Kmetijstvo je bilo dolgo razumljeno kot panoga, ki se spreminja počasneje od drugih, zadnja leta pa se zdi, da se prav na njivah najhitreje pokažejo posledice podnebnih sprememb, pa tudi tržnih pritiskov in zahtev po trajnostni pridelavi.

O tem, kako se v teh razmerah znajde slovensko kmetijstvo in kje leži meja med nujno tehnološko modernizacijo ter finančnim preživetjem, smo se pogovarjali z Dejanom Pernatom, direktorjem družbe PP-AGRO, hčerinske družbe skupine Perutnina Ptuj.  

Kmetijstvo je bilo dolgo razumljeno kot panoga, ki se spreminja počasneje od drugih, zadnja leta pa se zdi, da se prav na njivah najhitreje pokažejo posledice podnebnih sprememb, tržnih pritiskov in novih zahtev do pridelave. Kaj je danes največja sprememba v kmetijstvu?

Največja sprememba je zagotovo povečana nepredvidljivost. V preteklosti smo lahko večino odločitev sprejemali na podlagi dolgoletnih izkušenj in ustaljenih vzorcev. Danes pa se kmetje soočamo s hitrimi vremenskimi spremembami, nestabilnimi izjemno volatilnimi cenami surovin in odkupnimi cenami kmetijskih pridelkov ter vse večjimi zahtevami glede trajnostne pridelave.

Kmetijstvo je postalo panoga, v kateri ni več dovolj le dobro pridelovati.

Potrebno je obvladovati tveganja, spremljati trge, uporabljati sodobne tehnologije in hkrati skrbeti za dolgoročno rodovitnost tal. Kmet postaja vse bolj tudi upravljavec podatkov, tveganj in naravnih virov. Na kmetijstvu je tudi pomembna naloga zagotavljati čim višjo stopnjo prehranske suverenosti države.

[[image_1_article_90503]]

Če primerjate pridelavo poljščin danes in pred desetimi leti, kje je razlika najbolj očitna? Se je bolj spremenil način dela, obseg tveganj, ekonomika pridelave ali miselnost kmetovalcev?

Pravzaprav se je spremenilo vse našteto, najbolj pa obseg tveganj in ekonomika pridelave. Pred desetimi leti so bili pridelovalni stroški precej bolj predvidljivi, danes pa lahko cene gnojil, energentov ali zaščitnih sredstev v zelo kratkem času močno nihajo.

Spremenila se je tudi miselnost vendar moram poudariti, da premalo. Kmetje bi danes morali biti veliko bolj odprti za nove prakse, digitalna orodja, precizno kmetijstvo in prilagajanje kolobarja, ter vse našteto tudi hitreje implementirati v praksi. Manjka tudi zavedanja, da dolgoročni uspeh ni odvisen samo od visokega pridelka in dobrih cen posameznega leta, temveč od stabilnosti in odpornosti celotnega sistema pridelave v daljšem obdobju.

Podravje ima močno kmetijsko tradicijo, a tudi ta prostor se sooča z vedno bolj nepredvidljivimi vremenskimi razmerami. Kako se to pozna pri načrtovanju setve, izbiri kultur in vsakodnevnih odločitvah na terenu?

V Podravju opažamo več ekstremov kot nekoč. Pomladi so pogosto neenakomerne, poletja so bolj vroča in sušna, hkrati pa so vse pogostejši nalivi in neurja. To pomeni, da pri načrtovanju setve ni več dovolj slediti koledarju. Pomembnejše od datuma setve postajajo dejanske razmere na terenu.

Pri izbiri kultur in sort vse več pozornosti namenjamo njihovi odpornosti na sušo, vročino in bolezni. Vsakodnevne odločitve so zato bistveno bolj dinamične. Kmet mora redno spremljati vremenske napovedi, stanje tal in razvoj posevkov ter se hitro odzivati na spremembe. Fleksibilnost postaja ena ključnih konkurenčnih prednosti. Vse bolj pomembna praktično že obvezna pa so tudi ustrezna zavarovanja.

Suše, neurja in vročinski stres niso več izjeme, ampak del realnosti, s katero mora kmetijstvo računati vnaprej. Kako se lahko pridelava prilagodi razmeram, ki jih je vse težje napovedati?

Prilagajanje mora potekati na več ravneh. Pomembna je izbira ustreznih sort in kultur, ki bolje prenašajo stresne razmere. Enako pomembna je skrb za tla, saj zdrava tla bolje zadržujejo vodo in hranila.

