Mariborčani smo res folk posebne sorte. Tako spektakularno nepredvidljivi. Odvisno od dneva, vremena, ure… V bistvu pa ne moreš niti v sanjah vedeti, zakaj enkrat čisto znorimo, drugič pa smo taki cukrčki.

So dnevi, ko se zdi, da vsi v mestu samo šrajajo. In da so vsi na hantle. Ko je vse narobe. Pa je pir še dražji, pa barvajo ravno toto križišče, pa samo še mi nismo šli na morje. In potem so tisti neprecenljivi trenutki. Ko pričakuješ ravno to. Da bo nekomu dvignilo dekl. In se ravno takrat zgodi. Mariborski čudež.

Bankomat ne dela

Bilo je včeraj. Sobota, ja. V mestu, tam blizu male tržnice, kjer je mesto po svoje na veliko majhno in majhno na veliko. Šel sem mimo in slučajno opazil napis na bankomatu, da ne dela: »This ATM is out of service«. Ja, v angleščini, ker pač, saj (tudi ta) banka itak ni več naša, zakaj bi potem bankomat, ko mu ni do dela, še znal slovensko?

No, gospa je šla pa naravnost proti zaslonu. Z nosom, zatopljenim v denarnico, kjer je imela, ugibam, vse kartice pomešane, kakor se pač rado primeri, da potem itak nikdar ne najde tiste, ki jo ravno takrat rabi. Opazila je, da na zaslonu nekaj piše, ampak le bežno. Dalje je opravljala arheološke najdbe svoje prenapolnjene denarnice in še naprej rinila z glavo proti zaslonu.

Em… Pardon

»Em… Pardon, gospa, se opravičujem, ampak, em, veste, bankomat ne dela…« sem ji rekel nekako cincajoče plaho. V strahu, da se ji ne bi snelo.

Pa ne da bi jo obsojal, če bi poslala vse v tri krasne z mano vred, samo včasih nas prav take stvari najbolj sesujejo. Ker samo še to je manjkalo. Že tako ali tako je življenje lahko ena sama muka. Potem pa še to. Ker kako, da glih ta bankomat vsake toliko crkne?! Pustimo, da imamo v mestu zdaj že res malo bankomatov, v bistvu vse manj. Več je bank – manj je bankomatov. Ampak ta? Zakaj crkne ravno ta? Potem skoraj bolje, da ga ni! To, recimo, bi bila ena od medtedenskih, »normalnih« ali pa pričakovanih reakcij. Bolj blagih. En tak zdaj-vam-bom-pa-jaz-vse-povedo monolog.

»A? Prosim?« je sunkovito pogledala gor iz denarnice, v kateri še vedno ni našla prave kartice.

»Ne dela?« se je zdrznila, za hip postala in nato pristavila, »oh… Smola.«

Oh, smola. To je vse. Tako knjižno, skoraj filmsko, iz tistih knjižno govorjenih filmov, kjer še govorijo slovenščino iz nekih drugih, klenih časov. Ko, mimogrede, še ni bilo bankomatov. Ni preklinjala, ni norela, ni žalila. Pa se je pripeljala, se mi zdi, prav do tega bankomata z avtom, v katerem so jo povrhu še čakali. In to je bilo vse, kar je rekla. Oh, smola.

Gužva pred delikateso

Morda je pa razlog v vremenu? Ker se je včeraj, ko smo sicer pričakovali hudo uro, končno spet malo bolj shladilo, ono, na september, čeprav se je itak že vmes zazdelo, da je glavni vročinski šus že mimo. Samo sobota je res delovala kot time-out. Kar se je poznalo denimo tudi v trgovini. Pa je bila tam kar fajn gužva.

In je gospa pred mano ob nakupovanju vsega živega na delikatesi, kjer gre vedno vse počasneje oziroma tako kot takrat, ko smo bili vsi še mali, ne glede na naš EMŠO, naročala, če lahko narežete deset dek tega, deset dek onega, pa še to bi, pa če res lahko narežete… Pa samo to še. V bistvu ne, sem se spomnila, da bi še…

Vi boste samo kruh, ne?

