Če se te dni odpravljate po Mladinski ulici v Mariboru in bi radi pripravili domač lešnikov namaz ali katero od številnih sladic z lešniki, vam po glavno sestavino morda sploh ni treba v trgovino. Ob ulici namreč raste dolga linija turških lesk, njihovi plodovi pa so užitni. 

[[image_5_article_92483]]

Na zanimivost nas je opozoril Borut Ambrožič iz Hortikulturnega društva Maribor, ki pojasnjuje, da je mesto turške leske (Corylus colurna) pred leti zasadilo na območju od Strossmayerjeve ulice mimo Ljudskega vrta pa vse do Vrbanske ulice.

»Kdor se te dni želi preizkusiti v pripravi katere od mnogih sladic z lešniki, se mora samo odpraviti do Mladinske ulice,« pravi Ambrožič.

Zakaj prav turška leska?

Izbira drevesne vrste ob prometni mestni ulici ni bila naključna. Turška leska namreč dobro prenaša razmere, značilne za urbano okolje, med drugim tudi onesnažen zrak.

[[image_1_article_92483]]

Ambrožič ob tem izpostavlja, da je turška leska uvrščena tudi na seznam 400 »dreves za prihodnost«, ki ga je pripravila mariborska arboristka Tanja Grmovšek. Gre torej za vrsto, ki je zanimiva ne le zaradi svojih užitnih plodov, temveč tudi zaradi odpornosti in primernosti za sajenje v mestih.

Leska sicer sodi med najbolj razširjene listopadne sadne vrste pri nas. Najbolj poznamo navadno lesko (Corylus avellana), ki raste tudi v naravi in jo pogosto srečamo ob gozdnih robovih. Poleg nje med glavne vrste sodita še velika in turška leska. 

Prav slednja pa se od drugih razlikuje v pomembni lastnosti. »Turška leska je med njimi edina drevesna vrsta, ostale rastejo kot grmovnice,« pojasnjuje Ambrožič.

Zraste lahko do 18 metrov visoko

Turška leska, ki jo pri nas poznamo tudi kot bizantinsko oziroma carigrajsko lesko, izvira predvsem z območja Balkanskega polotoka in delov Azije. Gre za veliko, pokončno listopadno drevo, ki lahko zraste tudi do približno 18 metrov. Ima široko stožčasto krošnjo, sivo-rjavo in nekoliko razbrazdano deblo ter široke ovalne liste z nazobčanimi robovi. Zeleni listi jeseni porumenijo in odpadejo.

[[image_2_article_92483]]

Od navadne leske se razlikuje tudi pod zemljo. Razvije namreč močan koreninski sistem z izrazito glavno korenino, zaradi katere je dobro zasidrana v tleh, medtem ko ima navadna leska razmeroma plitek koreninski sistem. Najbolje uspeva na globokih, svežih in odcednih tleh, potrebuje pa precej sonca. Osončenost je pomembna tudi za nastanek cvetnih brstov in posledično pridelek lešnikov.

Zacveti lahko že decembra, lešniki dozorijo jeseni

Turška leska je enodomna rastlina, kar pomeni, da ima moške in ženske cvetove na istem drevesu. Moški cvetovi so dobro prepoznavne rumenkaste podolgovate mačice, ženski pa so precej manj opazni in skriti v cvetnih brstih. 

Običajno cveti med januarjem in aprilom, ob posebej toplih zimah pa se lahko cvetenje začne že decembra. Po oploditvi se razvijejo plodovi, ki začnejo dozorevati septembra, zorenje pa se lahko nadaljuje v oktober. In prav v tem obdboju postanejo zanimiva tudi drevesa ob Mladinski ulici. Lešniki turške leske so nekoliko manjši od tistih, ki smo jih vajeni s trgovinskih polic. Merijo okoli centimeter in pol, vendar so po Ambrožičevih besedah zato toliko bolj aromatični. Prepounamo jih tudi po značilnih šopastih soplodjih, v katerih je lahko do 12 lešnikov. Obstaja pa ena ovira za vse, ki bi jih želeli takoj poskusiti.

[[image_4_article_92483]]

Lupina je izredno trda. Pri lomljenju je zato potrebna previdnost in nekoliko več vstrajnosti kot pri običajnih lešnikih.

Majhen lešnik, veliko hranil

Čeprav so drobni, so lešniki energijsko in hranilno bogata hrana. Vsebujejo vitamine C, E, B1 in B2 ter minerale, med drugim baker, fosfor, kalij, magnezij, mangan in železo. V njih najdemo tudi beljakovine, vlaknine, antioksidante in nenasičene maščobe. 

[[image_3_article_92483]]

Prav zaradi visoke vsebnosti maščob so precej kalorični – 100 gramov lešnikov vsebuje približno 630 kilokalorij.
Zanimiva je tudi tanka rjava kožica okoli jedrca, ki vsebuje polifenole oziroma naravne rastlinske spojine z antioksidativnim delovanjem. Lešniki in lešnikovo olje imajo dolgo zgodovino uporabe tudi zunaj kuhinje, denimo v kozmetiki.

Iz mariborskih lešnikov tudi domač namaz? 

Lešnike lahko uživamo surove ali predelane, skozi kulinarično zgodovino pa so seveda postali predvsem nepogrešljiva sestavina sladic. Ambrožič predlaga tudi zelo preprost domač lešnikov namaz:

Potrebujemo 250 gramov lešnikov, 25 mililitrov kokosovega olja, 20 gramov kakava in ščepec soli.
Oluščene lešnike najprej popečemo v pečici, nato jih zmeljemo v kuhinjskem mešalniku. Dodamo kokosovo olje, kakav in sol ter vse skupaj mešamo, dokler ne dobimo gladkega namaza.