Ko pomislimo na potovanja v vesolje, si verjetno predstavljamo astronavte, rakete in raziskovanje oddaljenih planetov. Precej manj ljudi pa ve, da so se med vesoljske popotnike že pred desetletji zapisale tudi – čebele.

V vesolje naj bi jih v različnih poskusih poslali že več kot 3.500. Razlog za nenavadne odprave ni bil zgolj radovednost znanstvenikov. Če bo človeštvo nekoč želelo dalj časa živeti na Luni, Marsu ali drugje zunaj Zemlje, bo moralo med drugim ugotoviti, kako tam pridelovati hrano. Pri tem bi lahko pomembno vlogo imeli tudi opraševalci.

Zakaj bi ljudje na Mars sploh potrebovali čebele?

Eden največjih izzivov prihodnjih dolgotrajnih vesoljskih misij je hrana. Zaloge je mogoče prinesti z Zemlje, vendar bi bilo pri večletnem bivanju veliko bolj smiselno vsaj del hrane pridelovati na kraju samem. Za številne rastline pa so ključni opraševalci. Čebele med obiskovanjem cvetov prenašajo cvetni prah in tako omogočajo razmnoževanje rastlin.

Če bi želeli nekoč na Marsu vzpostaviti obsežnejšo in čim bolj samozadostno pridelavo hrane, bi bilo zato treba razumeti tudi, kako se opraševalci znajdejo v povsem drugačnih razmerah. In prav tukaj postanejo desetletja stari poskusi s čebelami še posebej zanimivi.

Prve čebele so v vesolje poslali že leta 1982

Leta 1982 je NASA v okviru eksperimenta, namenjenega opazovanju letenja žuželk v breztežnosti, v vesolje poslala približno 50 žuželk. Med njimi je bilo 14 medonosnih čebel. Znanstvenike je zanimalo predvsem, kako bodo živali, ki so vajene Zemljine gravitacije, letele v okolju, kjer običajnega občutka za smer navzgor in navzdol praktično ni.

Čebele se sprva niso najbolje znašle. Opazovanja so pokazala, da so imele precejšnje težave pri nadzorovanju leta. Raziskovalci so razmišljali, da bi lahko bile težave povezane z orientacijo, možen dejavnik pa je bila tudi prehrana. Toda nekaj let pozneje je sledil precej večji poskus.

V vesolje je naenkrat odpotovalo okoli 3.500 čebel

Leta 1987 so raziskovalci poslali v vesolje približno 3.500 čebel. Tokrat jih ni zanimalo samo letenje, ampak tudi nekaj drugega: ali bodo čebele v breztežnosti sposobne zgraditi satje. Rezultat je bil presenetljiv. Čebele so uspele izdelati strukture satja, ki so bile zelo podobne tistim, ki jih gradijo na Zemlji. Prav tako so se po svojem prostoru gibale bolje kot čebele v poskusu iz leta 1982. Nekaj čebel je med eksperimentom sicer poginilo, toda poskus je pokazal, da se lahko kolonija vsaj do določene mere prilagodi na nenavadno okolje.

Čebelje satje je bilo skoraj takšno kot na Zemlji

Prav sposobnost gradnje satja je bila za raziskovalce še posebej zanimiva. Čebele namreč na Zemlji svoje vedenje razvijajo v okolju, kjer je gravitacija stalno prisotna. Kljub temu so v vesolju ustvarile strukture, ki so bile po obliki zelo podobne zemeljskim.

Poskusi so bili del Nasinega programa Shuttle Student Involvement Program, v okviru katerega so lahko učenci in dijaki predlagali eksperimente, ki so nato dobili priložnost poleteti z raketoplanom. Čebele pa s tem svoje vesoljske zgodbe še niso zaključile.

V vesolju so preizkušali tudi samotarske čebele

Desetletja pozneje so raziskovalci preučevali še drugo vrsto čebel. V poskusu so uporabili lucernine listorezke (Megachile rotundata), ki se od medonosnih čebel precej razlikujejo. Gre za samotarske čebele, ki ne živijo v velikih kolonijah, hkrati pa so izredno učinkovite opraševalke.

Tudi pri njih so raziskovalci opazili težave z letenjem v mikrogravitaciji. Brez običajnih orientacijskih znakov, ki jih zagotavlja življenje na Zemlji, je nadzorovano premikanje po zraku očitno precej zahtevnejše.

Bi lahko nekoč čebele živele na Marsu?

Odgovora za zdaj še nimamo. Mars poleg nižje gravitacije predstavlja vrsto drugih težav, zato čebel seveda ne bi bilo mogoče preprosto izpustiti na površje planeta. Če bi jih človeštvo nekoč uporabljalo pri pridelavi hrane zunaj Zemlje, bi morale živeti v nadzorovanih in zaprtih habitatih, kjer bi bile zagotovljene ustrezne temperature, zrak, hrana in drugi pogoji.

Raziskovalce med drugim zanima tudi, ali bi se čebele, ki bi se izlegle in odraščale v okolju z drugačno gravitacijo, nanj prilagodile bolje kot odrasle živali, pripeljane z Zemlje.

Več tisoč čebel je že postalo »vesoljskih potnic«

Čeprav se sliši kot zgodba iz znanstvenofantastičnega filma, imajo čebele v raziskovanju vesolja precej resen namen. Dolgoročno bivanje ljudi zunaj Zemlje bo zahtevalo sisteme, ki bodo omogočali čim bolj samostojno pridelavo hrane.

Pri tem bo treba razumeti celoten ekosistem: ne samo rastline, temveč tudi organizme, od katerih so te odvisne. In tako utegne biti eden od pomembnih pomočnikov prihodnjih prebivalcev Marsa žival, ki jo na Zemlji srečujemo praktično vsak dan.