na letošnji osrednji prireditvi ob 28. občinskem prazniku prejel srebrni grb občine. 

[[image_1_article_90955]]

Mlinar je bil tudi Ivanov oče 

Ivanov že pokojni oče Jože, ki je bil daleč naokoli znan kot ljudski godec, je leta 1962 kupil mlin v Zgornji Ščavnici. Pred tem je kratek čas živel ob manjšem mlinu v Voličini, kjer je spoznal tudi svojo poznejšo ženo Martino, tam se je rodil tudi Ivan. Skupaj je bilo v družini šest otrok. "Oče je bil mlinar in se je ukvarjal samo s tem. Mama mu je pomagala pri delu v mlinu. On je skrbel za mletje in vzdrževanje mlina, mama pa je izdajala moko," nam pove Ivan. 

Kmetje so na moko čakali več ur 

Nadaljuje, da se je oče za mlinarja izučil v Veržeju v znanem mlinu Babič. "Želel je imeti svoj mlin, zato so prodali hišo v Veržeju in se preselili sem. Takrat je bil mlin še v precej slabem stanju. Ni bilo elektrike, poganjala ga je voda. Imel je le eno turbino za pogon in en mlinski kamen. Po dveh letih smo dobili elektriko. Takrat smo kupili elektromotor in dva valja. Kapaciteta mletja je bila približno tisoč kilogramov v 24 urah. Za kmete smo mleli posebej. Pripeljali so zrnje, počakali, da smo ga zmleli, nato pa so moko odpeljali domov. Tukaj so čakali po tri ali štiri ure. Prinesli so malico in pijačo, predvsem pa je bilo to priložnost za druženje."

[[image_8_article_90955]]

Tri leta mlinarske šole v Avstriji 

Potem ko je Ivanov starejši brat odšel v glasbeno šolo v Maribor in kasneje v Ljubljano, je oče Ivanu dejal, naj on ostane doma, da bo mlinar, sploh zato, ker so se za njim rodila še štiri dekleta.

"Tri leta sem se izobraževal v Avstriji, saj pri nas ni bilo mlinarske šole. Šolal sem se v Welsu, kjer sem se učil v manjšem mlinu.  Bil sem zelo drobcen. Šef je podvomil, da bom lahko kdaj nosil polne vreče žita in moke. Tam je bil hlapec, s katerim sva potem vsako jutro jedla koruzne žgance. Tako sem praktično tri leta živel od teh žgancev, ki jih imam rad še danes," doda v smehu. 

[[image_7_article_90955]]

Nakar je od očeta prevzel delo v domačem mlinu. Sprva, ko je bila žena Nada, s katero je poročen že 39 let, še zaposlena, je delal v mlinu sam. Ko pa je Nada v Klemosu izgubila službo in odšla delat v Avstrijo, je Ivan za družino s tremi otroki ob mlinarstvu služil kruh tudi kot muzikant, med drugim je igral pri Viničarjih. Zgradila sta si hišo, prav tako prizidek k obstoječemu mlinu in ohranila dejavnost vse do danes. 

[[image_6_article_90955]]

Leta 1988 so zamenjali vse stroje. Rabljeno opremo so pripeljali iz Italije. S tem se je zmogljivost povečala na približno 900 kilogramov na uro. Takrat so uvedli tudi menjavo zrnja. "Kmetje so pripeljali zrnje, moko, ki je bila na zalogi, smo napolnili v vreče. Vse je potekalo hitreje, strankam ni bilo potrebno čakati."

[[image_3_article_90955]]

Ljudje zdaj pečejo manj kruha 

V mlinu zdaj meljejo v glavnem pšenico, v eni uri okoli 900 kilogramov, tedensko tri do štiri tone, v preteklosti so sprejemali tudi ječmen. Največ dela je ob sobotah, ljudje pa prihajajo k njim praktično vsak dan. "Res pa je, da velikih kmetij in številčnih družin ni več. Ljudje pečejo manj kruha in kupujejo manjše količine. Včasih je bilo v hiši deset ali več ljudi, zato so veliko pekli. Danes je tega precej manj. Starejši so pomrli, mlajši pa nimajo več interesa, da bi sejali pšenico. Večji kmetje večinoma žito prodajo."

Ivan in Nada ob tem z moko stalno oskrbujeta nekaj picerij, gostiln in več kmečkih turizmov.

[[image_4_article_90955]]

Ostra, gladka in krušna moka

In kako poteka mletje moke? "Najprej se zrnje očisti. Na drugi strani mlina je čistilnica, kjer se odstranijo pleve, slama in prah. Vgrajen je tudi magnet, ki zadrži morebitne kovinske delce, da ne pridejo med stroje. Nato gre zrnje v desetpasažni mlin. Pšenica se začne mleti, nato se vakuumsko dvigne in preseje. Ločijo se ostra, gladka in krušna moka ter otrobi. Nato gre material na naslednjo stopnjo, kjer se še nekoliko bolj zmelje. Ta postopek se ponovi desetkrat, dokler ne dobimo končne moke. Včasih je bilo drugače. Imeli smo povratno meljavo - delno zmleto zrnje se je vračalo nazaj v mlin, zato je celoten postopek trajal precej dlje."

Iz pšenice dobimo ostro, gladko in krušno moko, poleg tega pa še otrobe. Ti so stranski proizvod in jih uporabljajo predvsem za krmo prašičev in goveda.

[[image_5_article_90955]]

Tudi Nada nam potrdi, da je delo v mlinu precej naporno. "Včasih je moral mož sam nositi 25- in 30-kilogramske vreče, jih zlagati in razvažati. Zdaj si pomagava in si delo nekoliko olajšava."

Na vprašanje, ali se njihova moka razlikuje od tiste, ki jo kupimo v trgovini, sogovornik odgovori: "Stranke so z njo zelo zadovoljne. Zrnja pred mletjem ne vlažimo. Zato je pri delu nekoliko več prahu, moka pa je bolj obstojna in po mnenju naših strank tudi kakovostnejša."

Ostali so edini 

Nekoč je bilo ob Ščavnici, vse do Razkrižja, kjer se reka izliva, veliko manjših mlinov. Danes so ostali edini. Poleg tega jim reka skoraj ne koristi več, ker je vode premalo. "Pred leti so od Spodnje Ščavnice do Razkrižja izvedli melioracijo. Po vsakem dežju voda hitro odteče, vodostaj pa se je močno znižal."

"Dokler bova zmogla, bo mlin deloval"

Ivan nam ob koncu pove, da je bil visokega občinskega priznanja zelo vesel, saj ga ni pričakoval: "Veseli me, da je naše delo opaženo in cenjeno v lokalni skupnosti." Pravega naslednika za nadaljevanje mlinarske dejavnosti za zdaj še nimata. Njune tri hčerke imajo svoje poklice, ena, Katja, živi celo v Franciji, a se vedno znova z veseljem vrača domov. Imata že pet vnukinj in enega vnuka. Morda bo pa slednji, kdaj nadaljeval mlinarsko tradicijo. "Dokler bova zmogla, bo mlin deloval. Ko ne bova več mogla, ga bova žal morala zapreti. Potem bo ostal le še kot muzejski mlin."

[[image_2_article_90955]]