Evropska centralna banka je idejo o uvedbi digitalnega evra prvič predstavila leta 2020, vse odtlej pa so potekale pripravljalne faze za realizacijo. Zadeva je od koncepcije do danes napredovala, o tem, kaj je digitalni evro, kakšne so njegove prednosti in slabosti ter kakšen vpliv bo imela uvedba na vse deležnike, pa smo se pogovarjali z rednim profesorjem na Ekonomski fakulteti v Mariboru in vodjo Inštituta za finance in umetno inteligenco, ddr. Timotejem Jagričem, CQRM.
Digitalni evro predstavlja spremembo arhitekture denarja v digitalnem gospodarstvu
Že uvodoma Jagrič pojasni bistveno razliko - digitalni evro ni evropska različica Bitcoina, prav tako pa ni zgolj nova aplikacija za plačevanje, saj gre prvenstveno za spremembo arhitekture denarja v digitalnem gospodarstvu. Ob tem pojasni, da obstajajo tri oblike denarja:
»Ko imamo bankovec za 50 evrov, imamo neposredno terjatev oziroma denar centralne banke. Ko imamo 50 evrov na bančnem računu, imamo denar poslovne banke. Digitalni evro bi posamezniku prvič omogočil široko uporabno digitalno obliko centralnobančnega denarja za vsakodnevna plačila. Od tod pa izhajajo precej zanimive posledice.«
Največje spremembe bodo v ozadju
Eno izmed temeljnih vprašanj je tudi, kaj bo uvedba digitalnega evra pomenila za posameznika. Kot pojasni sogovornik, se na prvi pogled ne bo spremenilo veliko, bo pa uvedba prinesla precej sprememb v ozadju.
»Uporabnik bo še vedno plačal s telefonom, kartici podobno rešitvijo ali drugo napravo. Ključna razlika ne bo v tem, kako plača, ampak s čim plača. Pri digitalnem evru bo končno plačilno sredstvo centralnobančni denar.«
Uporabniki bodo z digitalnim evrom pridobili nov način plačevanja, za finančni sistem pa bo uvedba predstavljala precej pomembnejšo spremembo, ki lahko vpliva na vlogo in pomen finančnih institucij.
V kakšnem smislu bo digitalni evro podoben gotovinskemu plačevanju?
Jagrič izpostavi, da je pri uvedbi digitalnega evra predvidena možnost plačevanja brez povezave (offline), saj ECB trenutno razvija tudi tehnične rešitve za takšno uporabo. Pri transakcijah brez povezave se predvideva, da bi bila raven zasebnosti podobna gotovini, saj bi podrobnosti transakcije poznala samo plačnik in prejemnik.
[[image_1_article_92549]]
ECB trenutno predvideva, da Eurosistem pri spletnih plačilih ne bi mogel neposredno povezovati posamezne transakcije z identiteto uporabnika, medtem ko bi ponudniki plačilnih storitev zaradi pravil preprečevanja pranja denarja uporabnika lahko identificirali.
V ekonomskem smislu bo uvedba največji izziv za poslovne banke
Medtem ko ob uvedbi marsikdo pomisli zgolj na potrošniško stran, bo po mnenju Jagriča digitalni evro največje ekonomsko vprašanje za poslovne banke.
»Če gospodinjstvo prenese 1.000 evrov z bančnega depozita v digitalne evre, denar ni samo »zamenjal elektronske denarnice«, temveč se je za poslovno banko istočasno zmanjšal vir financiranja v obliki depozita. Če bi se to zgodilo v velikem obsegu, bi banke morale izgubljene depozite nadomestiti z drugimi, potencialno dražjimi viri financiranja, vse to pa lahko vpliva na depozitne obrestne mere, kreditne pogoje, bančne marže in posredno na ponudbo kreditov.«
Digitalni evri bodo omejeni
Zaradi morebitnih negativnih posledic za banke je predvideno omejevanje zneska digitalnih evrov, ki bi jih posameznik lahko imel, digitalni evro pa naj ne bi prinašal obresti.
Po besedah Jagriča je ECB analizirala hipotetične limite do 3.000 evrov in ocenila, da ob takšnih omejitvah uporaba za vsakodnevna plačila ne bi ogrožala finančne stabilnosti niti v zelo neugodnem scenariju. Končna pravila iz teh analiz sicer še niso sprejeta, tako da se še vedno pogovarjamo o hipotetičnih scenarijih.
Dvig gotovine je logistično omejen tudi v tradicionalni bančni krizi, vendar bi pri digitalnem denarju lahko teoretično prišlo do zelo hitrega prenosa sredstev iz komercialnih bank v varno obliko centralnobančnega denarja.