Ker nosimo maske, je naše ksihte težko razbrati. Je. Zelo. Tudi če se smejiš, pa skušaš pokazati, ne, gospa, kar v miru, počasi, nič hitet. Ampak nihče ne more videti tvoje vljudnosti. Dokler se ne krohotaš na glas, kar bi bilo v vrsti pred delikateso, kjer stojimo en po en, res čudaško. In tudi gospa ni vedela, da smo bili tisti trije nekako sobotno razumevajoči.

»Pardon… Joj.. Vem… Joj, to bi še pa… Vem, gužvo delam… Kaj vi boste ziher vzeli samo kruh?« me je celo vljudno vprašala. Ne, gospa, vredu je. Kar. Ja, bom kupil samo kruh, no, žemlje, ampak ni sile. Kar v miru.

Zakaj bi priganjal?

In potem so tu še recimo pekarne, kamor greš vsake toliko, res vsake toliko. Enkrat na, kaj pa vem, dva tedna, pa še to samo en letni čas, recimo v poletju. Pa prideš, stojiš v vrsti, ker gospa pred tabo kupuje vse možne palčke, slanike, rogljičke. In ne delaš fac, ne dihaš na glas. Si. Ampak se nekako notranje mučiš s tem, da ni videti, da se mučiš. Ker saj se ne, samo kaj če bi nekdo dobil občutek, da se?

No, ta nekdo, ki vidi v tvojo dušo, je denimo gospa, ki dela v pekarni, tam pri bolnici. Pa čakaš, da stranka pred tabo plača, pospravi drobiž, ki spolzi iz rok, pa da prime vrečke, jih da v torbo… Saj veste. Traja. Pa v tem času, ko bi naj bila še neka razdalja, že iz bontona še zlasti do starejših, ker na ono, koliko je bilo, 1,5 metra, smo itak že pozabili, nočeš takoj navaliti. Naj gospa pospravijo v miru. In sploh, če za teboj ni nikogar, ki bi potem tebi skočil v hrbet, zakaj bi potem priganjal?

Mesni burek

Pa te prodajalka že gleda, ker ziher še ima sama kaj za naredit, vedno se najde delo, pa če ni nikogar za tabo, se te lahko končno čim prej losa in malo zadiha. In tako ti tam, nič kriv, nič dolžen, stojiš in… Si že na vrsti, ko je še vrsta.

»Mesni burek boš mel, ne?«

In ker je taki dan, pač vprašaš. Kako da ve, da bom ravno jaz ravno burek? Saj nisem tolikokrat tam. Pojém… Kaj pa vem. Osem burekov na leto? Resda je to vselej, kar naročim, pa vseeno. In to pri bolnici? Tam gre skozi ja milijavžnt ljudi. Pa vsi z maskami. Mogoče… Mi je kdo celo podoben? Ali pa ne gre mesni burek v promet? Zakaj? Kako ve?

»Bi, prosim ja. Ampak… Kako pa ste vedeli, da bom mesni burek, saj nisem ravno vsak dan tukaj, ne pridem tako pogosto…?«

Pogledala me je. Ono. Od glave do pet. Predvsem tja. Po sredini. V trebuh.

»No, no, tak redko pa tudi glih ne prideš, ne?«

Haha. To je to. Včasih pride stand up res prav, včasih pa pride kar tako. V pekarni. In že greš. Hujšat gor v breg. Smehljaje.

Največji hiti 

S23 ni Nova vas. Pa kak’ ni? Ker ne.

https://maribor24.si/lokalno/maribor/s23-ni-nova-vas-pa-kak-ni-ker-ne

Kaj bo sledilo? Cesta XIV. divizije?

https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-kaj-bo-sledilo-cesta-xiv-divizije

V tretje pa te že narediš izpit za avto. Samo ne na Pobrežju.

https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-v-tretje-pa-te-ze-naredis-izpit-za-avto-samo-ne-na-pobrezju

Čvrga Ljudskega vrta

https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-cvrga-ljudskega-vrta

»Na redkvo! Da ne’oš reko, da sn svija«

https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-na-redkvo-da-neos-reko-da-sn-svija

V Melju je vedno rdeča

https://maribor24.si/lokalno/maribor/v-melju-je-vedno-rdeca