Obiskali smo Center murskih čolnarjev, kjer nas je sprejel predsednik Društva čolnarjev Dokležovje, Marko Žižek, ki je ta dan bil tudi naš vodič. Društvo deluje že 20 let, združuje pa več kot 50 aktivnih članov, ki skrbijo, da dolgoletna tradicija čolnarjenja na reki Muri živi naprej.

Že 20 let ohranjajo tradicijo in skrbijo za nepozabna doživetja

[[image_4_article_91937]]

Njihovo delo združuje ljubiteljsko športno veslanje, turizem in skrb za naravo. Kot nam je pojasnil Žižek, se čolnarska sezona tradicionalno začne na velikonočni ponedeljek in zaključi drugo nedeljo v oktobru, vsako leto pa z več kot desetimi izkušenimi vodniki po Muri popeljejo kar med 1.000 in 1.500 obiskovalcev. Spust je možno povezati tudi s kolesarjenjem, bodisi po ravninskih poteh, bodisi z bolj zahtevnimi gorskimi različicami, zato je odlična izbira tako za družine in prijatelje kot za večje skupine in teambuildinge.

Med sezono pripravljajo in soorganizirajo številne skupinske spuste, med drugim Velikonočni in Prvomajski spust, Dimekov memorial, spust Po mlinarski poti ter Kostanjev spust.

Po gostoljubnem sprejemu s tradicionalnimi prekmurskimi dobrotami smo se odpravili do reke, nadeli reševalne jopiče in naša nepozabna pustolovščina se je začela. S čolnom smo mirno pluli po reki, veslali in uživali ob razgledu na neokrnjeno naravo. Kar kmalu smo prispeli do naše prve postojanke, Babičevega mlina.

[[image_3_article_91937]]

Do edinega še delujočega mlina na reki Muri

Babičev mlin v Veržeju je edini še delujoči mlin na reki Muri z več kot stoletno tradicijo. Leta 1912 je družina Babič kupila Kolmaničev, v celoti plavajoči mlin. "Nekdaj je bil mlin v celoti na reki Muri, ker pa je reka zelo zahrbtna, se je odločil, da je naredil samo pogonsko kolo na reki Muri, mlinarsko stavo pa je naredil na pobrežju," nam je o svojem dedku in takrat njegovem mlinu povedala današnja lastnica Karmen Babič, ki nas je na lokaciji sprejela odprtih rok. 

Kot najmlajša izmed otrok je od očeta prevzela družinsko tradicijo in danes nadaljuje zgodbo edinega panonskega plavajočega mlina. Njen oče je poklic mlinarja vestno opravljal več kot 75 let, brez dneva dopusta, tradicijo pa je prevzel že kot majhen deček. Na vprašanje, ali se bo mlinarska tradicija nadaljevala, je Karmen v odgovor zatrdila: "Mlin bo obstal, ne glede na to, ali bo delujoči, ali muzej." 

Babičev mlin je že tretja generacija mlinov, ki stojijo na tem mestu. 

Prva dva sta namreč pogorela do tal zaradi podtaknjenega požara, leta 1925 pa je bil zgrajen mlin, ki tam stoji še danes. Lastnik prvega mlina, postavljenega leta 1890, je bil dedek današnje lastnice. Mlin, ki stoji še danes, je lesen, postavljen pa je na štirih stebrih ob bregu reke Mure. Vodno kolo je pritrjeno na dveh plavajočih čolnih iz železa, a se zaradi nizkega vodostaja reke v času našega obiska ni vrtelo.

Karmen nam je razkazala tudi notranjost mlina, kjer nas je vseskozi spremljal značilen zvok mletja. Obiskovalci lahko pri njih kupijo več vrst moke in drugih mlevskih izdelkov, ki nastanejo v mlinu. V najboljših časih so zmleli tudi do 500 ton žita, danes le desetino tega. "Včasih so bili mlini in ljudje niso toliko hodili v trgovino kupovat moko, danes pa so trgovski centri in se moko dobi tam," je še pojasnila Babičeva. 

'Pajani krüj', kot so ga pekli v starih časih

Po ogledu mlina in spoznavanju njegove zgodovine je pot vodila do naslednje postojanke, kjer je že dišalo po pečenem kruhu. Na žerjavici lepo hrustljavo pečen domači rženi kruh podrgnjen s česnom in bogato namazan z domačo zaseko, imenovan tudi 'pajani krüj', je nekoč predstavljal preprost obrok, s katerim so domačini porabili tudi že nekoliko suh kruh, da se ni nič zavrglo. Iz skromnih sestavin pa je z leti nastala kulinarična posebnost, ki še danes navdušuje obiskovalce Prekmurja.