Seveda pa ne gre brez ustreznih zavarovanj omenjenih rizikov pri zavarovalnicah. Zavarovanje rizika zagotavlja stabilne prihodkovne ravni tudi v letih, ko so razmere neugodne in pridelki zaradi ujm nižji. Velik potencial imajo tudi tehnike ohranitvene- sonaravne obdelave tal, vključevanje dosevkov, povečanje organske snovi v tleh ter namakalni sistemi tam, kjer so smiselni in izvedljivi. Ključno pa je v teh razmerah povečati odpornost celotnega sistema skozi povezovanje pridelovalcev na primarni ravni z ciljem optimizacije stroškov.

Cilj ni več doseganje rekordnih pridelkov v idealnih letih, ampak zagotavljanje stabilne pridelave in prihodkovne ravni tudi v letih, ko so razmere manj ugodne.

Veliko se govori o trajnostnem kmetovanju, a je lahko ta izraz zelo splošen. Kaj trajnost pomeni v praksi, na konkretni njivi: pri obdelavi tal, rabi vode, gnojenju in varovanju naravnih virov?

Trajnost pomeni, da njivo uporabljamo tako, da bo enako ali bolj rodovitna tudi za naslednje generacije. Pri obdelavi tal to pomeni zmanjševanje nepotrebnih posegov, preprečevanje erozije in ohranjanje strukture tal. Pri rabi vode pomeni učinkovito gospodarjenje z vlago in zmanjševanje izgub. Pri gnojenju in uporabi pesticidov pa gre za usklajevanje vnosa hranil in uporabe z dejanskimi potrebami rastlin ter zmanjševanje obremenitev v okolje.

V PP Agro smo temu zavezani ker se zavedamo svoje družbene odgovornosti in ker danes samo tako lahko učinkovito obvladujemo stroške. Skozi leta (že več kot 15 let) ugotavljamo, da "sonaravno se splača". Pomemben del trajnosti je tudi ohranjanje biotske raznovrstnosti, kakovosti voda in rodovitnosti tal. Trajnostno - sonaravno kmetijstvo tako ni odpovedovanje proizvodnji, ampak iskanje ravnovesja med produktivnostjo, ekonomiko in varovanjem naravnih virov.

Kmetijska zemljišča so omejen vir, pritiski nanje pa so vedno večji. Kako dobro v Sloveniji razumemo, da zemlja ni samo proizvodna površina, ampak dolgoročna odgovornost?

V Sloveniji se pomena kmetijskih zemljišč vse bolj zavedamo, vendar je prostora za izboljšave še veliko.

Rodovitna tla nastajajo stoletja, izgubimo pa jih lahko zelo hitro zaradi drobitve parcel, pozidave, erozije ali neustreznega gospodarjenja. Znano je in strokovnjaki na to že dalj časa opozarjajo, da je Slovenija po produktivnosti v kmetijstvu v EU na predzadnjem mestu in da vzrok tiči v preveliki razdrobljenosti zemljišč posledično majhni povprečni velikosti kmetij.

Iz tega razloga bi morali z zemljišči upravljati smiselno, odgovorno in dolgoročno. Zemljišče ni zgolj proizvodni dejavnik, temveč strateški naravni vir, ki zagotavlja prehransko varnost, ohranja krajino in pomembno vpliva na kakovost življenja. Naša odgovornost je, da zemljo ohranimo v čim boljšem stanju in jo predamo naslednjim generacijam vsaj tako kakovostno, kot smo jo prejeli sami. To bi moral biti temelj trajnostnega razvoja slovenskega kmetijstva.

Digitalizacija in precizno kmetijstvo se pogosto slišita zelo tehnološko, skoraj oddaljeno od klasične predstave o kmetovanju. Kaj v praksi pomenita za odločitve, ki jih je treba sprejemati na njivi?

Digitalizacija in precizno kmetijstvo sta v osnovi predvsem orodji za boljše odločanje. Kmet vedno sprejema odločitve glede setve, gnojenja, varstva rastlin ali žetve, razlika je v tem, da ima danes na voljo veliko več informacij kot pred desetimi ali dvajsetimi leti. S satelitskimi posnetki, vremenskimi modeli, analizami tal in podatki iz mehanizacije lahko natančneje ugotovimo, kaj posamezen del njive potrebuje.

Namesto enotnega pristopa za celotno površino lahko prilagajamo ukrepe dejanskemu stanju na terenu. To pomeni učinkovitejšo rabo gnojil, fitofarmacevtskih sredstev in goriva, obenem pa večjo stabilnost pridelka in manjše obremenjevanje okolja. Te principe smo na PP Agro pričeli intenzivneje uvajati že pred 15 leti in danes dosegamo zavidljive rezultate v smislu stroškovne učinkovitosti, posledično manjše obremenitve okolja.

