V Negovi dobro poznajo 95-letnega Jožefa Krambergerja, človeka z izjemno življenjsko energijo in delavnostjo tudi v jeseni življenja. Je najstarejši čebelar v kraju in okolici, dolgoletni čebelarski mentor, zbiratelj ter ljubitelj zgodovine in tehnike. Njegovo življenje je prepleteno s spomini na težke čase vojne in povojnega obdobja, z družinsko zgodbo Krambergerjev, pa tudi z neizmerno predanostjo čebelam, ki jim ostaja zvest še danes.

Še danes skrbi za 40 panjev 

Jožef Kramberger, brat leta 1992 v Jurovskem Dolu umorjenega predsedniškega kandidata, dobrotnika in izumitelja Ivana Krambergerja, je v svojih 95 letih zbral nešteto spominov in predmetov, ki pričajo o nekdanjem času. Med njimi hrani tudi redke dokumente, stare več desetletij, ter detektorske radie, ki jih je po drugi svetovni vojni izdeloval kar sam. A njegova največja življenjska strast je vendarle čebelarstvo. Še danes skrbi za okoli 40 čebeljih panjev, nekoč jih je imel celo 120, večino dela v čebelnjaku pa opravi sam.

S čebelarstvom je povezan že desetletja. Leta 1976 je soustanovil Čebelarsko društvo Videm - Negova, pozneje ustanovil še Čebelarsko društvo Negova in ga vodil vse do leta 2007. Svoje znanje je dolga leta prenašal tudi na mlade ter pomembno prispeval k razvoju čebelarstva v domačem okolju in širše. Za svoje dolgoletno delo je prejel več priznanj, med drugim Listino Občine Gornja Radgona.

[[image_1_article_91885]]

Odnesel dve zlati medalji 

Zadnji priznanji je prejel preteklo nedeljo na 64. mednarodnem kmetijsko-živilskem sejmu Agra v Gornji Radgoni na podelitvi nagrad jubilejnega, 25. ocenjevanja medu. Njegov cvetlični in lipov med so nagradili z dvema zlatima medaljama, ob prejemu nagrade pa so mu obiskovalci, kot najstarejšemu čebelarju v Pomurju, namenili stoječi aplavz.

Do čebel gre desetkrat na dan 

Čebelari že dolgih 84 let, 18. septembra pa bo dopolnil 96 let. Neskromno pove, da na radgonskem sejmu vedno za svoj med dobiva zlata priznanja. Čeprav ga že nekoliko zapuščajo moči, z ženo Dragico ostaja zvest čebelam: "Čebelarim, kolikor se le da. Čeprav imam srčni spodbujevalnik in me mučijo razne bolezni, grem do desetkrat dnevno grem do čebel. Treba jim je dati vodo, treba jih je krmiti. Potem pa jih opazujem, ko pridejo po vodo."

[[image_2_article_91885]]

Takšne suše ne pomni 

Nadaljuje, da so čebele ogrožene, tako kot ljudje. "Hrane ne bo. Zdaj pri hiši ne sme biti več nobene rožice, zato moramo čebele ves avgust, september in oktober krmiti. Drugače ne preživijo."

Ne pomni, da bi bila že kakšno leto takšna suša kot letos, čebele pa so jo relativno dobro preživele: "Kar dobro, ker je tudi lipa zelo lepo medila, ostalo je bilo malo slabše. Je pa res, da čebele letno potrebujejo več kot 30 litrov vode. Če ni vode, se zalega zmanjša."

Pove nam, da si, ko gre med čebele, nikoli ne nadene zaščitne obleke, zgodilo se je že, da je dal v panj celo glavo in jo odnesel brez vsakega pika. "Pomembno je, da si med čebelami čist in brez vseh dišav ter da z njimi delaš karseda milo. Ne grobo in hitro. K njim je potrebno vedno iti z veseljem."

"Žena, ki je mlajša od mene, mi veliko pomaga. Povem vam, da je moški brez ženske mrtev. Ženska je osnova pri hiši, tisti, ki jih zaničujejo, delajo veliko napako. Jaz imam vse rad in spoštujem."

"Kar čebele prinesejo, dam ljudem, pa tudi sam uživam"

Cvetlična bera je bila letos nekoliko skromnejša, lipova pa precej boljša, manj je bilo tudi akacije. "Ko sem se vrnil iz bolnišnice, je bilo v enem panju tudi do 15 kilogramov medu. Nisem mogel verjet, da je lipa tako dobro medila. Sicer pa ljudje radi k meni pridejo in z njimi se rad pogovarjam. Dobijo tudi med."

Že ko vzame med v roke, ve, ali je ta kvaliteten ali ne. "V med nisem nikoli ničesar dodajal. Kar čebele prinesejo, dam ljudem, pa tudi sam uživam. Vsako jutro, ko vstanem, dam žlico medu v pravo kavo. Med je namreč osnova. Že vojaki na ruski front so uživali med, da so preživeli," zaključi.