Kot poroča Bibaleze, gre pri tem pogosto za več kot le jutranjo trmo. Strokovnjaki pravijo, da je vzrok lahko ločitvena tesnoba, strah pred novim okoljem, skrbi zaradi učitelja ali vrstnikov, težave pri učenju ali neprijetna izkušnja, ki je starši ne poznajo.
Ameriška akademija za otroško in mladostniško psihiatrijo med razlogi za zavračanje šole navaja različne čustvene, socialne in šolske težave, pri čemer je pomembno ločevati med občasnim odporom in vztrajno težavo, ki vpliva na otrokov vsakdan.
Ne zavračajte otrokovih skrbi
Bibaleze svetuje, naj starši namesto vztrajanja pri odhodu raje vprašajo, kaj je otroku pri tem najtežje in naj se pred tem najprej umirijo sami, saj otrok hitro zazna njihovo napetost. Klinična psihologinja Rachel Busman iz zavoda Child Mind Institute pravi, da otroku pomagata predvsem postopno navajanje na zahtevne situacije in občutek, da jih zmore obvladati.
Stavki, kot so "saj ni nič hudega" ali "nehaj jokati", so sicer dobronamerni, a lahko otroku sporočijo, da njegova čustva niso pomembna.
Ameriška pediatrična akademija zato priporoča, naj starši otrokove skrbi vzamejo resno namesto da jih zavrnejo. Prav tako svetujejo, naj se izogibajo neposrednim vprašanjem tipa "te je strah učitelja", ki lahko otroka nehote usmerijo k iskanju razlogov za skrb.
Eden težjih izzivov za starše je, da otroka v tem primeru pustijo doma
Izogibanje sicer prinese kratkoročno olajšanje, dolgoročno pa lahko strah utrdi. To po navedbah Bibaleze ne pomeni, da je treba otroka na silo potisniti skozi vrata, temveč mu pomagati narediti naslednji majhen korak, na primer z dogovorom, kdo ga bo ob prihodu pričakal.
Če se odpor ponavlja, traja dlje časa ali začne vplivati na otrokovo vsakdanje življenje, denimo če otrok slabše spi, se umika prijateljem ali pogosto govori o strahu pred določenimi situacijami, strokovnjaki svetujejo vključitev šole in po potrebi strokovno pomoč.