Ali podatki danes predvsem dopolnjujejo izkušnje kmeta ali že spreminjajo način razmišljanja o pridelavi? Kje človeška presoja še vedno ostaja nenadomestljiva?

Podatki ne nadomeščajo izkušenj, ampak jih nadgrajujejo.

Najboljši rezultati nastanejo takrat, ko se združijo dolgoletne praktične izkušnje in sodobna analitika. Tehnologija lahko pokaže odstopanja, trende ali opozori na tveganja, ne more pa v celoti razumeti vseh posebnosti posamezne lokacije, mikroklime ali specifičnih razmer na njivi. Pridelovalec oziroma agronom še vedno sprejema končno odločitev. Narava ostaja izredno kompleksen sistem, zato človeška presoja tudi v prihodnje ne bo izgubila svoje vloge.

Sodobno kmetijstvo zahteva vlaganja v mehanizacijo, znanje, podatke in učinkovitejšo rabo virov. Kje je danes meja med nujno modernizacijo in finančnim tveganjem za pridelovalca?

To je eno ključnih vprašanj sodobnega kmetijstva. Brez vlaganj ni mogoče ohranjati konkurenčnosti, hkrati pa so investicije vse dražje in finančno zahtevnejše sploh v Sloveniji kjer je povprečna velikost kmetije pod evropskim povprečjem in struktura zemljišč močno razdrobljena. Posledica je nizka produktivnost, ta pa ne prenese visokih stroškov, ki jih s seboj nosi vlaganje v sodobno mehanizacijo.

Pomembno je, da modernizacija ne postane sama sebi namen. Vsaka investicija mora imeti jasno ekonomsko upravičenost in mora prispevati k večji produktivnosti ali nižjim stroškom. Velik izziv predstavljajo nihanja cen vhodov in odkupnih cen pridelkov, zato morajo biti investicijske odločitve strokovno premišljene in dolgoročno vzdržne.

Evropska zakonodaja od kmetijstva zahteva vse več prilagajanja, pridelovalci pa pogosto opozarjajo, da so cilji na papirju eno, realnost na terenu pa drugo. Kje vi vidite največji razkorak?

Ključni izziv ni v samih ciljih, saj si vsi želimo bolj trajnostne in okoljsko odgovorne pridelave, kot sem že prej omenil - "sonaravno se splača". Razkorak pogosto nastane pri hitrosti uvajanja sprememb in pri upoštevanju dejanskih razmer v praksi. Torej potrebni bi bili daljši in bolj realni roki za prilagoditev.

Kmetijstvo je močno odvisno od vremena, talnih razmer in lokalnih posebnosti. Ukrepi, ki so smiselni na evropski ravni, niso vedno enostavno ali v celoti izvedljivi na posamezni kmetiji, regiji ali državi. Zato je pomembno, da zakonodaja omogoča dovolj prožnosti in da pri oblikovanju rešitev sodelujejo tudi ljudje iz prakse. Prehranska varnost je v zadnjih letih postala veliko pomembnejša tema.

Kaj za Slovenijo v resnici pomeni domača pridelava hrane?

Pravzaprav bi morali govoriti o prehranski suverenosti. Prehranska varnost pomeni, da imajo prebivalci dostop do zadostnih količin kakovostne hrane (lahko tudi v celoti iz uvoza). Prehranska suverenost pa pomeni, da ohranimo lastno sposobnost, da pomemben del te hrane pridelamo sami. Majhna država, kot je Slovenija, si ne more privoščiti popolne odvisnosti od uvoza, zato morata oba cilja hoditi z roko v roki.

Prehranska suverenost pomeni, da ima država oziroma družba nadzor nad tem, kako in kje se hrana prideluje, ter da lahko ohranja lastno proizvodno sposobnost. Poudarek ni samo na dostopu do hrane, ampak na:

  • domači pridelavi,
  • ohranjanju in večanju proizvodne sposobnosti kmetijskih zemljišč,
  • lokalnih preskrbnih verigah,
  • neodvisnosti od uvoza,
  • pravici države, da oblikuje svojo prehransko politiko.

Prehranska suverenost tako ne sloni na posamezniku, niti ni in ne sme biti plod dnevne politike, ampak je posledica ali če želite pridobitev, več desetletij odgovornega upravljanja naravnih danosti in povezav vseh deležnikov v prehranski verigi. Domača pridelava hrane ni pomembna samo zaradi stopnje samooskrbe, ampak predvsem zaradi strateške odpornosti države, torej prehranske suverenosti.