Na tej postaji nas je pozdravil tudi Marko Virag, župan Občine Beltinci, ki je izpostavil dobro sodelovanje občine s čolnarji in poudaril, da si Beltinci kot turistična destinacija ob Muri želijo dodatnih vsebin, čeprav jih pri tem precej omejuje zakonodaja, vezana na varovano območje reke. Povedal je tudi, da je občina v zadnjih letih razvojno precej napredovala. "Ko sem leta 2018 nastopil mandat, sem imel na zalogi 8 projektov. Zdaj jih imam vsaj 27," je z nasmehom dodal Virag.

Župan Občine Beltinci pa je ob tem spregovoril tudi o načrtih za prihodnja leta. Kot je pojasnil, občina razmišlja o brvi čez reko Muro na Otoku ljubezni, saj je zaradi nižjega vodostaja obstoječi brod čedalje manj funkcionalen. Napovedal pa je tudi ureditev plovnega režima na reki, saj po njegovih besedah nekateri kopalci in vozniki plovil ne spoštujejo pravil ter trkajo ob mlin. Do pomladi naj bi ob Muri med drugim tudi znova vzpostavili tudi gozdno-učno pot z gnezdilnicami za ptice.

Po kratkem postanku in smo pot nadaljevali do ene najbolj prepoznavnih točk ob reki Muri.

Do Otoka ljubezni in zgodbe, ki jo hrani

Otok ljubezni v Ižakovcih je skozi stoletja s svojimi rokavi in poplavami oblikovala reka Mura sama, domačini pa so mu nadeli ime, ki ga spremlja posebna legenda. Ta pripoveduje o beltinski grofici Mariji Zichy, ki naj bi prav tukaj našla svojo veliko ljubezen. "Mlinar ni bil modre krvi, zato njena družina poroke ni dovolila. Mlinar je izginil, grofica pa je ostala do konca svojih dni sama," nam je zgodbo o nesrečni ljubezni med grofico in mlinarjem razkril Dejan Klemenčič, v. d. direktorja Zavoda za turizem, kulturo in šport Beltinci.

Kot je še povedal, je bila grofica kasneje pokopana v družinski grobnici v Beltincih, saj je imela rodbina Zichy patronat nad tamkajšnjo cerkvijo. Na otoku smo si ogledali tudi plavajoči mlin na Muri, ki je po besedah Klemenčiča edina tovrstna replika na slovenski strani. Moko, ki v mlinu nastane, so nekoč delili na tri vrste, gladko, ostro in polnozrnato, slednjo pa so uporabljali predvsem za krmo živali.

[[image_1_article_91937]]

[[image_2_article_91937]]

Na otoku smo si ogledali tudi plavajoči mlin na Muri, ki je po besedah Klemenčiča edina tovrstna replika na slovenski strani in se kasneje okrepčali s tradicionalno prekmursko gibanico in "ljubezenskim napojem". 

Tinekov brod že 16 let povezuje levi in desni breg Mure

Dan smo sklenili pri Tinekovem brodu, ki še danes povezuje levi in desni breg Mure na relaciji Gornja Bistrica-Mota. Brod prenese tovor do pet ton, prevaža pa vse od traktorjev in osebnih vozil do koles ter pešcev.

Kot nam je povedal lastnik broda Jožef Pozderec, ga nekateri uporabljajo zaradi bližnjice, spet drugi zaradi doživetja same vožnje čez reko. Brod, ki ga je leta 2009 na pobudo očeta postavil naš sogovornik, je edini brod na reki Muri v zasebni lasti, vodenje pa je od nekdaj družinsko. "Ta naš brod deluje že 16 let, na pobudo očeta. Je pa edini brod na reki Muri, ki je v privatni lasti," je pojasnil Pozderec.

Ker območje sodi pod zaščiteno območje Natura 2000, brod ne sme imeti motorja, prav tako pa ga v vseh letih delovanja še nikoli ni bilo treba umakniti zaradi visoke vode, čeprav so imeli denimo leta 2023 poplave, ko je voda v eni noči narasla tudi za 4 metre.

Bi se vrnili? Vsekakor!

Teambuilding ob Muri nam je pokazal, da za pravi pobeg iz pisarne ni treba daleč. Med veslanjem, poslušanjem zgodb o nekdanjih čolnarjih in okušanjem prekmurskih dobrot smo za en dan pozabili na hektičen delovni ritem in se prepustili počasnejšemu toku reke. Glede na pozitivno izkušnjo pa bi se marsikdo z veseljem vrnil tudi na drugi del te "ture".

Če vas je zgodba o Muri in njenih čolnarjih navdušila, lahko več informacij poiščete na spletni strani Centra murskih čolnarjev - Društvo Čolnarjev Dokležovje, ali pa jih pokličete kar po telefonu.