Zgodovina Katoliške cerkve pozna precej burnih obdobij, toda le malo dogodkov se po bizarnosti lahko primerja s tistim, kar se je leta 897 zgodilo v Rimu. Papež Formoz je bil takrat mrtev že približno devet mesecev, vendar ga niti smrt ni rešila pred političnimi nasprotniki. Njegovo truplo so izkopali iz groba, ga oblekli v papeška oblačila, posedli na prestol in mu sodili.

Dogodek se je v zgodovino zapisal kot mrtvaška oziroma kadavrska sinoda, danes pogosto imenovana Cadaver Synod. Čeprav celotna zgodba zveni skoraj izmišljeno, je bilo njeno ozadje precej manj skrivnostno: šlo je predvsem za politično maščevanje v enem najbolj kaotičnih obdobij papeštva.

V manj kot stoletju se je zamenjalo 24 papežev

Rim ob koncu 9. stoletja ni bil ravno miren kraj. Med letoma 872 in 965 je bilo ustoličenih kar 24 papežev, samo med letoma 896 in 904 pa se je zamenjal približno eden na leto. Papeže so odstavljali, zapirali, nekateri so umrli nasilne smrti, vse skupaj pa je bilo tesno povezano z bojem evropskih in italijanskih dinastij za oblast.

Tudi mesto samo je bilo daleč od nekdanje veličine. Velik del Rima je bil izpraznjen in v ruševinah, papeštvo pa je bilo vse bolj odvisno od političnih zavezništev. V Italiji so se za prevlado spopadale različne mogočne rodbine, papež pa je imel pomembno vlogo pri odločanju, kdo bo priznan za kralja oziroma okronan za cesarja. Prav v te spore se je zapletel tudi Formoz.

Formoz si je sovražnike nabral že pred prihodom na papeški prestol

Preden je postal papež, je bil Formoz škof Porta in izkušen diplomat, ki je zaradi cerkvenih nalog potoval vse do Bolgarije, Konstantinopla in karolinškega dvora. Politično je bil naklonjen Arnulfu Koroškemu iz karolinške dinastije, ki je imel ambicije po italijanski kroni.

To pa je povzročilo spor s papežem Janezom VIII., ki se je bal, da bi močan karolinški vladar ogrozil neodvisnost Rima. Formoza je leta 876 izobčil in odstranil iz njegove škofije, zato je moral zapustiti Rim. Nekaj let pozneje se je politično ozračje spremenilo, izobčenje so preklicali in Formoz se je lahko vrnil. Leta 891 je nato sam postal papež.

Toda s tem njegovih političnih težav še zdaleč ni bilo konec. Formoz se je znašel med interesi Arnulfa Koroškega in vplivne družine Spoleto. Sprva je moral priznati položaj Guida III. Spoletskega in njegovega sina Lamberta, vendar jima ni zaupal, zato se je znova obrnil na Arnulfa in ga povabil v Italijo.

Arnulf je leta 896 prišel vse do Rima. Formoza so privrženci Spoletcev zaprli v Angelski grad, a so ga Arnulfove sile osvobodile. Papež je nato Arnulfa v baziliki svetega Petra okronal za cesarja. Nekaj mesecev pozneje je Formoz umrl, star okoli 80 let. Ni bilo povsem jasno, ali je umrl zaradi starosti ali je bil zastrupljen. Kakorkoli že, njegovi politični nasprotniki z njegovo smrtjo očitno še niso bili zadovoljni.

Devet mesecev pozneje so odprli njegov grob

Po Formozovi smrti je papež postal Bonifacij VI., ki je na položaju zdržal le 15 dni. Nasledil ga je Štefan VI., politične razmere pa so se medtem znova obrnile v korist družine Spoleto.

Formoz je bil že več mesecev v grobu, ko so se njegovi nasprotniki odločili, da bodo obračunali tudi z njegovimi dejanji iz časa pontifikata. Namesto da bi njegove odločitve preprosto razveljavili, so se odločili za nekaj precej bolj nenavadnega. Odprli so njegov grob in truplo odnesli pred cerkveno sodišče.

Mrtvec je dobil celo nekoga, ki je odgovarjal namesto njega

Formozove posmrtne ostanke so oblekli v papeška oblačila in truplo posedli na prestol. Pred njim je potekalo pravo sojenje, ki mu je predsedoval njegov naslednik Štefan VI. Ker obtoženi iz precej očitnega razloga ni mogel odgovarjati na vprašanja, so ob truplo postavili diakona, ki je odgovarjal v njegovem imenu.

Pokojnemu papežu so očitali predvsem, da je nezakonito prevzel papeški položaj in kršil cerkvena pravila. V ozadju procesa pa je bil predvsem poskus njegovih političnih nasprotnikov, da bi razveljavili njegova dejanja in uničili njegov ugled. Razplet zato ni bil veliko presenečenje. Formoz je bil spoznan za krivega, njegova dejanja kot papeža pa so razglasili za neveljavna.

Niti po obsodbi njegovega trupla niso pustili pri miru

S trupla so odstranili papeška oblačila in mu odrezali tri prste desne roke, ki jih je uporabljal pri blagoslavljanju. Posmrtne ostanke so nato pokopali, vendar se zgodba tudi tukaj ni končala. Truplo naj bi pozneje ponovno izkopali in ga vrgli v Tibero, po legendi pa ga je iz reke potegnil ribič.

Bizarno sojenje je med prebivalci Rima povzročilo veliko ogorčenja in se nazadnje obrnilo tudi proti papežu Štefanu VI. Še istega leta so ga odstavili, zaprli in v zaporu zadavili. Tudi odnos Cerkve do Formoza se je ponovno spremenil. Njegove posmrtne ostanke so vrnili v baziliko svetega Petra, poznejši papeži pa so razveljavili odločitve mrtvaške sinode.

Poskus, da bi Formoza ponižali in njegov vpliv izbrisali iz zgodovine, je tako dosegel skoraj nasprotni učinek. Več kot 1100 let pozneje je njegovo ime še vedno povezano z enim najbolj nenavadnih dogodkov v zgodovini papeštva, sojenjem, na katerem obtoženi ni mogel povedati niti besede, saj je bil že devet mesecev mrtev.