Kako pomembna je prehranska suverenost države so pokazali dogodki zadnjih let (covid, vojna na bližnjem vzhodu in Ukrajini,…), ko smo videli kako hitro lahko pride do motenj v dobavnih verigah. Kadar imamo močno domačo pridelavo in predelavo, smo manj odvisni od zunanjih dejavnikov. Poleg tega lokalna hrana ustvarja delovna mesta, ohranja podeželje in prispeva k večji sledljivosti ter zaupanju potrošnikov.

Kako pomembna je stabilna domača surovinska baza za živilsko industrijo in zakaj se zgodba kakovostnega izdelka pravzaprav začne že precej pred predelavo?

Zelo pomembna. Kakovostnega izdelka ni mogoče ustvariti brez kakovostne surovine. Zato se zgodba res začne že na njivi. Če želimo stabilno in konkurenčno živilsko industrijo, moramo zagotoviti tudi stabilno domačo surovinsko osnovo. To pomeni ustrezno kakovost, količine in dolgoročno sodelovanje med pridelovalci in predelovalno industrijo.

Več ko lahko ustvarimo doma, bolj odporna in predvidljiva postaja celotna prehranska veriga in večja bo prehranska suverenost države.

Kako se v tej širši sliki umešča PP-Agro? Katere spremembe, o katerih govoriva, se najbolj konkretno poznajo v vašem delu in pri razvoju podjetja?

PP Agro je pomemben člen med primarno pridelavo in živilsko industrijo. S svojim obsegom pridelave je tudi pomemben člen prehranske suverenosti države. Naš razvoj zato temelji na povezovanju sodobnih agronomskih rešitev, partnerstva s pridelovalci in zagotavljanja kakovostne surovine za prehransko verigo. PP Agro sodeluje z lokalnimi kmeti in poslovnimi partnerji.

[[image_2_article_90503]]

Kdaj takšno sodelovanje preseže klasičen odkup in postane dolgoročno razvojno partnerstvo za regijo?

Takrat, ko odnos ne temelji samo na trgovskem poslu, ampak na skupnem interesu za razvoj. Če skupaj načrtujemo pridelavo, izmenjujemo strokovno znanje, vlagamo v nove tehnologije in iščemo rešitve za izzive, potem govorimo o pravem partnerstvu.

Takšna sodelovanja ustvarjajo večjo stabilnost za vse kmete, podjetja in celotno regijo. Prav to dolgoročno sodelovanje je eden ključnih temeljev uspešnega razvoja slovenskega kmetijstva.

Kot del Perutnine Ptuj Group ste vključeni v širšo prehransko verigo. Kako bi načelo »od njive do krožnika« razložili brez promocijskega jezika? Kaj mora biti urejeno že na ravni pridelave, da lahko takšna veriga deluje verodostojno?

Načelo "od njive do krožnika" pomeni predvsem odgovornost v vseh fazah proizvodnje hrane torej od njive do krožnika. Ni dovolj, da je končni izdelek kakovosten, če nimamo urejenih osnov že na začetku verige. Na ravni pridelave to pomeni odgovorno uporabo vhodov, sledljivost, dosledno spoštovanje standardov ter skrb za okolje in kakovost tal.

Le če so ti temelji trdni, lahko potrošniku verodostojno zagotovimo, da je hrana varna, kakovostna in pridelana na trajnosten način.

Če pogledate desetletje naprej: kakšno bo kmetijstvo v Podravju, če bodo sedanji pritiski še naprej oblikovali način pridelave, in kakšno vlogo bo pri tem imel PP Agro?

Pričakujem, da bo kmetijstvo v Podravju, če bo želelo preživeti, tehnološko bistveno naprednejše, še bolj podatkovno podprto in bistveno bolj prilagojeno podnebnim spremembam. Pridelovalci se bodo morali povezati, da bodo z manj viri dosegati večjo produktivnost in hkrati izpolnjevati vse višje zahteve glede trajnosti.

Vloga PP Agro bo predvsem povezovalna. Na eni strani bomo z lastnim zgledom pomagali pridelovalcem pri uvajanju novih znanj in tehnologij, na drugi strani pa zagotavljali stabilno povezavo z živilsko industrijo. Prepričan sem, da bodo uspešni tisti sistemi in deležniki, ki bodo temeljili na sodelovanju, strokovnosti in dolgoročnem razmišljanju. Samo tako bomo lahko ohranili konkurenčno domačo pridelavo hrane in močno prehransko verigo ter krepili prehransko suverenost regije in države tudi v prihodnosti.