»Digitalni evro mora biti zato zasnovan tako, da je dovolj privlačen kot plačilno sredstvo, vendar ne preveč privlačen kot hranilec vrednosti. To je z ekonomskega vidika zelo zanimiv kompromis.«
Treba je upoštevati tudi geopolitično situacijo
Priznani ekonomist Jagrič opomni tudi, da je digitalni evro geopolitični projekt. Ob tem pojasni, da velik del evropskih digitalnih plačil danes temelji na zasebni infrastrukturi in globalnih ponudnikih, zato digitalni evro ni samo projekt monetarne politike, temveč tudi vprašanje evropske strateške in monetarne suverenosti, kar izpostavlja tudi ECB:
»Vprašanje digitalnega evra ni samo, kako bomo čez deset let plačevali kavo. Vprašanje je tudi, kdo bo nadzoroval infrastrukturo, po kateri bo tekla evropska ekonomija.«
Pomembno je razlikovanje med Bitcoinom in digitalnim evrom
Mnogi bodo ob digitalnem evru pomislili tudi na primerjavo z Bitcoinom, vendar so razlike med obema precejšnje. Jagrič pojasni, da digitalni evro ni kriptovaluta v običajnem pomenu besede, saj rešujeta precej različne probleme.
Bistvena razlika je predvsem v tem, da bi bil digitalni evro denar centralne banke, kar pomeni, da bi bil en digitalni evro en evro. Bitcoin medtem nima centralnega izdajatelja, njegova cena močno niha in danes ekonomsko deluje predvsem kot tvegano digitalno sredstvo oziroma za del vlagateljev kot alternativna oblika hranjenja vrednosti.
Mnogi v tem trenutku trgujejo z Bitcoinom zaradi pričakovane rasti ali želje po sredstvu zunaj tradicionalnega monetarnega sistema, zato digitalni evro ne pomeni njegovega nadomestka. Prav zato bi bilo napačno digitalni evro predstavljati kot »evropski odgovor na Bitcoin«, saj gre za dve ekonomsko zelo različni stvari.
Je to korak v pravo smer?
Sogovornika smo povprašali tudi o tem, ali je uvedba digitalnega evra korak v pravo smer za Evropsko unijo. Po njegovem mnenju je uvedba načeloma korak v pravo smer, vendar pod pogojem, da ga razumemo kot dopolnitev in ne kot nadomestilo gotovine ali bančnih depozitov.
Kot še razloži Jagrič, digitalni evro ni samo nov način plačevanja, temveč poseg v samo arhitekturo denarja. Danes lahko posameznik uporablja centralnobančni denar predvsem v obliki gotovine, medtem ko je denar na bančnem računu obveznost poslovne banke. Digitalni evro bi centralnobančni denar prenesel tudi v digitalno okolje.
Uvedba digitalnega evra je tudi strateška poteza, saj je plačilna infrastruktura del kritične gospodarske infrastrukture. Ker postaja gospodarstvo vedno bolj digitalno, je po mnenju sogovornika smiselno, da ima Evropa tudi lastno javno digitalno plačilno infrastrukturo. Pri tem bo ključno najti ravnotežje – digitalni evro mora biti dovolj uporaben, da ga bodo ljudje sprejeli, vendar ne tako privlačen kot hranilec vrednosti, da bi povzročal večje odlive depozitov iz poslovnih bank.
Bo to konec množične uporabe kartic, kot sta Visa in Mastercard?
V primeru, da se ideja o digitalnem evru uresniči, se poraja tudi vprašanje o tem, ali se bo bistveno zmanjšala uporaba kartic, kot sta Visa ali Mastercard. Po mnenju Jagriča digitalni evro ne pomeni konca Vise ali Mastercarda, bi pa lahko zmanjšal strateško odvisnost Evrope od mednarodnih kartičnih sistemov. Po podatkih ECB mednarodne kartične sheme, predvsem Visa in Mastercard, obdelajo približno 65 odstotkov kartičnih plačil v evroobmočju, kar pomeni, da vprašanje ni več samo komercialno, ampak tudi geopolitično:
»Plačilni sistem je infrastruktura, podobno kot energetika, telekomunikacije ali podatkovna infrastruktura. Kdor nadzoruje pomemben del plačilne infrastrukture, ima tudi določeno strateško moč. Digitalni evro bi Evropi zagotovil dodatno, evropsko infrastrukturo za plačevanje.«
Sogovornik zato ne pričakuje, da bosta Visa in Mastercard izginila, prej verjame v model soobstoja in večje konkurence. Uvedba digitalnega evra bo tako vplivala pozitivno na potrošnike, ki bodo imeli več možnosti, pričakuje pa se tudi večja odpornost sistema in potencialno večji pritisk na stroške plačilnih storitev.
Kako bo z digitalnimi denarnicami?
Digitalni evro prav tako ne bo čez noč odpravil kartic ali obstoječih digitalnih denarnic. Kartice imajo namreč razvito globalno infrastrukturo, dodatne storitve in sprejemljivost daleč zunaj evroobmočja, kar ostaja njihova pomembna prednost.
