Letošnja jesenska gobarska sezona za zdaj ni taka, kot bi si želeli. V gozdovih na višji nadmorski višini sicer gobarji naletijo tudi na kakšnega jesenskega gobana in druge za ta čas značilne vrste gob, nižje pa je bera precej bolj skromna.
To nam je potrdila tudi Vesna Breznik iz Jurovskega Dola, ki je strastna gobarka, sicer pa je ravnateljica tamkajšnje osnovne šole. Pravi, da je v jesenskem času v gozdu skoraj vsak dan, saj ji to predstavlja sprostitev po napornem delavniku.
Vedno ob istem drevesu
Potem ko je od znanke izvedela, da zdaj raste tako imenovana borova gliva oziroma uradno borov glivec, se je na lov za njim odpravila tudi sama: "Glede na to, da v naših gozdovih poznam 'štatle', kjer bi jo lahko našla, sem se iz radovednosti odločila, da poskusim srečo. In tudi letos sem jo, podobno kot v prejšnjih letih, našla pri točno določenem drevesu."
[[image_1_article_92522]]
Vsestransko uporabna
Za marsikoga je borova gliva, ki običajno raste pod iglastimi drevesi, precej nenavadna goba. To ne velja za Vesno, ki pobira tudi takšne užitne gobe, ki jih večina gobarjev pusti pri miru. "Seveda gre za užitno gobo. Sama jo največkrat uporabim v juhi, lahko tudi kot dodatek k praženim jajcem. Pogosto pa jo pripravljajo tudi v golažu," nam pove Vesna in doda, da pa je precej zahtevna za čiščenje: "Precej je razvejana, spominja na možgančke. V bistvu je potrebno pod tekočo vodo odstraniti iglice."
Na vprašanje, kakšnega okusa je borova gliva, sogovornica odgovori: "Ima precej specifični vonj. Ne diši tako kot na primer jurček. Po okusu pa je mogoče najbližja lisički."
"Če bodo ustrezni pogoji, da bo torej dovolj toplo in da bo še kaj padavin, potem se bodo tudi v naših jurovskih gozdovih pojavili jurčki (jesenski gobani), kostanjevke, polstenke, dežniki, cigančki, štorovke, sivke, golobice, pozno jeseni tudi črne trobente ... gobe, ki jih tudi sama nabiram," zaključi Vesna Breznik.
