Včasih imaš res lahko peh. Ker… Saj se vam je to že kdaj zgodilo? Da ste želeli plačati parkirnino s kovanci, pa vam je parkomat pokazal zobe? Ono, ne, ne metaforično. Dejansko. Ker ja. Parkomat na Taboru, tam na ulici Ob železnici, pod Hostlom Pekarna, ima zobe. Čisto zares.
Vsake toliko reža pokaže zobe. In ne sprejme več kovancev. Najprej se prva, zunanja reža, nekaj kakor ustnice, še odpre. Se, se. Nato pa so noter tisti pravi zobje. Tisti na senzor. Tisti senzibilni, da. In vsake toliko se jim zatakne. Ne gre. Kot da bi radi povedali: ali mi daj petdeset centov v kosu ali pa pošlji sms. Ali pa, marš, za ovinek. Lazi do parkomata. Če veš, kje je.
Na Tržaško!
Morda je tudi zato na delu pročelja stavbe Pekarne, tam na ovinku Jezdarske in Žitne, že skoraj zbledel grafit »na Tržaško po pire«. Ampak še je tam. Morda z razlogom. Ker včasih bi res šel najraje po pivo.
Do danes je res že povsem zbledel in tisti, ki smo zamudili zlato-sive čase, itak ne vemo, kaj točno se je mislilo s tem, da (gremo) na Tržaško po pive. Na pumpo? Ha? Ampak je zaradi take situacije, ko moraš okoli riti v žep, dejansko nekaj, zaradi česar se nasmejiš. Kot da ti želi nekaj sporočiti.
Ko slikaš svoj listek
Ker taki pač smo. V petek sem slučajno šel tam po Razlagovi, vis-a-vis občine, in videl gospo, ki si je slikala lasten parkirni listek. Hm. Malo nenavadno, ne? Nisem ravno buljil, ker se ne spodobi, samo mariborski firbec ti pač ne da mira. Malo sva se gledala, nenazadnje sva hodila vštric proti Maistrovemu spomeniku, nato pa sem jo vseeno vprašal.
»Pardon, ne morem, da ne bi: ampak slikali ste svoj listek…?«
»Ja.«
»Za vsak slučaj…?«
»Ja, veste, da ne pozabim. Ker da vam raje ne rečem. Taki cajti so. Pozabim. Pa nisn senilna. No, ne še.«
»Pa ste slikali, ker ste…?«
»Itak da sem…« mi je kar prebrala misli. »Itak da sem plačala že. Saj nisem dosti falila, pol ure, ampak ravno te so šli mimo…«
Kaj te majo to tu?
Ker je bila pot kratka, sva šla že vsak svojo pot, ampak ko ti taka oseba zaželi lep vikend, potem veš. Da bo lep vikend. In je res bil.
Mariborčani smo pač res posebne sorte folk. Ko so imeli v petek na mali tržnici malo večji dogodek, no, malo večji, kamorkoli pride župan, je pač dovolj velik dogodek, je bilo najboljše, ko je tik pred začetkom ena starejša gospa drugi rekla: »Kaj te to majo dans tu?!?«
Nikoli zares ne moreš iz enega samega vprašanja, za katerega niti ne veš, ali ni nemara (ne)hote retorično, razbrati tona. Ker je vedno mišunga. Ni ne kritika, ne zgolj firbec. Pač taki smo. Ko vidimo nekaj novega, kažemo s prstom ali pa takoj nekaj vprašamo.
Ko vrže ven elektriko
Kot je recimo ta teden v centru za hip vrglo ob osmih zjutraj elektriko ven. Zjutraj. »Kak te naj vam zaj kavo skuham, a?« se je drla kelnarca pred kafičem ob trgovini ob osmih zjutraj. Saj ni rohnela na goste. V bistvu pa je, če bi prevedli, rekla: o, kako rada bi vam bila skuhala kavo, pa vam nikakor ne morem, ne po moji krivdi, veste, očitno je za hip zmanjkalo elektrike. Taka, cankarjanska finta.
In vse to je lahko Maribor. V enem samem tednu.
Največji hiti
Še en bankomat, ki nikoli ne dela? O, smola.
https://maribor24.si/lokalno/se-en-bankomat-ki-skoraj-nikoli-ne-dela-o-smola
S23 ni Nova vas. Pa kak’ ni? Ker ne.
https://maribor24.si/lokalno/maribor/s23-ni-nova-vas-pa-kak-ni-ker-ne
Kaj bo sledilo? Cesta XIV. divizije?
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-kaj-bo-sledilo-cesta-xiv-divizije
V tretje pa te že narediš izpit za avto. Samo ne na Pobrežju.
Čvrga Ljudskega vrta
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-cvrga-ljudskega-vrta
V Melju je vedno rdeča