Po navedbah Jagriča pa bo za povprečnega uporabnika zanimivo nekaj drugega:
»Danes pri plačevanju s telefonom pogosto vidimo predvsem uporabniški vmesnik – na primer Apple Pay ali Google Pay – v ozadju pa je še vedno kartica in z njo povezana plačilna infrastruktura. Digitalni evro uvaja novo možnost za to, kar se nahaja »pod« uporabniškim vmesnikom.«
Iz navedenega razloga sogovornik prihodnosti ne vidi toliko kot tekmovanje »digitalni evro proti karticam«, ampak kot tekmovanje in povezovanje različnih plačilnih ekosistemov. Uporabnik morda razlike sploh ne bo občutil, ekonomsko pa bo pomembno, po kateri infrastrukturi poteka transakcija, kdo jo upravlja in kdo prejema z njo povezane prihodke.
Evropsko gospodarstvo bi od uvedbe imelo največ
V primeru, da bo sistem dobro zasnovan, bi morali največ pridobiti predvsem uporabniki in evropsko gospodarstvo kot celota.
Potrošnik bi dobil dodatno varno digitalno plačilno možnost, trgovci dodatno plačilno infrastrukturo, Evropa pa manjšo odvisnost od neevropskih ponudnikov.
Ob tem pa Jagrič vseeno opozarja, da bodo učinki različno porazdeljeni. Na preizkušnji bodo predvsem poslovne banke, ki od uvedbe ne bodo imele zgolj koristi. Težave bi lahko predstavljal scenarij, po katerem bi gospodinjstvo del depozitov preneslo v digitalne evre, saj v tem primeru banka izgubi del stabilnega vira financiranja.
»Če bi se to zgodilo v velikem obsegu, bi morale banke ta sredstva nadomestiti z drugimi, potencialno dražjimi viri. To lahko vpliva na njihove marže, kreditne pogoje in ponudbo kreditov,« razloži Jagrič.
Prav zaradi te bojazni je predvidena omejitev imetja digitalnega evra in zato ta praviloma ne bi bil obrestovan. Osnovni namen je kljub temu zelo jasen, in sicer ustvariti dobro plačilno sredstvo, ne pa konkurenta bančnim depozitom kot obliki varčevanja.
Digitalni evro ni nadomestilo gotovine
Po mnenju sogovornika bi bilo napačno predstavljati digitalni evro kot nadomestilo gotovine, saj ima le ta lastnosti, ki so za del prebivalstva zelo pomembne, in sicer preprostost, neposrednost, zasebnost in delovanje brez digitalne infrastrukture.
Prav zato je možnost uporabe brez povezave (offline) pri digitalnem evru tako zanimiva, saj naj bi omogočila plačilo tudi brez internetne povezave. ECB za to možnost predvideva zelo visoko raven zasebnosti, primerljivo z gotovino, kar je pomembno tako z vidika zasebnosti kot odpornosti plačilnega sistema.
»Toda ljudje novega denarja ne bodo uporabljali zato, ker je tehnološko zanimiv. Uporabljali ga bodo samo, če bo preprost, varen, široko sprejet in če bodo razumeli, kakšno dodatno korist jim prinaša. Pri denarju je zaupanje pomembnejše od tehnologije,« dodatno pojasni Jagrič.
Gre za resen infrastrukturni projekt
O tem, da gre pri uvedbi digitalnega evra za resen infrastrukturni projekt, pričajo tudi projekcije, da naj bi bili investicijski stroški bančnega sektorja evroobmočja zaradi uvedbe digitalnega evra ocenjeni na približno 4 do 5,8 milijarde evrov.
Za uresničitev ideje bodo potrebne povezave z infrastrukturo Eurosistema, prilagoditve mobilnega in spletnega bančništva, plačilnih sistemov, upravljanja identitete, preprečevanja pranja denarja, kibernetske varnosti, obravnave transakcij ter podpore uporabnikom. Poseben izziv predstavlja tudi funkcionalnost delovanja brez povezave.
Je uvedba dejansko izvedljiva?
Na vprašanje, ali je uvedba digitalnega evra dejansko izvedljiva, je sogovornik prepričan, da je tehnološko izvedljiva. Po njegovem mnenju so trenutno največji pomisleki usmerjeni v zasnovo – kako ustvariti digitalni evro, da bo hkrati varen, zaseben, enostaven za uporabo in ne bo ogrožal finančne stabilnosti.
»Projekt je danes precej dlje kot pred nekaj leti. ECB je oktobra 2025 zaključila pripravljalno fazo in prešla v naslednjo fazo. Ob predpostavki, da bo ustrezna evropska zakonodaja sprejeta v letu 2026, je za drugo polovico leta 2027 predviden 12-mesečni pilotni projekt v realnih plačilnih situacijah. Eurosistem želi biti pripravljen na morebitno prvo izdajo digitalnega evra v letu 2029. Končna odločitev o sami izdaji pa še ni bila sprejeta.«
Jagrič zato leto 2029 razume kot realen cilj pripravljenosti, ne kot zagotovljen datum uvedbe, kar je pri projektu takšnega sistemskega pomena pomembna razlika.
